UPRS Sodba I U 5/2017-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Ljubljana je na podlagi zdravniškega spričevala in vloge tožnice podaljšala veljavnost vozniškega dovoljenja tožnice z izdajo novega vozniškega dovoljenja ser. št. A. z veljavnostjo do 22. 8. 2021.

2Zoper to podaljšanje se je pritožila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije (enakost pred zakonom) in 33. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do zasebne lastnine).

3V pritožbi navaja, da je dne 9. 9. 2016 pri Upravni enoti Ljubljana vložila vlogo za podaljšanje vozniškega dovoljenja, serijska št. B., z veljavnostjo do 9. 9. 2016. Dne 21. 9. 2016 je priporočeno po pošti prejela novo vozniško dovoljenje, serijska št. A., ki velja do 22. 8. 2021. Pravi, da ji je z določitvijo tega datuma UE nezakonito skrajšala veljavnost vozniškega dovoljenja, s čemer ji je kršila pravico do enakosti pred zakonom in pravico do zasebne lastnine.

4Ker nosi očala, mora na določena časovna obdobja podaljševati veljavnost vozniškega dovoljenja. Na podlagi predloženega zdravniškega spričevala naj bi se ji vozniško dovoljenje vsakokrat podaljšalo za toliko let, kolikor določi izvajalec zdravstvene storitve v zdravniškem spričevalu. Vendar UE vozniškega dovoljenja nikoli ne podaljša od dneva izteka veljavnosti vozniškega dovoljenja dalje (za toliko let, kolikor je določil izdajalec v zdravniškem spričevalu), ampak že od dneva izdaje zdravniškega spričevala. Za čas od dneva, ko je zdravniško spričevalo izdano, do dneva, ko se izteče veljavnost vozniškega dovoljenja, je vozniško dovoljenje še veljavno. V tem času podaljšanje ni niti potrebno niti ni pojmovno možno, saj vozniško dovoljenje še velja.

5Podaljšanje v letih pomeni, da se datum, ko poteče veljavnost sedanjega vozniškega dovoljenja, po svoji številki ujema z datumom, ko bo potekla veljavnosti podaljšanega vozniškega dovoljenja (npr. če prvo vozniško dovoljenje velja do 19. 9. v nekem letu, podaljšanje za 5 let pomeni, da bo veljavnost podaljšanega vozniškega dovoljenja trajala do 19. 9. čez pet let). Na način, kot ravna UE, pa ji vozniškega dovoljenja ne podaljšuje, ampak vsakokrat skrajšuje njegovo veljavnost. To počne že ves čas od prve izdaje vozniškega dovoljenja, ne glede na to, kako "sveže" zdravniško spričevalo predloži. Zato je pri veljavnosti vozniškega dovoljena prikrajšana že najmanj za skupno 57 dni, kar konkretno pojasni v pritožbi.

6Ker ji UE vsakokrat skrajša datum veljavnosti novega vozniškega dovoljenja, mora vsakokrat toliko prej opraviti zdravniški pregled, zaradi česar se veljavnost vozniškega dovoljenja vsakokrat dodatno skrajša.

7Z novim Pravilnikom o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil UE vsakih pet let podaljšuje veljavnost dovoljenja in jo vsakič tudi prikrajša.

8Kot vestna in skrbna državljanka se na zdravniški pregled prijavi pravočasno. To pomeni, še pred iztekom roka veljavnosti vozniškega dovoljenja in upoštevaje možnost, da bo potrebno opraviti dodatne preglede. Teh pa ni možno vseh opraviti na isti dan. Poleg tega zdravniškega spričevala ne dobi vedno takoj, ampak z zamikom nekaj dni. Po razlagi UE je podaljšanje brez prikrajšanja možno doseči le na način, da se na isti dan (izključno in samo točno na tisti dan, ko izteče veljavnost vozniškega dovoljenja) opravijo vsi potrebni zdravstveni pregledi, izdajo vsi zdravstveni izvidi in zdravniško spričevalo ter vloži, vloga pri UE za podaljšanje. Taka zahteva je nerazumna in nezakonita.

9Druga možnost je, da se na zdravniške preglede naroči na zadnji dan veljavnosti vozniškega dovoljenja ali kasneje in posledično s podaljšanjem vozniškega dovoljenja zamudi. To pa zopet pomeni, da je v vmesnem času od poteka veljavnosti do dneva vložitve vloge za podaljšanje brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

10Četrti odstavek 4. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil določa, da se pri oceni telesne in duševne zmožnosti za vožnjo motornega vozila upoštevajo zdravstveni izvidi, ki niso starejši od 3 mesecev. Očitno je, da predpisi za situacije, ko so potrebni zdravstveni pregledi, dopuščajo oz. bi morali dopuščati razumen rok oziroma razumno obdobje 1 do 3 mesecev - enako bi moralo veljati tudi v mojem primeru - v katerem je mogoče predložiti zdravniško spričevalo in opraviti podaljšanje vozniškega dovoljenja, ne da bi bila prikrajšana pri časovni veljavnosti vozniškega dovoljenja.

11Po sedanji razlagi UE mora voznik predložiti zdravniško spričevalo, ki ni starejše od nekaj ur. Tudi en dan staro zdravniško spričevalo ne omogoča podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja brez skrajšanja časa njegove veljavnosti.

12S tem jo UE na podlagi telesne hibe diskriminira in postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z vsemi ostalimi vozniki, ki imajo izdano vozniško dovoljenje za neprekinjen čas, ker ob prvi izdaji vozniškega dovoljenja niso imeli telesne pomanjkljivosti, zaradi katere bi jim bilo veljavnost potrebno omejiti.

13Če bi postopek podaljševanja vozniškega dovoljenja potekal zakonito in v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti, bi bilo vozniško dovoljenje vsakokrat podaljšano do 19. 9. v določenem letu, če bi vlogi za podaljšanje predložila zdravniško spričevalo, ki ni starejše od enega meseca (ali lahko tudi več, npr. treh mesecev, glede na zgoraj citirano določbo 4. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil), kar predstavlja razumno obdobje, v katerem se lahko opravi vse zahtevane zdravniške preglede. Ker temu ni tako, ji UE s svojim nezakonitim ravnanjem krši pravico do enakosti.

14S skrajšanjem časovne veljavnosti dovoljenja ji je onemogočena uporaba osebnega avtomobila, katerega lastnica je. S tem ji UE nezakonito krši tudi ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Poleg tega mora vsakokratni vlogi za podaljšanje vozniškega dovoljenja priložiti novo fotografijo, ki jo UE trajno odvzame. Tudi s tem ravnanjem jo UE postavlja v neenakopraven položaj z drugimi vozniki, ki imajo izdano vozniško dovoljenje brez omejitve, in predložijo le eno fotografijo ob prvi izdaji vozniškega dovoljenja. Zahteva za vsakokratno predložitev fotografije je bila legitimna v času, ko so se izdajala "stara" vozniškega dovoljenja, na katera je bila fotografija pritrjena. Zdaj, ko se fotografijo preslika na plastično vozniško dovoljenje, preslikava pa se lahko shrani v evidenci vlog za izdajo vozniškega dovoljenja, za tako zahtevo oz. za trajni odvzem fotografije ni podlage. Če si UE (ali pooblaščen izdajalec vozniških dovoljenj) ne zagotovi ustrezne evidence, v kateri bi imela shranjeno sliko, to ne more iti v škodo voznika. Zato naj se ji predloženo fotografijo vrne, da jo bo naslednjič lahko ponovno predložila, UE pa si jo bo lahko vsakokrat znova preslikala.

15Predlaga, da sodišče odloči, da se ji dovoljenje podaljša do 19. 9. 2021, podrejeno, da se ji podaljša podaljša do 9. 9. 2021 in vrne se ji fotografija, ki jo je dne 9. 9. 2016 predložila UE za namen preslikave in uporabe v postopku podaljšanja vozniškega dovoljenja. Priglasila je stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16Z drugostopenjskim aktom je Ministrstvo za infrastrukturo pritožbo tožnice zoper odločbo – vozniško dovoljenje Upravne enote Ljubljana, serijska številka A., izdano dne 9. 9. 2016, zavrnilo. V obrazložitvi akta ministrstvo navaja, da je dovoljenje izdano za vožnjo motornih vozil AM, B, B1 in G kategorije. Vlogi je tožnica priložila zdravniško spričevalo št. ..., ki ga je dne 22. 8. 2016 izdal izvajalec zdravstvene dejavnosti, družba C. d.o.o. Prvostopenjski organ je na podlagi navedenega zdravniškega spričevala veljavnost vozniškega dovoljenja podaljšal z izdajo novega vozniškega dovoljenja z veljavnostjo 22. 8. 2021.

17Določbe o izdaji, veljavnosti in podaljševanju veljavnosti vozniških dovoljenj so vsebovane v 53. členu Zakona o voznikih (Uradni list RS, št. 109/10 in 25/14, v nadaljnjem besedilu: ZVoz), kjer je določeno kdaj začne veljati vozniško dovoljenje in s kakšno veljavnostjo se za posamezne kategorije motornih vozil izda vozniško dovoljenje. V devetem odstavku tega člena pa je določeno, da se veljavnost vozniškega dovoljenja omeji na rok, določen v zdravniškem spričevalu o telesni in duševni zmožnosti upravičenca za vožnjo motornega vozila, ki ga izdajo izvajalci zdravstvene dejavnosti in pooblaščeni izvajalci zdravstvene dejavnosti.

18Upravna enota je veljavnost vozniškega dovoljenja na vlogo osebe podaljšala tako, da je izdala novo vozniško dovoljenje, kar je v skladu s 16. členom Pravilnika o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 68/11, 55/12, 4/13,7/14 in 32/16).

19Iz tega spričevala izhaja, da je pritožnica opravljala zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja B kategorije (prva točka), da je telesno in duševno zmožna za voznika motornih vozil kategorij AM, B, B1 in G z omejitvami, da vozi z očali ali s kontaktnimi lečami - koda 01 06 (druga točka) in da se zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti opravi čez 5 (pet) let. Zdravniško spričevalo je bilo izdano dne 22. 8. 2016. Na njegovi podlagi pa je bila podaljšana veljavnost vozniškega dovoljenja za 5 let, tj. do 22. 8. 2021.

20Kot je že bilo obrazloženo, je materialno pravna podlaga za določitev časovne veljavnosti vozniških dovoljenj 53. člen ZVoz. V devetem odstavku tega člena pa je izrecno določeno, da se veljavnost vozniškega dovoljenja (ko gre torej za omejitev na podlagi zdravniškega spričevala) omeji na rok, določen v zdravniškem spričevalu o telesni in duševni zmožnosti upravičenca za vožnjo motornega vozila, ki ga izdajo izvajalci zdravstvene dejavnosti in pooblaščeni izvajalci zdravstvene dejavnosti. Ker je v zdravniškem spričevalu določeno, da mora pritožnica zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja opraviti čez 5 let, ta zdravstvena ocena pa je bila podana dne 22. 8. 2016, je pravilno postopanje organa prve stopnje, ko je določil, da se obdobje veljavnosti vozniškega dovoljenja šteje od dneva, ko je bila podana ocena zdravstvene zmožnosti voznice (oziroma od dneva izdaje zdravniškega spričevala), in v skladu z navedenim je podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja do 22. 8. 2021. Kakršnokoli drugačno določanje obdobja veljavnosti vozniškega dovoljenja bi bilo v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, kar pa z drugimi besedami pomeni tudi, da organ niti ni imel zakonske podlage, da bi določil daljšo veljavnost vozniškega dovoljenja, saj je pri svojem odločanju vezan izključno na izdano zdravniško spričevalo.

21Nadalje pa pritožbeni organ pripominja, da zahteva pritožnice po vrnitvi fotografije, ki jo je predložila k vlogi za izdajo vozniškega dovoljenja, nima podlage v materialnih predpisih. Zahteva po predložitvi fotografije je predpisana v 54. členu ZVoz in v 5. členu Pravilnika, pri čemer pa ni nikjer ni predpisano, da mora upravni organ fotografijo osebi tudi vrniti. Izjema je določena le za primere, ko upravna enota fotografijo, ki ne ustreza predpisanih pogojem osebi vrne in ji določi tudi rok, v katerem mora predložiti ustrezno fotografijo (deveti odstavek 5. člena Pravilnika).

22Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Kršena naj bi ji bila tudi pravica do enakosti pred zakonom in pravica do zasebne lastnine. Pri veljavnosti vozniškega dovoljena je prikrajšana že najmanj za skupno 57 dni.

23Z novim Pravilnikom o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil je upravni organ administrativno določil, za koliko let se sme izdati zdravniško spričevalo glede na višino dioptrije. Iz tega razloga je najdaljše časovno obdobje, za katerega se sme podaljševati vozniško dovoljenje, pet let (ne glede na to, da bi ga bili izvajalci zdravstvenih storitev, upoštevaje rezultate pregleda vida, pripravljeni izdati za dalj časa). Že to, da pravilnik določa najdaljše obdobje, za katerega se sme podaljšati vozniško dovoljenje, je neustavno, saj človekovih pravic ni mogoče urejati s podzakonskim predpisom, ampak le z zakonom. Vozniško dovoljenje mora torej podaljševati vsakih 5 let, saj se izdajalci zdravniških spričeval ravnajo po pravilniku. To pomeni, da jo tožena stranka namerava vsakih pet let pri "podaljšanju" prikrajšati.

24Po razlagi tožene stranke je podaljšanje brez prikrajšanja možno doseči le na način, da se na isti dan opravijo vsi potrebni zdravstveni pregledi, izdajo vsi zdravstveni izvidi in zdravniško spričevalo ter vloži vloga pri UE za podaljšanje. Pri čemer je čas uradnih ur na UE odvisen od dneva v tednu, v petek, ko ji je iztekla veljavnost zadnjega vozniškega dovoljenja, so uradne ure le do 13:00 ure. Taka zahteva je nerazumna in nezakonita.

25Druga možnost je, da se na zdravniške preglede naroči na zadnji dan veljavnosti vozniškega dovoljenja ali kasneje in posledično s podaljšanjem vozniškega dovoljenja zamudi.

26Sklicuje se na 81. člen ZVoz, ki določa, če imetnik vozniškega dovoljenja v roku 1 meseca od napotitve ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda ob dvomu v telesno in duševno zmožnost za vožnjo, mora pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti v roku 15 dni o tem obvestiti upravno enoto, ki imetniku odvzame vozniško dovoljenje. Zdravniško spričevalo velja tri leta (drugi odstavek 82. člena ZVoz).

27Četrti odstavek 4. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil določa, da se pri oceni telesne in duševne zmožnosti za vožnjo motornega vozila upoštevajo zdravstveni izvidi, ki niso starejši od 3 mesecev.

28Glede na vsebino citiranih določb je očitno, da predpisi za situacije, ko so potrebni zdravstveni pregledi, dopuščajo oz. bi morali dopuščati razumen rok oziroma razumno obdobje od l do 3 mesecev, v katerem je mogoče predložiti zdravniško spričevalo in opraviti podaljšanje vozniškega dovoljenja, brez prikrajšanja pri časovni veljavnosti vozniškega dovoljenja.

29Tožena stranka se v svoji odločbi z dne 15. 11. 2016, številka 3716-41/2016/2-00611581, slepo sklicuje zgolj na deveti odstavek 53. člena ZVoz. Vendar ima enako določbo tudi 33. člen Zakona o motornih vozilih (ZMV) z naslovom "izdaja prometnega dovoljenja", ki določa: "Prometno dovoljenje izda ali podaljša njegovo veljavnost registracijska organizacija oziroma ministrstvo iz 30. člena tega zakona za čas veljavnosti tehničnega pregleda in čas, za katerega je sklenjeno obvezno zavarovanje in poravnana obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu". Pa kljub temu nikomur ni prišlo na pamet, da bi se z enako nerazumno razlago lotil podaljševanj prometnih dovoljenj. Upravni organ je podaljševanje prometnih dovoljenj dodatno uredil s Pravilnikom o registraciji motornih in priklopnih vozil.

30Splošno znano je, da je za podaljševanje dokumentov, zlasti če je potrebno opraviti preglede (bodisi tehnične preglede vozil, bodisi zdravstvene preglede ljudi), potreben čas za opravo vseh formalnosti. Zato mora biti predlagatelju podaljšanja omogočen razumen rok, v katerem lahko vse opravi, ne da bi bil prikrajšan pri veljavnosti svojega dokumenta. V postopkih za podaljšanje prometnih dovoljenj se očitno to vsem zdi razumljivo, v postopkih za podaljšanje vozniškega dovoljenja pa tožena stranka tega ne želi ali ne zmore razumeti.

31Ob takem ravnanju, kot ga izvaja tožena stranka (UE, potrjuje pa ministrstvo), sploh ne more doseči kontinuiranega teka veljavnosti vozniškega dovoljenja, brez prikrajšanja v času njegove veljavnosti. V vsakem primeru je pri veljavnosti vozniškega dovoljenja prikrajšana za čas, ki je potreben, da se opravijo zdravniški pregledi.

32S tem se jo na podlagi telesne hibe diskriminira in postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z vsemi ostalimi vozniki, ki imajo izdano vozniško dovoljenje za neprekinjen čas, ker ob prvi izdaji vozniškega dovoljenja niso imeli telesne pomanjkljivosti, zaradi katere bi jim bilo veljavnost potrebno omejiti (četudi so jo z leti pridobili - večinoma vsi vozniki z leti pridobijo slab vid). Če bi postopek podaljševanja vozniškega dovoljenja potekal zakonito in v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti, bi bilo vozniško dovoljenje vsakokrat podaljšano do 19. 9. v določenem letu, če bi vlogi za podaljšanje predložila zdravniško spričevalo, ki ni starejše od enega meseca (ali lahko tudi več, npr. treh mesecev, glede na zgoraj citirano določbo 4. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil), kar predstavlja razumno obdobje, v katerem se lahko opravi vse zahtevane zdravniške preglede. Ker temu ni tako, tožnica meni, da ji tožena stranka (UE) s svojim vsakokratnim nezakonitim ravnanjem krši pravico do enakosti.

33Posledično ji je za čas, ko ji je veljavnost vozniškega dovoljenja skrajšana, onemogočena uporaba osebnega avtomobila, katerega lastnica je. S tem tožena stranka nezakonito krši tožnici tudi ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine.

34Tožena stranka v svoji odločbi pozabi na vse prej citirane določbe predpisov (81. člen ZVoz, drugi odstavek 82. člena ZVoz, četrti odstavek 4. člena Pravilnika - o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil). Uporabi le dobesedno razlago devetega odstavka 53. člena ZVoz, kar je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

35Zato je tožena stranka kršila 14. člena Ustave Republike Slovenije (enakost pred zakonom) in 33. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do zasebne lastnine). Zakon je potrebno razlagati v skladu z ustavo, torej na ustavno skladen način. To je na tak način, ki ni diskriminatoren in ki ne krši pravice do enakosti pred zakonom med vozniki, ki imajo izdano vozniško dovoljenje brez omejitev in vozniki, ki morajo na določena časovna obdobja opravljati zdravstvene preglede.

36Če Upravno sodišče meni, da ZVoz ni mogoče razlagati na ustavno skladen način, ali da obstaja pravna praznina, ker ni izrecno urejeno časovno obdobje, v katerem lahko imetnik vozniškega dovoljenja uredi vse formalnosti za njegovo podaljšanje, tako da veljajo za pravočasne, ne da bi bil časovno prikrajšan pri podaljšanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, naj prekine postopek in sproži zahtevo za varstvo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

37Vsakokratni vlogi za podaljšanje vozniškega dovoljenja mora tožnica priložiti novo fotografijo, ki jo tožena stranka (UE) trajno odvzame. Tudi s tem ravnanjem tožena stranka postavlja tožnico v neenakopraven položaj z drugimi vozniki, ki imajo izdano vozniško dovoljenje brez omejitve, in predložijo le eno fotografijo ob prvi izdaji vozniškega dovoljenja. Zahteva za vsakokratno predložitev in odvzem fotografije je bila legitimna v času, ko so se izdajala "stara" vozniškega dovoljenja, na katera je bila fotografija pritrjena. Zdaj, ko se fotografijo preslika na plastično vozniško dovoljenje, preslikava pa se lahko shrani v evidenci vlog za izdajo vozniškega dovoljenja, za tako zahtevo oz. za trajni odvzem fotografije ni podlage.

38V 6. točki prvega odstavka 54. člen ZVoz določa, da se vozniško dovoljenje izda osebi, ki je med drugim priložila ustrezno fotografijo v fizični ali digitalni obliki. Za izdajo vozniškega dovoljenja se lahko uporabi tudi fotografija v digitalni obliki, ki se hrani v evidenci izdanega drugega uradnega identifikacijskega dokumenta in kaže pravo podobo osebe.

39Nikjer ne piše, da se fotografija lahko trajno odvzame. Fotografija je last tožnice. Zato ni potrebna posebna zakonska podlaga, da se ji fotografija vrne. Nasprotno. Potrebna je izrecna zakonska podlaga, da se ji fotografija sme trajno odvzeti. V nasprotnem primeru gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico. Z napredkom tehnike je odpadel razlog za diskriminacijo voznikov, ki morajo zaradi telesne hibe vozniško dovoljenje na določena časovna obdobja redno podaljševati, v primerjavi z vozniki, ki imajo vozniško dovoljenje izdano brez omejitev.

40Kar pa se tiče 5. člena Pravilnika o vozniških dovoljenih, pa tožena stranka v svoji odločbi ne odgovori na navedbe, ki jih je tožnica napisala že v pritožbi: "če si UE (ali pooblaščen izdajalec vozniških dovoljenj) ne zagotovi ustrezne evidence, v kateri bi imela shranjeno sliko, to ne more iti v škodo voznika".

41Namreč že leta 2011 je bil sprejet prvi Pravilnik o vozniških dovoljenih (veljal je od 15. 9. 2011 do 18. 1. 2013), ki je v 5. členu določal: 1. Oseba mora k vlogi iz prejšnjega člena priložiti fotografijo v fizični obliki ali referenčno številko fotografije iz elektronskega odložišča fotografij. Referenčno številko fotografije izda za to pooblaščeni fotograf 7. Fotografije v digitalni obliki se eno leto hranijo v elektronskem odložišču fotografij za osebne dokumente in se lahko na vlogo osebe uporabijo tudi za izdajo njene druge javne listine s fotografijo, ki jo izda državni organ. Če oseba predloži referenčno številko fotografije iz elektronskega odložišča fotografij, uradna oseba prevzame fotografijo v digitalni obliki iz elektronskega odložišča.

42V 28. členu (prehodne in končne določbe) je isti Pravilnik predpisal, da se določba 5. člena tega pravilnika o predložitvi fotografije v digitalni obliki začne uporabljati z vzpostavitvijo tehnično-tehnoloških možnosti, vendar najpozneje eno leto po uveljavitvi tega pravilnika. To bi torej moralo biti že najkasneje od leta 2012.

43Od takrat dalje sta bila sprejeta še Pravilnik o vozniških dovoljenih, ki je veljal od 19. 1. 2013 do 14. 2.2014 in Pravilnik o vozniških dovoljenih, ki velja od 21. 5. 2016 dalje. V obeh je enaka določba 5. člena, ki naj bi omogočala elektronsko odložišče in uporabo fotografije v digitalni obliki. V obeh je tudi enaka prehodna določba 28. člena, ki vsakokrat določa, da se določba 5. člena tega pravilnika o predložitvi fotografije v digitalni obliki začne uporabljati z vzpostavitvijo tehnično-tehnoloških možnosti, vendar najpozneje eno leto po uveljavitvi tega pravilnika. To traja, kot že rečeno, od sprejetja prvega Pravilnika leta 2011. Navedeno stanje in izgovori tožene stranke lahko trajajo v nedogled.

44Če si tožena stranka (UE ali pooblaščen izdajalec vozniških dovoljenj) že leta ne zagotovi ustrezne evidence oz. elektronskega odložišča digitalnih fotografij, to ne more iti v škodo voznika - tožnice. Zato naj se ji predloženo fotografijo vrne, da jo bo naslednjič lahko ponovno predložila, tožena stranka (UE) pa si jo bo lahko vsakokrat znova preslikala. Tožena stranka s tem ne bo v ničemer na slabšem. Meni pa bodo odpadli vsakokratni finančni stroški in izguba časa s fotografiranjem. To ni zanemarljivo, glede na to, da mora biti po stališču tožene stranke nečloveško iznajdljiva in organizacijsko sposobna (čeprav pri načrtovanju zdravstvenih pregledov ni vse odvisno od nje), da bi uspela vse formalnosti za podaljšanje vozniškega dovoljenja opraviti v istem dnevu. Ob tem se ji na točno ta edini in posebni dan, nikoli v življenju ne sme pripetiti nobena druga obveznost ali dogodek, ki bi jo oviral ali onemogočal pri opravi vseh formalnosti za podaljšanje vozniškega dovoljenja, saj jo bo to takoj stalo ponovnega prikrajšanja pri veljavnosti vozniškega dovoljenja. Nikoli ni prejela nobenih razlogov prvostopenjskega organa za odločitev, in ne ve, kdaj in kje jih je organ navedel, zato se do njih ni imela možnosti opredeliti.

45Tožeča stranka predlaga, da Upravno sodišče razsodi, da se upravni akt spremeni tako, da se tožeči stranki veljavnost vozniškega dovoljenja podaljša do 19. 9. 2021. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti fotografijo, ki jo je dne 9. 9. 2016 predložila UE za namen preslikave in uporabe v postopku podaljšanja vozniškega dovoljenja. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranke stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

46Podrejeno predlaga, da se upravni akt Ministrstva za infrastrukturo z dne 15. 11. 2016 spremeni tako, da se tožeči stranki veljavnost vozniškega dovoljenja podaljša do 9. 9. 2021. Podrejeno k točki II naj sodišče odloči, da se vrne zadevo organu prve stopnje v nov postopek.

47V pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2017 tožnica pravi, da je po vložitvi tožbe po naključju izvedela, da naj bi Upravna enota Ljubljana v nekaterih primerih o podaljšanjih vozniških dovoljenj odločala na način, kot ga s tožbo zahteva v svojem primeru, t. j. brez prikrajšanja v časovni veljavnosti podaljšanega vozniškega dovoljenja. Šlo naj bi za primere skupin voznikov, ki se jim vozniško dovoljenje podaljšuje za največ tri leta - zlasti npr. starejši vozniki. Gre za voznike, ki morajo na tri leta ali manj opravljati zdravstvene preglede glede svojih psiho-fizičnih zmožnosti za vožnjo motornih vozil. Če je res tako, potem tožena stranka izvaja diskriminatorno razlago zakona in diskriminatorno prakso. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti Ljubljana, Sektor za upravne notranje zadeve, in da zasliši zaposlene pri UE Ljubljana, ki so pristojni za podaljševanje vozniških dovoljenj. Njihova imena naj sporoči tožena stranka, saj jih tožeča stranka ne pozna.

48V odgovoru na tožbo tožena stranka glede navedb, ki izhajajo iz drugopisa vloge tožeče stranke, pravi, da se v vseh primerih, ko je veljavnost vozniškega dovoljenja omejena na podlagi zdravniškega spričevala, vozniško dovoljenje izda oziroma podaljša njegova veljavnost v skladu z omejitvijo, ki jo določi pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

49Tožba ni utemeljena.

50Prvi tožbeni ugovor tožnice je, da je pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil¹ v nasprotju z Ustavo, ker podzakonski predpis ne more urejati človekovih pravic. To drži, da je samo z zakonom dopustno predpisati način uresničevanja človekovih pravic drugi odstavek 15. člena Ustave) in da so človekove pravice omejene lahko samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Vendar pa ureditev v Prilogi I k Pravilniku 2/2016, ki v zadnjem stavku pod točko 1 določa, da je 5 let najdaljše časovno obdobje, za katerega se zaradi motenj vida, ki so opredeljene v tej točki, lahko izda zdravniško spričevalo, ne pomeni, da je podzakonski predpis uredil uresničevanje človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ali morebiti svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Iz pravne ureditve namreč izhaja, da je omejitev ali pa uresničevanje te(h) pravic(e) določena že z zakonom, in sicer z ZVoz. Kajti, ZVoz v določilu 53. člena določa obveznost podaljševanja vozniškega dovoljenja v primeru, da ima voznik določene zdravstvene motnje, in da se veljavnost vozniškega dovoljenja omeji na rok, ki je določen v zdravniškem spričevalu. Podzakonski predpis pa v skladu z drugim odstavkom 120. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave ter na podlagi dovolj konkretiziranega zakonskega pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 15. člena ZVoz določa vrsto in obseg zdravniških pregledov, način ter postopek izdaje ter vsebino zdravniških spričeval, kamor je treba uvrstiti tudi najdaljše časovno obdobje, za katerega se lahko zaradi motenj vida izda zdravniško spričevalo. Rok 5 let je namreč ureditev, ki temelji na standardih in spoznanjih zdravniške stroke. Gre torej za znanstveno-tehnično operacionalizacijo omejitve oziroma uresničevanja pravice, ki je sicer določena že v zakonu, in jo lahko spreminja pristojna ministrica za zdravje v skladu z razvojem medicinske stroke.

51Čeprav glavni argument tožeče stranke, da bi zakonodajalec v 9. odstavku 53. člena ZVoz lahko oziroma da bi moral predpisati tudi drugačna pravila za podaljševanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni očitno neutemeljen, pa je sodišče vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave) in v tem primeru že na podlagi jezikovne razlage ni dvoma, da je zakonodajalec predpisal, da se veljavnost vozniškega dovoljenja „omeji na rok, določen v zdravniškem spričevalu“ o telesni in duševni zmožnosti upravičenca za vožnjo motornega vozila, ki ga izda pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti. Tej razlagi pa je treba pridružiti še teleološko razlago, ki je brez dvoma v tem, da zdravnik lahko zaradi motenj vida določi časovni rok za izdajo dovoljenja za največ 5 let, kar pomeni, da lahko določi tudi krajši rok glede na tip oziroma medicinskih značilnosti konkretnih motenj vida.

52Ker je izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki opravlja zdravniški pregled, nepoznano, kdaj se bodo odvili vsi procesni koraki za konkretno izdajo podaljšanja vozniškega dovoljenja, zdravstveni pregled in spričevalo pa strokovna inštitucija izda glede na pravila stroke, je na osebi, ki podaljšuje vozniško dovoljenje, da čas med zdravniškim pregledom in podajo popolne vloge pristojnemu organu čim bolj skrajša, saj je to v njenem interesu. Za takšno razlago in odločitev v posamičnem primeru je pomembno, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da je postopek izdaje podaljšanega vozniškega dovoljenja tekel predolgo iz razlogov, ki niso bili na njeni strani, ampak na strani pristojnega organa. Z ozkega (konkretnega) obravnavanega vidika sodišče torej ne vidi, da bi ravnanje oziroma izpodbijani akt nezakonito posegel v katero koli ustavno pravico tožnice. Tega tožnica niti ne zatrjuje, ampak uveljavlja, da je že sama (abstraktna) pravna ureditev v nasprotju s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena Ustave v zvezi varstvom zasebne lastnine oziroma splošne svobode ravnanja ne glede na konkretno ravnanje upravnega organa v tem primeru.

53Sodišče v zvezi s tem abstraktnim (splošnim) ugovorom najprej ugotavlja, da ukrep, ki je predpisan z določbo 9. odstavka 53. člena ZVoz ne predstavlja omejitve omenjenih ustavnih pravic, ampak gre zaradi narave telesne motnje, ki zadeva vid, v povezavi s ciljem varnosti v prometu (prvi odstavek 81. člena ZVoz), kjer se z ureditvijo iz 9. odstavka 53. člena ZVoz varuje pravice udeležencev do osebne varnosti (34. člen Ustave), za način uresničevanja tožničinih pravic, in ne gre za omejevanje njenih pravic. Kljub temu, da ne gre za omejitev po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja pravice iz 2. odstavka 15. člena ustave, pa sodišče v nadaljevanju presoja izpodbijani akt, ki temelji na zakonu, z vidika prilagojenega načela sorazmernosti, kajti ugovor tožnice zajema tudi prepoved diskriminacije na podlagi osebne okoliščine, to je motnje vida (prvi odstavek 14. člena v zvezi s splošno pravico svobode ravnanje iz 35. člena Ustave).

54Opisani način uresničevanja tožničine pravice je predpisan z zakonom in je primeren za dosego legitimnega cilja, saj je z njim mogoče zagotoviti pravice drugih do varnosti v prometu iz 34. člena Ustave. Glede nujnosti ukrepa v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z blažjim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je varnosti v prometu, sodišče pušča zakonodajalcu določeno polje proste presoje, kajti objektivna in upravičena podlaga za razlikovanje v postopku podaljševanja vozniškega dovoljenja med vozniki, ki nimajo motenj vida, in vozniki, ki imajo motnje vida, brez dvoma obstaja in je utemeljena v medicinskih metodah pri ugotavljanju, koliko časa lahko določen zdravniški pregled glede na konkretno motnjo vida dovolj zanesljivo izkazuje, da morebitna sprememba vida ne bo vplivala na varnost v prometu. Zato se že po naravi stvari voznik, ki nima motnje vida, in voznik, ki te motnje ima, nista v bistveno enakem položaju in zaradi tega sodišče ni našlo ustavne nedopustnosti v neenakem obravnavanju obravnavanih skupin voznikov oziroma voznic.

55Ker za čim manjšo časovno razliko med izdajo zdravniškega spričevala in izdajo (podaljšanje) vozniškega dovoljenja tožeča stranka upravnemu organi ničesar (utemeljeno) ne očita, je podano tudi sorazmerje v ožjem pomenu besede med konkretnim časovnim zamikom podaljšanja vozniškega dovoljenja in izdajo zdravniškega spričevala v konkretnem primeru, kar je tudi predmet tega spora. Ostali časovni zamiki v predhodnih primerih podaljševanj vozniškega dovoljenja niso predmet tega spora oziroma presoje zakonitosti izpodbijanega akta.

56Poseben ugovor neenakega obravnavanja je tožeča stranka podala v vlogi z dne 11. 1. 2017. Sodišče ugotavlja, da tožnica z navedbo, da je po naključju izvedela, da naj bi v primerih skupin voznikov, ki se jim vozniško dovoljenje podaljšuje za največ tri leta (starejši vozniki), torej ko gre za voznike, ki morajo na tri leta ali manj opravljati zdravstvene preglede glede svojih psiho-fizičnih zmožnosti za vožnjo motornih vozil, Upravna enota Ljubljana odločala tako, kot to zagovarja tožnica v tožbi, lahko uveljavlja kot samostojni ugovor neenakega obravnavanja, četudi bi takšno ravnanje tožene stranke, če bi ustrezalo dejanskemu stanju v praksi, bilo neskladno že z vidika 9. odstavka 53. člena ZVoz.

57Vendar pa tožnica s to navedbo ni uspela vzpostaviti domneve o neenaki upravni praksi, saj gola navedba, da je to izvedela po naključju za vzpostavitev domneve, ki bi dokazno breme prevalila na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v pravilno (nediskriminatorno) ravnanje. Zato za takšno pavšalno navedbo tožnice zadošča odgovor tožene stranke, ki je podpisan s strani sekretarja, vodje pravne službe in višje svetovalke I, ki je vodila postopek, da v vseh primerih, ko je veljavnost vozniškega dovoljenja omejena na podlagi zdravniškega spričevala, vozniško dovoljenje izda oziroma se podaljša njegova veljavnost v skladu z omejitvijo, ki jo določi pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti.

58Tudi tožbeni ugovor, da bi moral organ tožnici vrniti osebno fotografijo ni utemeljen. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnica uveljavljala, da je bila zahteva za vsakokratno predložitev fotografije legitimna v času, ko so se izdajala stara vozniška dovoljenja; zdaj, ko se fotografijo preslika na plastično vozniško dovoljenje, preslikava pa se lahko hrani v evidenci vlog, za tako zahtevo in trajni odvzem fotografije ni podlage. Zato je od drugostopenjskega organa zahtevala, naj ji predloženo fotografijo vrne, da jo bo lahko naslednjič ponovno predložila. Tožnica je po podatkih v spisu zahtevala od Upravne enote Ljubljana, da ji fotografijo vrne, saj je na strani 3 drugostopenjskega akta navedeno, da zahteva pritožnice po vrnitvi fotografije, ki jo je predložila k vlogi za izdajo vozniškega dovoljenja, nima podlage v materialnih predpisih in se ob tem sklicuje na 54. člen ZVoz in deveti odstavek 5. člena Pravilnika o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 68/2011, 4/2013; v nadaljevanju: Pravilnik /2011).

59V tožbi pa tožnica pravi, da bi zakon moral predpisati, da se fotografija ne vrne in ne velja obratno, da se fotografija ne vrne, ker zakonodajalec tega izrecno ni predpisal. Za izdajo vozniškega dovoljenja se lahko uporabi tudi fotografija v digitalni obliki, ki se hrani v evidenci izdanega drugega uradnega identifikacijskega dokumenta in kaže pravo podobo osebe. Sklicuje se tudi na 5. člen pravilnika/2013 in 28. člen Pravilnika/2011.

60Glede tega tožbenega ugovora je po eni strani bistvena ureditev, ki je v ZVoz, in sicer določba 7. točke prvega odstavka 54. člena ZVoz določa, da oseba, ki poda zahtevo za izdajo vozniškega dovoljenja, mora tej zahtevi priložiti ustrezno fotografijo. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ priloženo fotografijo, ki ni v digitalni obliki, uporabiti za namen postopka in jo nato hraniti. Zato, če tožnica vrnitve fotografije v fizični obliki ni zahtevala že ob podaji vloge in tega v tožbi tudi ne zatrjuje, organ pa je ni imel več, ko jo je tožnica zahtevala v pritožbenem postopku, je organ tudi ne more vrniti, ker/če je nima več. Določilo sedmega, osmega in devetega odstavka 5. člena Pravilnika/2011 ter drugega odstavka 7. člena Pravilnika/2011 ter prehodna določba 28. člena Pravilnika/2011 namreč urejajo hrambo in kasnejšo uporabo le fotografije v digitalni obliki. Tožnica pa ne navaja, da je priložila fotografijo v digitalni obliki. Z novim zakonom je zakonodajalec pravila o hrambi in uporabi digitalne fotografije zamaknil celo do konca leta 2019 (ZVoz-1, Uradni list RS, št. 85/2016, člen 106).

61Upoštevajoč navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1)

62Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata in ni na glavni obravnavi zaslišalo tožene stranke glede prakse odločanja v teh zadevah. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“²Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.³ Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,⁴ razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.⁵ Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.⁶ Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,⁷ ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP. Tožnica v urgenci za takojšnjo obravnavo zadeve z dne 5. 12. 2018 celo sama pravi, da dejansko stanje ni sporno in da gre zgolj za pravno vprašanje.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

63Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Uradni list RS. št. 12/2016, v nadaljevanju: Pravilnik 12/2016.
² Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10.
³ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.
⁴ Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995
⁵ Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993.
⁶ Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42
⁷ Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.