VSK sodba Cpg 33/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odpravnino v znesku 25.123,87 EUR (6.050.685,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2001 dalje, zmanjšano za akontacijo dohodnine po predpisani stopnji, ki jo mora tožena stranka obračunati in plačati za tožnika; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 2.023,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Opozarja, da so razlogi za tožnikovo razrešitev navedeni v zapisniku o sprejetih sklepih ustanovitelja z dne 15.3.2001. Dodatno sta te razloge pojasnili priči A.Ž. in M.K. Tekom postopka tožnik ni zanikal takega finančnega stanja družbe kot je ugotovljeno v navedenem zapisniku. Neuspeh pri poslovanju družbe pa lahko predstavlja utemeljen razlog za razrešitev direktorja, ki mora v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij skrbeti za likvidnost, solventnost in kapitalsko ustreznost družbe. Nepravilnosti, ki so botrovale tožnikovi razrešitvi z mesta direktorja in ki predstavljajo utemeljene razloge za njegovo razrešitev so: neuspeh pri poslovanju in nezakonitost poslovanja, za kar odgovarja poslovodja; kršenje načela dobrega gospodarstvenika pri vodenju družbe, kršenje računovodskih in finančno - poslovnih načel. Navaja, da sta bili tožena stranka in družba S. povezani družbi (dejanski koncern), da pa je kljub temu šlo za samostojni družbi, pri katerih morajo računovodski izkazi podajati resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida. Sklicevanje na konsolidirane izkaze poslovanja tožene stranke kot realen odraz poslovanja sistema kot celote (kar ves čas skuša prikazati tožnik), odvisne družbe ne opravičuje obveznosti, da kot samostojna družba vodi svoje poslovne knjige. Sam tožnik je priznal, da stanje iz poslovnih knjig in letnega poročila ni ustrezalo dejanskemu stanju družbe S. Torej ni izkazal, da slabo finančno in premoženjsko stanje S. leta 2000 ne bi bilo posledica njegovega neskrbnega ravnanja oziroma da bi bilo posledica nekih objektivnih vzrokov, za katere ne odgovarja. Ne glede na to, da je bil razlog za tako poslabšanje nenaden prenos obveznosti, ki bi jih družba že od same ustanovitve dalje morala trpeti, pa so izkazi družbe S. iz leta 2000 resničen odraz uspešnosti njenega poslovanja v času, ko je bil tožnik njen poslovodja in torej predstavljajo enega izmed utemeljenih razlogov za tožnikovo razrešitev. Ključni problem tožnika je bila njegova pasivnost. Tožnik je sicer navajal, da je izvedel ustrezne sanacijske ukrepe, vendar pa kakšnih konkretnih navedb ali dokazov v tej smeri ni podal. Ves čas se je le skliceval na slabo finančno stanje tožene stranke ter posledično slabo premoženjsko stanje družbe S. Tudi tožnikova pasivnost in neizvrševanje sklepov nadzornega sveta tožene stranke, ki so se nanašali tako na toženo stranko kot na odvisne družbe, je bila eden od razlogov za razrešitev z mesta direktorja S. Organ vodenja odvisne družbe mora pri prilagajanju koncernskim interesom oceniti škodljive posledice za odvisno družbo. Prikrajšanje odvisne družbe sta potrdili obe stranki. Tožnik je poleg tega zatrjeval vzročno zvezo med slabim premoženjskim stanjem S. in dejanskim vplivom tožene stranke kot obvladujoče nanjo, pri tem pa ni navedel, da bi kakorkoli poskrbel za to, da najemanje kreditov za toženo stranko ne bi vplivalo na letno bilanco odvisne družbe. Torej ni izkazal, da bi v času opravljanja funkcije poslovodje S. ravnal kot dober gospodarstvenik, ampak je obratno mogoče zaključiti, da je z vodenjem le določenih poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah kršil računovodsko - finančna načela, z vodenjem poslov v škodo S., kar je imelo za posledico prikrajšanje te družbe. Nadalje je uporabljal likvidnostna sredstva S. za financiranje sebi namenjenega ugodnega kredita. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožnik od družbe S. ni prejemal plače. Zato ni jasno, katero plačo je sodišče vzelo kot osnovo za izračun tožnikove odpravnine. Ker je po pogodbi o zaposlitvi pri osnovi za ta izračun bilo treba upoštevati tudi povprečno plačo v S., se slednje niti ne da izračunati, ker S. v spornem obdobju ni zaposlovala delavcev. Zato bi bil pravilen izračun odpravnine 0 x 6 = 0. V delu, ki se nanaša na odpravnino je pogodba o zaposlitvi nična, ker je predmet (odpravnina), s tem, ko S. tožniku ni izplačevala plače, postal nedoločljiv.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik s sklepom z dne 1.2.1999 imenovan za direktorja družbe S. d.o.o., dne 1.6.1999 pa je z ustanoviteljem te družbe sklenil še Pogodbo o zaposlitvi direktorja družbe S. d.o.o. S sklepom ustanovitelja z dne 15.3.2001 je bil razrešen funkcije direktorja družbe S. d.o.o., v tem sklepu je navedeno, da je razrešen (pravilno: odpoklican) iz utemeljenih razlogov in da mu zato odpravnina ne pripada.

Na dan odpoklica tožnika s funkcije poslovodje veljavni 3. odst. 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD (v besedilu do ZGD-E, Ur.l.RS št. 6/99) določa, da lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas. Če ga je odpoklicala brez utemeljenega razloga, mu je v primeru, kakršen je obravnavani, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožniku določen več kot štiriletni mandat, dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje.

Dolžnost družbe iz 3. odst. 449. čl. ZGD, da poslovodji izplača odpravnino, predstavlja po drugi strani pravico poslovodje, da odpravnino uveljavlja, če je bil odpoklican brez utemeljenega razloga. Glede na to je v sporu, kakršen je obravnavani, družba - tožena stranka - tista, ki mora dokazati obstoj konkretnih razlogov, ki so utemeljevali tožnikov odpoklic.

ZGD v določbah o poslovodji d.o.o. ne ureja, kateri so utemeljeni razlogi za odpoklic poslovodje, ki morajo biti podani za to, da mu družba ni dolžna izplačati odpravnine. Nadalje ZGD v poglavju, v katerem ureja delniško družbo kot družbi z omejeno odgovornostjo primerljivo obliko družbe, v 250. čl. (imenovanje in odpoklic uprave), med drugim določa, da nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma da ni sposoben voditi poslov (1. odst.), in v 2. odst. istega člena, da ima odpoklicani pravico do odpravnine, če je bil odpoklican brez utemeljenega razloga iz prejšnjega odstavka.

V obravnavanem primeru so po odločitvi tožene stranke utemeljeni razlogi za tožnikov odpoklic tisti, ki so vsebovani v zapisniku z dne 15.3.2001 v točkah od g) do j): da tožnik kot direktor družbe v okviru svojih pooblastil in dolžnosti ni pristopil k izvrševanju ustreznih sanacijskih ukrepov za konsolidacijo tekočega poslovanja družbe, ki je bilo v letu 2000 negativno; da ni podvzel ustreznih ukrepov, s katerimi bi bilo doseženo, da se dolgovi družbe ne bi nadpovprečno povečevali; da ni deloval po principu dobrega gospodarstvenika in ni zaščitil interesov družbe, ker je v svojem mandatu od družbe prejel kredit pod nenormalno ugodnimi kreditnimi pogoji: TOM + 3 % realna obrestna mera; da je s tem bila družbi povzročena škoda zaradi izgubljenega dobička, ki je nastala zaradi odliva dela denarnih sredstev pod neugodnimi kreditnimi pogoji. Upoštevaje zgoraj povzeto zakonsko določbo je pravni standard pojma "utemeljeni razlog" mogoče zapolniti s pojmi kot: hujša kršitev obveznosti, nesposobnost vodenja poslov,.., vendar pa je pri tem treba navesti konkretne kršitve dolžnostnega ravnanja oz. konkretne opustitve, ki jih družba očita odpoklicanemu poslovodji. V obravnavanem primeru pa razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka, ne vsebujejo konkretnih ravnanj in opustitev odpoklicanega direktorja (napr. katerih sanacijskih ukrepov ni izvršil v okviru svojih pooblastil in dolžnosti; kakšne ustrezne ukrepe bi moral povzeti za to, da se dolgovi družbe ne bi nadpovprečno povečevali,...). Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so za presojo (ne)utemeljenosti odločitve tožene stranke o tožnikovem odpoklicu relevantni le tisti razlogi, ki so botrovali odločitvi tožene stranke o tožnikovem odpoklicu, ne pa kakšni kasneje ugotovljeni oz. uveljavljeni razlogi; v obravnavanem primeru so torej relevantni le razlogi, vsebovani v sklepu z dne 15.3.2001. Glede na to ne bi bilo mogoče upoštevati (spet nekonkretiziranih) trditev tožene stranke o razmerjih odvisnosti družbe S. d.o.o., ki je bila v 100 %-ni lasti tožene stranke (npr. da je bila S. kljub razmerju odvisnosti dolžna voditi svoje poslovne knjige tako, da bi se moralo stanje aktivnih in pasivnih postavk ujemati z dejanskim stanjem). Ob tem pa trditve v smeri, da tožnik ni izvrševal sklepov nadzornega sveta, ki so se nanašali tako na toženo stranko kot tudi na odvisne družbe in da ni poskrbel za to, da najemanje kreditov za toženo stranko ne bi vplivalo na letno bilanco odvisne družbe S., glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitek tožene stranke o tem, da je tožnik prejel kredit pod nenormalno ugodnimi pogoji, ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoklic (ker je kredit pod takšnimi pogoji odobril nadzorni svet), tožena stranka le pavšalno izpodbija z navedbo, da je tožnik uporabljal likvidnostna sredstva družbe S. za financiranje sebi namenjenega ugodnega kredita. Ob tem pa ni tožena stranka niti zatrjevala, kakšni so bili sicer "normalni pogoji" za dodeljevanje kreditov v času, ko je tožnik prejel sporni kredit; le na podlagi primerjave med običajnimi oz. "normalnimi" kreditnimi pogoji in obravnavanim kreditom bi bilo mogoče zaključevati na (ne)utemeljenost zahtevka v tem delu.

Tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v odgovoru na tožbo glede zneska uveljavljene odpravnine le pavšalno ugovarjala in navajala, da bo pripravila svoj izračun, ko bo tožnik vtoževani znesek podrobneje pojasnil. Ko je tožnik to storil, ni tožena stranka v zvezi z višino pravočasno podala nobenega konkretnega ugovora. Glede na to se pokaže, da sedaj ni mogoče upoštevati niti pritožbenih trditev v smeri, da kot osnove za izračun odpravnine ni mogoče upoštevati tožnikove plače, ker od S. plače sploh ni prejemal, na novo pa so uveljavljene tudi trditve, da je pogodba o zaposlitvi postala nična iz razloga, ker da je predmet (odpravnina) postal nedoločljiv (1. odst. 337. čl. ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).