VSL sodba Kp 884/93

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Ž. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst. 53. člena KZ RS in kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. tč. I.

odst. 166. člena KZ RS. Za prvo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo tri mesece zapora in izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Obd. B. K. in I. M. je spoznalo za kriva kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po čl. 55 KZ RS. Izreklo jima je pogojni obsodbi in jima v teh določilo vsakemu kazen pet mesecev zapora. Obd. S. Š. in M. A. pa je oprostilo obtožbe kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po čl. 55 KZ RS.

Zoper oprostilni del sodbe se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe v napadenem delu in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Za obstoj kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu ne zadostuje le ugotovitev, da je član skupine, ki je bila udeležena v pretepu, bil navzoč na kraju pretepa. Dokazati je treba, da je storilec aktivno sodeloval v pretepu, bodisi fizično ali pa z bodrenjem oz.

podpihovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se pred lokalom spopadli posamezniki iz dveh skupin gostov, ki so pred tem popivali v gostilni. V prvi skupini so bili Ž. S., B. K., S. Š.

in M. A., v drugi pa I. M., G. J. in J. Z.. Iz izpovedbe priče P. C., ki je edini dogodek pred gostilno opisal tako natančno, da se je sodišče lahko oprlo na njegovo izpovedbo, izhaja, da je v pretepu sodelovalo 6 oseb. V obsodilnem delu sodbe je sodišče ugotovilo, da so bili to Ž. S. in B. K. na eni strani, na drugi pa I. M., G. J. in J. Z.. Identificiralo je tako 5 sodelojučih v pretepu, zato v poštev pride le še storilec. To pa je bil lahko ali obd. S. Š. ali pa obd.

M. A.. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dokazi, ki jih je imelo na razpolago, kažejo le na to, da je eden med njima sodeloval v pretepu, kdo je bil to, pa se ne da z gotovostjo ugotoviti. Iz izpovedbe priče P. C. izhaja, da naj bi bil šesti udeleženec oblečen v kombinezon in da je imel brado. Ker sta ob času storitve oba obdolženca, S. Š.in M. A. imela brado, je bila odločilna ugotovitev, kdo izmed njiju je bil oblečen v kombinezon. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so bile glede te pomembne okoliščine izpovedbe prič in obdolžencev različne. Nekateri zatrjujejo, da sta bila oba oproščena obdolženca v kombinezonih, drugi, da je bil v kombinezon oblečen le S. Š.. Iz izpovedb obd. S. Š. in M. A. izhaja, da je bil v kombinezonu le Š. Izhajajoč iz izpovedb obeh obdolžencev bi se tako dalo zaključiti, da je bil le S. Š. oblečen v delovni kombinezon in potemtakem, da je bil on šesti udeleženec pretepa. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da taki ugotovitvi nasprotuje izpovedba priče P. C., na katero se je sicer oprlo v obsodilnem delu sodbe, ta je namreč opisoval, da je bil šesti udeleženec oblečen v kombinezon, kot takega pa je potem na glavni obravnavi prepoznal obd.

M. A. Ob takih nasprotujočih si izpovedbah prič, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstaja dvom o tem, kdo izmed dveh oproščenih obdolžencev je sodeloval v pretepu in je odločilo pravilno, ko je izreklo oprostilno sodbo. Pritožba javnega tožilca pa takih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj tudi sama v bistvu ugotavlja, da izvedeni dokazi z gotovostjo kažejo le na to, da je eden od dveh oproščenih obdolžencev sodeloval v pretepu.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.