UPRS sodba I U 281/2010

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ, potem, ko je združil postopke, deklarantu A. d.d. in prejemniku B. d.o.o., kot solidarnima dolžnikoma, za blago, nehomogeno mešanico kristalnega sladkorja (saharoze), maltodekstrina in ekstrata zelenega čaja, v obliki grobih kristalov in praška svetlo rumene barve, s trgovskim nazivom INSTANT TEA MIX G, ki se pravilno uvršča v tarifno oznako 1701 99 90 Kombinirane nomenklature (KN) in TARIC kodo 00, sproščeno v prost promet z davčno oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico s carinskimi deklaracijami Izpostave Maribor, številke MRN: 09SI00706740533830, 09SI00706740533865, 09SI00706740533881, 09SI00706740533905, 09SI00706740533930, 09SI00706740533956, vse z dne 11. 5. 2009 in 09SI00706740534380, 09SI00706740534404, 09SI00706740534420, vse z dne 12. 5. 2009, obračunal carino za kmetijske proizvode v znesku 72.476,53 EUR, dodatno dajatev v znesku 2.740, 78 EUR ter obresti v znesku 359,89 EUR, skupaj 75.577,20 EUR ter vračilo dajatev - carine za industrijske izdelke v znesku 4.547,09 EUR.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant in posredni zastopnik pri prvostopenjskem organu po navedenih carinskih deklaracijah, deklariral zgoraj navedeno blago, ki ga je uvrstil v tarifno oznako 2101 20 92 KN in TARIC kodo 80. Pri preverjanju točnosti in pravilnosti sprejetih deklaracij so bili ob carinskem pregledu vzeti vzorci blaga v smislu b) točke 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) in 242. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba). Na podlagi strokovnih mnenj Generalnega carinskega urada (GCU) z dne 23. 6. 2009 in 68. člena CZS so bili sestavljeni zapisniki z dne 1. 7. 2009. Ugotovljeno je bilo, da se navedeno blago uvršča v tarifno oznako 1701 99 90 KN in TARIC kodo 00. Iz strokovnega mnenja je razvidno, da gre pri uvozu omenjenega blaga za nehomogeno mešanico kristalnega sladkorja (saharoza), maltodekstrina in ekstrakta zelenega čaja, v obliki grobih kristalov in praška svetlo rumene barve. Poleg konvencionalne carinske stopnje 41,9 EUR/100 kg je za blago predpisana še dodatna dajatev (sladkor), ki temelji na CIF ceni, prilagojeni na kvaliteto sladkorja, ki se sprošča v prost promet, ki znaša 14,337 EUR /100 kg -30% CIF (Uredba komisije/ES) št. 1084/2008).

Na zapisnik je tožnik podal pripombe, ki jih je carinski organ zavrnil. Uvrstitev blaga je bila opravljena na podlagi laboratorijske analize vzorca blaga, s katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja vzorec blaga nehomogeno mešanico kristalnega sladkorja, maltodekstrina, ekstrakta zelenega čaja in vitamina C. Izraz „homogen“ pomeni enovit, enotesn tako, da se mešanica več snovi med seboj ne more ločiti. Kadar pa se osnovne sestavine neke mešanice med seboj lahko ločijo z enostavnim postopkom (presejevanje skozi sito) je taka mešanica „nehomogena“. Vzorec blaga, ki je bil predmet strokovnega mnenja, se je razlikoval od vzorca, za katerega je bila izdana zavezujoča tarifna informacija, saj je slednji predstavljal homogeno mešanico osnovnih sestavin. Ker je bilo z analizo vzetih vzorcev ugotovljeno, da blago s trgovskim nazivom INSTANT TEAMIX G ni bilo pravilno uvrščeno v tarifno oznako, uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane. Carinski organ se sklicuje na 201. člen, 213. člen, 1. odstavek 214. člena, 1. odstavek 218. člena in 220. člen CZS. Zaradi spremembe tarifne oznake je bil opravljen ponovni obračun uvoznih dajatev ter obračunane obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Nepravilno obračunana carina za industrijske izdelke se tožniku vrne (3. alineja 2. odstavka 236. člena CZS).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V zadevi je tarifna uvrstitev blaga sporna že na ravni (štirimestne) tarifne številke. Blago se ob uporabi Splošnih pravil 1, 3 in 6 pravilno uvrsti v tarifno številko 1701 kombinirane nomenklature in ob uporabi teh pravil nadalje v tarifno oznako 1701 99 90 kombinirane nomenklature. Pravilnost take uvrstitve potrjuje tudi Uredba Komisije (ES) št. 227/2006 z dne 9. 2. 2006 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo (Uradni list L št. 39 z dne 10. 2. 2006), ki se nanaša na uvrščanje mešanic, katerih osnova je sladkor. Pritožbeni organ zavrača tožnikovo sklicevanje na mnenje čeških carinskih organov, kot tudi očitke glede pooblastila zastopnika in podpisnika carinskih deklaracij.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ki jo je po izdaji drugostopenjske odločbe razširil tudi zoper ta akt. Sklicuje se na tožbene razloge iz 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Očita kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je v izreku izpodbijane odločbe naveden zakoniti zastopnik tožnika, kar pa je v nasprotju z vsebino carinskih deklaracij, na katerih je naveden drug zastopnik tožnika. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem, saj gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi in bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo ter tožniku ni jasno kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje. Toženi stranki očita neupravičeno spuščanje v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Carinskemu organu očita, da bi pri preverjanju carinske deklaracije moral preveriti podatke iz 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) ter navaja določbe CZS, kaj je carinska deklaracija in določbe ZUP glede pravil o zastopanju pravnih oseb.

V izreku izpodbijane odločbe ni pravilno navedena vrsta in količina blaga, zaradi česar odločbe ni moč preizkusiti. Navaja, da je v carinskih deklaracijah prijavljena: instant mešanica sladkorja in zelenega čaja za izdelavo brezalkoholnih pijač - INSTANT TEAMIX G. V mnenju o uvrstitvi blaga z dne 23. 6. 2009 je razvidno, da gre za popolnoma isto mešanico in da je razlika zgolj v mnenju ali mešanici daje bistveno lastnost sladkor. Carinski laboratorij je v svojem strokovnem mnenju na koncu zapisal, da mnenje ni zavezujoče za upravni organ. Tožena stranka pa kljub temu ni omogočila tožeči stranki pritegnitev drugega izvedenca, saj je popolnoma ignorirala vse pripombe tožeče stranke. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen in da tudi ni jasna vloga tožnika.

Carinskemu organu očita, da ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno ter da ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Navaja, da pogoj homogeniziranega blaga obstoja le pri uvrstitvi blaga v tarifni številki 2104 kombinirane nomenklature in ne za blago v predmetni zadevi. Carinski laboratorij je zmotno uporabil pravni predpis KN, iz česar sledi napačna uvrstitev blaga v CT in napačen obračun dajatev. Carinski organ je razveljavil zavezujočo tarifno informacijo (ZTI) z dne 1. 12. 2008, češ, da uvoženo blago ni bilo skladno z izdano ZTI, kar je popolna neresnica. Meni, da carinski organ napačno razlaga Uredbo ES št. 227/2006 z dne 9. 2. 2006 o uvrstitvi določenega blaga v KN. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom istega zakona (t.i. Schumannova formula) ter da je evropska carinska upravna praksa zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik nadalje navaja, da je carinski organ selektivno ugotavljal dejstva, saj ni sprejel nobenega dokaznega predloga tožeče stranke ter je s tem kršil pravico do poštene obravnave in zahtevo po argumentirani odločbi. Predlaga, da se opravi ogled vzorcev, zasliši predstavnika carinskega laboratorija in izvedenca živilske stroke. Carinski organ bi v skladu s 154. členom ZUP v zadevi moral razpisati ustno obravnavo. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi ter iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi in postopek plačila ustavi, pri čemer naj odloči o stroških postopka, ki jih navaja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje navedenih carinskih deklaracij po 78. členu CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Carinski organ je ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije s katerimi razpolaga. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija GCU ter iz predložene dokumentacije k carinskim deklaracijam, nedvomno izhaja, da gre v obravnavanem primeru za blago, ki se uvršča v tarifno oznako št. 1701 99 90 KN. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pravilno pojasnila uvrstitev blaga v navedeno tarifno oznako in TARIC kodo 00, kar sta utemeljila s Splošnimi pravili 1, 3(b) in 6 za razlago KN, dodatnimi opombami 1 in 3 k poglavju 17, besedila k oznakam KN 1701, 1701 99, 1701 99 90, taric oznaki 1701 99 90 00 in pojasnjevalne opombe HS k tarifni številki 17.01, s čimer se sodišče strinja in je tudi po mnenju sodišča pravilno. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo blago uvrščeno v napačno tarifno oznako KN, sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na ZTI. Imetnik ZTI mora namreč dokazati, da deklarirano blago v vseh pogledih ustreza blagu, opisanem v ZTI (3. odstavek 12. člena CZS), česar pa tožnik ni uspel dokazati. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, ugovori tožnika, da v postopku ni bila uporabljena ustrezna metoda, pa niso z ničemer izkazani. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača.

Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo treba na podlagi 220. člena CZS opraviti naknadno vknjižbo. V obravnavanem primeru gre tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek 201. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani plačilu tega dolga (213. člen CZS). Uvozne dajatve so po mnenju sodišča izračunane na pravilni pravni podlagi, tožnik pa sami višini niti ne oporeka. V zadevi pa tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik niti prejemnik blaga temu v postopku nista oporekala. Sklicevanje tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako trgovski naziv blaga ne spreminja. Deklarant mora namreč v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka.

Očitek tožnika, da je neupravičeno pritegnjen v postopek, je neutemeljen. Tožnik se je sam vpisal v polje 14 v tej zadevi obravnavanih carinskih deklaracij, kjer se je z oznako 3 deklariral kot posredni zastopnik v smislu 2. alineje 2. odstavka 5. člena CZS, torej kot carinski deklarant. Deklaracije pa vložil po osebi, ki je navedena v polju 54, ki jih je tudi lastnoročno podpisala in odtisnila žig. Zato tudi po mnenju sodišča carinski organ ni imel razlogov dvom v osebo, ki je vložila deklaracije in za preverjanje pooblastil. Tudi ne gre za nezakonito spreminjanje prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot napačno meni tožnik.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen s strokovnim mnenjem carinskega organa in je prejel zapisnik ter imel možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil, kot izhajajo iz strokovnega mnenja tožnik ni predložil, pa tudi iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno, navedeno pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena k carinski deklaraciji. Utemeljeni pa niso tudi očitki glede nepopolnega izreka, saj izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine po 213. členu in 214. členu ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi moral izrek, ki je dajatveni, vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve dolžnosti glavne obravnave, saj strokovno mnenje carinskega laboratorija ni izvedeniško mnenje v smislu ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota GCU, ki posameznim carinskim uradom zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v zadevah X Ips 1398/2001, X Ips 1613/2006).

Glede tožbenih ugovorov v zvezi s pravnim položajem in obveznostim špediterja v carinskem postopku ter pooblaščencem po zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špedicijske pogodbe (npr. I Up 150/2003 z dne 30. 5. 2006).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in EKČP, kot tudi ne razlogov ničnosti, na kateri je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.