VSRS Sklep II Ips 547/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem J. Z. ne spada 26,48 % solastniškega deleža do 10/16 na poslovnem prostoru v hiši ..., stoječi na parceli št. 1217, k. o. ..., ki je bil denacionaliziran v korist J. Z. s pravnomočno odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 21. 6. 1993, št. ..., v zvezi s popravnim sklepom istega organa z dne 15. 7. 1993, in da je pokojna I. Z. solastnica tega poslovnega prostora do 26,48 % solastniškega deleža do 10/16, kar predstavlja 12,77 % solastniškega deleža parc. št. 1217 k.o. ... V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Tožnik izpodbija z revizijo sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da materialnopravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določila Temeljnega zakona o zakonski zvezi in Zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki tudi za premoženje, ki so ga zakonci z delom pridobili pred letom 1946, določajo režim skupnega premoženja. To pomeni, da sklenitev posebne pisne oziroma ženitne pogodbe ni bila potrebna. Stališče pritožbenega sodišča, da bi morala zakonca Z. obvezno skleniti oblično pogodbo o skupnem premoženju, nasprotuje tudi načelu enakopravnosti zakoncev. Poudarja, da je I. Z. originarno pridobila svoj solastniški delež na skupnem premoženju. Sodišču druge stopnje očita kršitev ustavnih jamstev glede enakosti pred zakonom in pravice do zasebne lastnine ter dedovanja. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni bilo odgovorjeno na njegove pritožbene navedbe.

4Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Po predpisih, ki so na slovenskem območju veljali do 6. 6. 1941 (Občni državljanski zakonik, v nadaljevanju ODZ), je pri nas veljal kot zakonski režim sistem ločenega premoženja zakoncev, zakonca pa sta se s sklenitvijo ženitne pogodbe lahko sporazumela tudi drugače. Ženitne pogodbe je ODZ opredeljeval kot "pogodbe, ki se sklepajo glede na zakonsko zvezo o imovini in se tičejo zlasti dote, zaženila, jutrnje, skupnosti imovine, uprave in uživanja lastne imovine, dednega nasledstva ali za primer smrti določenega dosmrtnega uživanja imovine in vdovščine." Za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, je v dvomu veljala domneva, da pripada možu (par. 1372 ODZ). Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija del pravnega reda FLRJ oziroma SFRJ. Sprejemala pa je tudi svoje, republiške zakone. Temeljni zakon o zakonski zvezi (Ur. list FLRJ, št. 29/46 in nasl.), ki je začel veljati 9. 5. 1946 in se je v Sloveniji kot zvezni zakon uporabljal do 31. 12. 1976, je vzpostavil vzporedni sistem ločenega in skupnega premoženja zakoncev. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last, z njim samostojno razpolaga in ga upravlja. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v zakonski zvezi, je njuno skupno premoženje.(1) Navedeni zakon je tudi pooblastil republiškega zakonodajalca, da sprejme zakon, v katerem bo predpisal natančnejše določbe o premoženjskih razmerjih med zakonci.(2) Slovenija je svoj zakon z naslovom: Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (Ur. list LRS, št. 20/50), sprejela leta 1950. Ta je v 12. členu določal, da se določbe 9. do 12. člena Temeljnega zakona o zakonski zvezi (torej glede posebnega in skupnega premoženja zakoncev) uporabljajo tudi za premoženjska razmerja med zakonci iz zakonskih zvez, sklenjenih pred 9. 5. 1946, kakor tudi za premoženje, pridobljeno pred tem dnevom z delom v zakonski skupnosti, v kolikor je zakonska zveza dne 9. 5. 1946 še obstajala. Zakon je torej uveljavil retroaktivno veljavnost novih predpisov.(3) Za skupno premoženje se tako po določbah tega zakona šteje tudi tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v zakonski zvezi pred 9. 5. 1946, če je zakonska zveza tega dne še obstajala.(4) Zakonskega zveza sedaj pokojnih Z. je obstajala do leta 1965. Zakonca Z. sta med leti 1935 in 1939 vlagala delo in skupna sredstva v nepremičnino parc. št. 1217 k.o. ..., ki je bila posebno premoženje J. Z. Vrednost njune investicije je presegla 25 odstotkov vrednosti celotnega tedanjega objekta ... Glede na navedeno je pritrditi revidentu, da je treba za presojo njunih premoženjskopravnih razmerij glede premoženja, pridobljenega pred letom 1946 z delom v zakonski skupnosti, uporabiti zgoraj navedene zakonske podlage o skupnem premoženju in ne določb ODZ, na katere se je oprlo pritožbeno sodišče. V pravni teoriji, ki se je oblikovala še pred sprejetjem Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), je veljalo, da lahko posebno premoženje enega zakonca postane skupno, ko je vlaganje zakoncev tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine ekonomsko spremenita v tolikšni meri, da je poslej njena vrednost večja. Če ni nastala bistveno važna sprememba v stanju in premoženjski vrednosti, postane skupno premoženje le na novo ustvarjena vrednost.(5) Takšnemu stališču je v glavnem sledila tudi sodna praksa, ki pa je bila pri presoji precej stroga.(6)

7Ker je torej pritožbeno sodišče, ki se je oprlo na določila ODZ, materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Revizijsko sodišče namreč izpodbijane sodbe ni moglo samo spremeniti, ker na pritožbene očitke glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z odločilnimi dejstvi višje sodišče ni odgovorilo (npr. glede prispevkov zakoncev k nastanku skupnega premoženja, lastništva posesti v Z. in vlaganj posebnega premoženja J. Z. v skupno premoženje, zatrjevanj, da je posebno premoženje J. Z. tudi posestvo v M., itd.). V ponovnem postopku bo moralo sodišče druge stopnje ob upoštevanju prej navedenih materialnopravnih izhodišč presoditi, ali konkretna vlaganja zakoncev Z. v nepremičnino parc. št. 1217 k. o. ..., ki je bila posebno premoženje J. Z., predstavljajo njuno skupno premoženje, kakšni so njuni deleži na skupnem premoženju, ter ali je šel pokojni I. Z. iz naslova skupnega premoženja solastniški delež na nepremičnini par. št. 1217 k. o. ... Ker je revizijsko sodišče reviziji ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, na ostale očitke revidenta ni odgovarjalo.

8Odločitev o stroških revizijskega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj 10. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi.

Op. št. (2): Primerjaj 92. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi.

Op. št. (3): Žnidaršič, V.; Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana, 2002, str. 109. Finžgar, A.; Rodbinsko pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, 1970, str. 72 do 80.

Op. št. (4): Primerjaj sodbi VS Srbije z dne 11. 3. 1950, Gž 16/50 in VS Hrvaške z dne 16. 2. 1954, Gz 190/54, Naša zakonitost 1954, str. 161.

Op. št. (5): Finžgar, A.;Rodbinsko pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, 1970, str. 76 in 77.

Op. št. (6): VS Hrvaške z dne 16. 2. 1953, GŽ 66/53, Naša zakonitost 1953, str. 389; VSJ Rev 274/65 brez datuma, VSH Rev 85/85 z dne 21. 3. 1985; itd..