VSC Sklep Cp 229/2018

I. Pritožba predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko I/5 izreka potrdi.

II. Vsak udeleženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišču prve stopnje je s sklepom z dne 20. 2. 2018 sklenilo:

- pod točko I. izreka

- pod točko 1., da se stiki med mld. D. M. in njegovim očetom-nasprotnim udeležencem, ki so bili nazadnje določeni s sodno poravnavo Okrožnega sodišča na Ptuju N 6/2011 z dne 21. 4. 2011, spremenijo delno na podlagi predloga predlagateljice, delno pa po uradni dolžnosti tako, da bodo poslej potekali vsak teden, izmenoma enkrat v soboto in enkrat v nedeljo, v točno določenih urah in na določen način, na določen način tudi v času šolskih počitnic ter s telefonskimi stiki, ki se izvajajo enkrat tedensko v trajanju 15 minut;

- pod točko 2. predlagateljici naložilo, da mora zagotoviti, da ima mld. D. M. ob izvajanju stikov z očetom s sabo osebni dokument;

- pod točko 3. odločilo, da se odpadli stiki ne nadomeščajo, razen v primeru dogovora staršev;

- pod točko 4. odločilo, da se tako določeni stiki začnejo izvajati po pravnomočnosti sklepa;

- pod točko 5. odločilo, da vsak udeleženec sam nosi svoje stroške tega nepravdnega postopka;

- Pod točko II. izreka je sodišče zavrnilo predlog predlagateljice v delu, kjer je predlagala določitev stikov med mld. D. M. in njegovim očetom v prostorih in pod nadzorstvom CSD ... in v delu, v katerem je predlagala drugačen termin za izvedbo telefonskih stikov.

2Predlagateljica je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I/5 izreka sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške nepravdnega postopka. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani odločitvi delno spremeni tako, da se nasprotnemu udeležencu naložijo v plačilo vsi stroški nepravdnega postopka, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V pritožbi je zatrjevala, da bi moralo sodišče prve stopnje ob odločitvi o stroških uporabiti določbo petega odstavka 35. člena ZNP kot izjemo od izhodiščnega načela, ki je določeno v prvem odstavku 35. člena ZNP. Po določbi petega odstavka 35. člena ZNP mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu pripetilo. Krivda za potrebo po izvedbi tega postopka je na strani nasprotnega udeleženca, saj je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, razlog za D. M. odklanjanje stikov z očetom, zaradi katerega je predlagateljica kot odgovorna mati vložila tudi predlog za spremembo stikov in predlagala začasno odredbo, očetovo nasilno vedenje. Njeno ravnanje se je izkazalo za pravilno, saj stiki, kot so bili določeno leta 2011, niso več v otrokovo korist in jih je potrebno spremeniti. Takšnih ugotovitev v zvezi z glavno odločitvijo sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi pri odločitvi o stroških. Zato je zmotno zaključilo, da je bil postopek v interesu obeh udeležencev. Bistveno je, da je bil postopek v interesu otroka in zakaj je moralo do njega priti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu glede na njegovo krivdo naložiti v plačilo vse stroške postopka. Zmotna uporaba materialnega prava pa se kaže tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 413. člena ZPP, ki v takšnih postopkih nalaga odločanje po prostem preudarku. Predlog je bil potreben izključno zaradi varstva koristi otroka, zaradi česar je bilo predlogu za spremembo stikov tudi ugodeno. Nasprotni udeleženec je stroške postopka povečeval s tem, ko je kršil z začasno poravnavo določen način izvrševanja stikov, nasprotoval izvedeniškemu mnenju in zahteval izdelavo novega, vlagal predlog za izdajo začasne odredbe.

3Nasprotni udeleženec je na pritožbo predlagateljice odgovoril, da je imel nasprotni udeleženec do začetka tega postopka s sinom neobičajno pogoste stike, pa ti na otroka niso škodljivo vplivali. Enkraten dogodek je predlagateljica izkoristila za odtujitev otroka od nasprotnega udeleženca, kar pa ji je tekom postopka tudi v celoti uspelo. Sedanji stiki niso v korist niti otroku, niti njegovima staršema, vendar se je nasprotni udeleženec s tem sprijaznil. Do dolgotrajnega sodnega postopka ni prišlo zgolj zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca, temveč zaradi nerazumnega predloga predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu stiki z mld. sinom odvzamejo in prepovejo. Takšen predlog pa je bil pod točko II. izreka zavrnjen. Zato pa pogoji v smislu petega odstavka 35. člena ZNP niso podani. Predlagal je zavrnitev pritožbe in naložitev predlagateljici, da povrne njegove pritožbene stroške. Pritožba predlagateljice je očitno neutemeljena, z njo pa predlagateljica zasleduje zgolj odložitev pravnomočnosti in s tem izvršljivosti odločitve glede izvrševanja stikov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot pritožbeno izpostavlja tudi pritožnica, predstavlja kriterij krivde po petem odstavku 35. člena ZNP dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov, ki ga sicer določa prvi odstavek 35. člena ZNP. Pojem krivde iz petega odstavka 35. člena ZNP (enako kot pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP) zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka¹. Zato le izjemoma daje podlago zato, da bi se o stroških celotnega postopka odločalo na njegovi podlagi. Upiranje nasprotnega udeleženca predlogu predlagateljice za spremembo oziroma omejitev njegovih stikov z mld. sinom, uveljavljanje procesnih pravic v zvezi z izvedenimi dokazi in uveljavljanje sredstev zavarovanj za dosego večjega obsega stikov z otrokom, ne pomenijo ravnanj, ki bi pomenila zlorabe procesnih pravic z namenom zavlačevanja postopka in ki bi s tem pogojevala uporabo določbe petega odstavka 35. člena ZNP. Ravnanje pred začetkom postopka pa na zavlačevanje postopka ne more vplivati. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve pritožnice o podanosti podlage za uporabo petega odstavka 35. člena ZNP.

6Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ima podlago v prvem odstavku 35. člena ZNP in v 413. členu ZPP, ki se po sodni praksi uporablja tudi v nepravdnih postopkih, v katerih se obravnavajo razmerja med starši in otroki in v katerih se varujejo koristi otrok in ki določa, da sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Ob ugotovitvah sodišča, da je bila odločitev v predmetni zadevi ponovne ureditve stikov nasprotnega udeleženca z mld. sinom v interesu mld. otroka, pa tudi v interesu obeh udeležencev kot njegovih staršev, obema udeležencema pa so sicer v tem postopku nastali približno enaki stroški, je zaključek sodišča prve stopnje, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, tudi v skladu z določbo 413. člena ZPP. Pritožbeni očitki predlagateljice o materialno pravni zmotnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

7Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

8Iz enakih razlogov, kot jih je upoštevalo ob izpodbijani odločitvi sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče (na podlagi določbe 413. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP) odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje pritožbene stroške. Ob tem ni sledilo trditvam nasprotnega udeleženca v odgovoru na pritožbo o zavlačevalnem namenu predlagateljičine pritožbe. Pritožba predlagateljice zoper odločitev o stroških namreč ni mogla vplivati na pravnomočnost in izvršljivost sklepa sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari.

¹ Ude L., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 40.