UPRS sodba in sklep U 1938/2002

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. 416-47/00 z dne 29. 11. 2002 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48611-008/99-23-51-90/MA z dne 9. 12. 1999 se delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih (izrek pod točkami I/3, II/11 za leto 1997, II/11 za leto 1998, III/5, IV/2 in IV/6), odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe (17. 1. 2000) do dneva plačila.

V ostalem se tožba zavrne.

Postopek se v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper ukrepa pod točkama IV/3 in IV/4 izreka odločbe organa prve stopnje, ustavi.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. 48611-008/99-23-51-90/MA z dne 9. 12. 1999 delno ugodila tako, da je izrek odločbe pod II za leto 1997 in 1998 v točkah 1 v celoti in posledično v pripadajočem delu v točkah 11 ter pod III v točki 3 delno (za znesek 374.452,80 SIT) in posledično v pripadajočem delu v točki 5 odpravila in vrnila v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila in kot pravilno in zakonito potrdila odločbo organa prve stopnje. - Zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na točko I/2 izreka prvostopne odločbe utemeljuje s stališčem, da je prvostopni organ za ugotovitev davčnega zavezanca in davčne obveznosti pravilno uporabil določila 2. odstavka 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 3/98, v nadaljevanju: ZPD), ko je tožeči stranki od plačila za delo dijakov in študentov, katerih delo je posredoval študentski oziroma mladinski servis, naložil v plačilo davek od prometa storitev. Po 11. točki 21. člena ZPD storitve posredovanja dela (zaposlitve) niso obdavčene pod pogojem, da jih opravlja imetnik koncesije, pridobljene na podlagi pogodbe s pristojnim republiškim upravnim organom. Samo delo, ki so ga (pri)tožnici opravili študentje in dijaki, pa predstavlja storitve fizičnih oseb. Dejstvo, da je (pri)tožnica račun plačala študentskemu servisu, ne vpliva na njeno obveznost obračuna in plačila davka od prometa storitev za samo delo, ki so ga opravili dijaki in študentje kot fizične osebe. V drugem odstavku 22. člena ZPD je namreč kot davčni zavezanec za storitve, ki jih opravi fizična oseba pravni osebi ali zasebniku izrecno opredeljena pravna oseba ali zasebnik. - Svojo odločitev v delu, v katerem pritožbo zoper ukrepe pod točko II izreka prvostopne odločbe zavrača, tožena stranka utemeljuje z določbo 5. točke 17. člena Zakona o dohodnini, po kateri se uporaba osebnega vozila, danega delavcu tudi za privatne namene, šteje za stimulacijo oz. boniteto. Vrednost mesečne bonitete je 2% ugotovljene knjižne vrednosti ob upoštevanju enakomernega časovnega amortiziranja ter letne amortizacijske stopnje. Navedeno velja ne glede na obseg uporabe vozila v privatne namene. Že samo uporaba npr. za prevoz na delo in z dela je uporaba službenega vozila v privatne namene (podobno tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1887/2000). Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je delavec dobil vozilo v zasebno rabo ter v kolikšnem razmerju so službene in zasebne vožnje. Iz (pri)tožnikove dokumentacije tudi po zaključku drugostopnega organa ni razvidno, da sta se vozili uporabljali samo za službene namene. Tako potni nalogi (v primeru izdanih od št. 1 do 369: ni razviden namen potovanja, večina se nanaša na direktorja, ni navedena ura prihoda in odhoda, prevoženi kilometri na potnih nalogih niso vedno navedeni, ni vedno razvidno kdo potuje) kot tudi nevodenje evidence, ki bi omogočala primerjavo po izdanih potnih nalogih in dejanskim stanjem števca vozil, po mnenju tožene stranke ne utemeljujejo zaključka o uporabi vozil izključno v službene namene. Glede na vrsto osnovnega sredstva in možnost njegove uporabe v zasebne namene, je dokazno breme v primeru, ko okoliščine opravičujejo dvom o vrsti uporabe vozila, na strani zavezanca. (Pri)tožnik pa v postopku, razen posplošenih navedb, ni predložil nobenega listinskega dokaza, s katerim bi izpodbijal pravilnost ugotovitev prvostopnega organa. V pripombah je navedel le, da se v praksi verjetno večkrat uporabi privatno vozilo za službene zadeve kot pa obratno, kar tudi potrjuje pravilnost ugotovitve o uporabi vozil v zasebne namene. Ker so se potni nalogi večinoma glasili na direktorja, poravnal je stroške točenja goriva, kot tudi sicer je imel direktor glede na svoj položaj največjo možnost uporabe vozil v zasebne namene, je prvostopni organ po presoji tožene stranke utemeljeno obračunal ugodnost direktorju. Pritožbenim navedbam o načinu plačevanja goriva, ki naj bi bilo točeno ob različnih dnevih in naj bi direktor le občasno plačeval v nekem obdobju kupljeno gorivo, tožena stranka ne sledi. Na podlagi prejetega računa je bilo ugotovljeno točenje bencina kar 4-krat istega dne, v približno istem času. Račun pa je knjigovodska listina, ki bi ob zatrjevanem postopanju (pri)tožnika, izkazovala drugačen poslovni dogodek. Za presojo tudi ni pomembna okoliščina, da direktor razpolaga tudi s privatnim vozilom, saj to samo po sebi ne izključuje uporabe službenega vozila tudi v privatne namene, privatno vozilo pa lahko uporabljajo tudi drugi družinski člani. V zvezi s pritožbo zoper ukrepe pod točko III izreka prvostopne odločbe tožena stranka ugotavlja, da (pri)tožnik k trditvi, da gre za vgradne omare, ki se vgradijo v objekt (s katero utemeljuje pravilnost obračunavanja prometnega davka od gradbenih storitev stopnji 3 % po tar. št. 2 Tarife davka od prometa storitev) ni predložil nobenih dokazov. Zgolj dejstvo, da so omare pritrjene, pa za ugotovitev, da gre za vgrajevanje omar v objekt, kar bi se eventuelno uvrščalo v zaključna dela v gradbeništvu in s tem za gradbene storitve, ne zadošča. Za opravljanje gradbene dejavnosti se po 3. točki drugega odstavka 20. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 5/97, v nadaljevanju: Pravilnik) štejejo tudi zaključna dela v gradbeništvu. Med gradbeni material, ki z vgraditvijo postane sestavni del objekta, šteje stavbno pohištvo ter vse naštete vrste materiala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa je pritožnik zaračunaval prometni davek od vgradnih omar, izdelavo in montažo zaključnih letev in zaključnih plošč po stopnji, ki velja za opravljanje gradbenih storitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da so v odpremnici navedeni tudi artikli, kot so stropovi, hrbtišča, stranice in podobni artikli, ki tudi po presoji tožene stranke niso sestavni del vgradnih omar. Vgradne omare so tiste, ki so izdelane po naročilu, se vgrajujejo v objekt in segajo od stene do stene in od tal do stropa. Nadalje so po ugotovitvah prvostopnega organa odpremni nalogi (vsebujejo le šifro artikla, naziv, količino brez cene na enoto in vrednosti) neprimerljivi z računi (kot artikel največkrat garnitura, izdelava vgradnih omar, kopalniških omar ipd.), pritožnik ne sestavlja obračunov proizvodnje, ne razpolaga z delovnimi nalogi za gradbene storitve, ne razpolaga z internim pravilnikom o razporejanju stroškov na stroškovne nosilce. Zato tudi po oceni tožene stranke ni izkazal, da izvaja gradbeno dejavnost v smislu zaključnih del v gradbeništvu, zato mu je prvostopni organ pod točko III/3 v delu, ki se nanaša na vgradne omare, utemeljeno naložil v plačilo davek od prometa proizvodov po tar. št. 1 (20%) Tarife ZPD, pod točko III/4 pa od zaključnih plošč davek od prometa proizvodov po tar. št. 2 (10%), kamor se uvrščajo vse vrste lesenih plošč. – V zvezi z ukrepi pod točko IV pritrjuje tudi razlogom prvostopnega organa za vključitev plačanih avansov v znesku 6.702.282,00 SIT v prihodke leta 1998 in s tem povezanim obračunom davka od prometa proizvodov. Kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, pravilnosti zapiranja avansov in ugotovljene realizacije na podlagi (pri)tožnikove dokumentacije (ne izdaja dobavnic, v primeru izdanih prevzemnic te niso primerljive z računi, oziroma v primeru prevzemnih zapisnikov ni razvidno, kaj je bilo dejansko prevzeto oziroma kakšna storitev je bila opravljena) ni bilo mogoče preveriti. Iz na preskok pregledanih predračunov izhaja dobavni rok »po dogovoru«, ustno naj bi bil dogovorjen dobavni rok 3 do 4 mesece, zavezanec pa po letu in več še izkazuje odprte avanse, morebitne manjše reklamacije pa rešuje takrat, ko stranka na njihovo reševanje ne računa več, zaradi česar zavlačuje zapiranje avansov. Na podlagi pridobljenih izjav kupcev je bilo ugotovljeno, da je bilo blago dobavljeno, razen v enem primeru, ko se kupec ni jasno izjavil. V posameznih primerih pa je bilo ugotovljeno, da so se odpremnice sestavljale v času inšpekcije za nazaj, ravno tako računi. Navedenim dejanskim ugotovitvam (pri)tožnik v pripombah na zapisnik ni ugovarjal. Pritožbena navedba, da je bilo blago dobavljeno v letu 1999 in ne 1998 in pritožbi priložene kopije odpremnic, datirane z junijem 1999 in septembrom 1999 pa po presoji tožene stranke na ugotovljeno dejansko stanje ne vplivajo. Ker gre za naročila in avanse iz januarja oziroma marca ter aprila 1998, glede na ostalo pomanjkljivo dokumentacijo in dejstvo, da datum prevzema s strani kupca na odpremnicah niti ni naveden, ugotovljeno naknadno izdajanje računov in odpremnic v letu 1999 v drugih primerih in sicer že v času inšpekcijskega postopka ter glede na siceršnje dobavne roke, tožena stranka ocenjuje, da gre zgolj za naknadno urejanje dokumentacije. Ravno tako v primeru AA, v katerem naj bi bil po navedbah (pri)tožnika in priloženi kopiji listine Razčlenitev prometa denarnih sredstev v breme računa – vračilo avansa v znesku 1.300.000 SIT na dan 28. 12. 1999, plačani avans vrnjen, tožena stranka ocenjuje, da samo vračilo avansa že po izdaji prvostopne odločbe, brez kakršnekoli pojasnitve (ter utemeljitve z dokumentacijo, npr. podaljšanja rokov dobave, odpovedi naročila ipd.) samega razmerja z naročnikom, ob dejstvu, da je bil avans nakazan 1. 1. 1998 v istem znesku kot naj bi bil vrnjen dne 28. 12. 1999, ne vpliva na pravilnost ugotovitve prvostopnega organa.

Tožeča stranka s tožbo, prvotno vloženo zaradi molka tožene stranke o vloženi pritožbi in razširjeno na odločbo, s katero je tožena stranka o njeni pritožbi odločila tekom upravnega spora, odločbo izpodbija v delu, v katerem je tožena stranka njeno pritožbo zavrnila. Tožbo vlaga iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo v izpodbijanem delu odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. V tožbi (vloženi pred izdajo izpodbijane odločbe) v celoti vztraja pri pritožbenih ugovorih. - Z naloženo obveznostjo plačila davka od prometa storitev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od storitev študentov in dijakov, se ne strinja. V primerih dela preko študentskega servisa je pravno razmerje vzpostavljeno s študentskim servisom (in ne študenti, člani študentskega servisa), torej pravno osebo, ki je kot oseba, ki je opravila storitev, zavezanec za davek od prometa storitev. Sklicevanje na določbo 22. člena ZPD je v obravnavanem primeru nepravilno, ker se je ta določba uporabljala samo v primeru, kadar je fizična oseba za pravno osebo opravila storitev na podlagi pogodbe o delu. V primeru dela študentov pa gre za posebno obliko dela in ne za pogodbo o delu. Od tovrstnih del se v sistemu prometnega davka davek ni nikoli obračunaval in plačeval, sklicevanje na upravno prakso istega organa pa je po mnenju tožeče stranke neutemeljeno. - V zvezi z ugotovitvami opravljene kontrole porabe goriva tožena stranka poudarja, da so zaposleni, ki so službeni vozili uporabljali, gorivo na bencinski črpalki natočili po potrebi. Ob tem je prodajalec za vsako točenje v svoji evidenci zabeležil le količino in ceno, direktor tožeče stranke pa je nato plačal gorivo za vsako točenje posebej, zaradi česar iz izdanih računov izhaja, da so bili v obdobju štirih minut izdani štirje računi. Vsa točenja so resnična, kar bi tožena stranka lahko preverila z zaslišanjem zaposlenih na bencinskem servisu. Verodostojnost prejetih računov za gorivo bi tožena stranka lahko izpodbijala le s primerjavo podatkov o prevoženih kilometrih in nabavljenih količinah goriva ter povprečne porabe goriva na 100 km. Če bi izračun pokazal nerazumna odstopanja od tovarniških normativov, bi verodostojnost računov lahko učinkovito izpodbijala, pa še to le za znesek, ki bi normativ porabe presegal. Porabo goriva bi morala ugotavljati z oceno in ne le izločiti računov, v katere verodostojnost je podvomila. Ne strinja se z odločitvijo, da se boniteta zaračuna direktorju in to za obe službeni vozili. Boniteta bi mu lahko bila obračunana le za eno službeno vozilo, pa še to le, če bi tožena stranka uspela dokazati uporabo vozila v zasebne namene. - V zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na vgradne omare poudarja, da gre v konkretnem primeru za stavbno pohištvo, saj gre za omare, ki so se vgradile v objekt in s tem predstavljajo njegov sestavni del. – Povečanje prihodkov in s tem davčne osnove za 6.702.282,00 SIT je neupravičeno, saj je tožeča stranka kupcem blago dobavila v letu 1999 in ne 1998, kar je razvidno iz odpremnic 0199, 0150 in 1042, v primeru AA pa je šlo za plačilo avansa v znesku 1.300.000,00 SIT, ki je bil dne 28. 12. 1999 vrnjen (prilaga Razčlenitev prometa denarnih sredstev v breme računa). Na podlagi navedenega bi povečanje davčne osnove lahko znašalo le 2.868.522,00 SIT in je tožena stranka tožeči stranki za blago izdelano in dobavljeno šele v letu 1999 neupravičeno obračunala tudi prometni davek od plačanih avansov, ki ga je tožeča stranka obračunala in plačala ob prodaji pohištva v letu 1999.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku priglasilo z vlogo št. U-A09-588/2003-3-R z dne 4. 3. 2003.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo.

Tožba je delno utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v delu, v katerem jo tožeča stranka v upravnem sporu obrazloženo izpodbija, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje svojo odločitev ter razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke. Sodišče se nadalje strinja s presojo pritožbi priloženih dokazov, ki jih tožeča stranka sedaj prilaga tudi tožbi, in ki ji tožeča stranka (v razširitvi tožbe) izrecno niti ne ugovarja.

V postopku je nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka od dela študentov in dijakov, ki so delo pri njej opravljali s posredovanjem študentskega servisa, ni obračunavala in plačevala davka od prometa storitev. Nesporno je tudi, da je delo študentov plačevala, skupaj s provizijo za opravljeno posredovanje, študentskemu servisu. Sporno ostaja, ali je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju davčni zavezanec za plačilo davka od prometa storitev tožena stranka, pri kateri so napoteni študenti opravljali delo, kot meni tožena stranka, ali pa gre za storitev študentskega servisa – pravne osebe in s tem tudi za njegovo davčno obveznost. Sodišče vztraja pri svojih dosedanjih, s strani Vrhovnega sodišča potrjenih (sodba opr. št. I Up 858/2001 z dne 24. 2. 2004) stališčih in pravni presoji, ki jo je o tem vprašanju v svojo praksi že zavzelo. Po določbi 20. člena ZPD se plačuje davek od prometa storitev od vseh storitev, razen od tistih, ki jih ta zakon določa kot davka proste. Te so taksativno naštete v 22. členu ZPD, med njimi tudi storitve posredovanja zaposlitve in posredovanja dela na podlagi pogodbe o koncesiji (11. točka), torej le provizija za tovrstne posredniške storitve (24. člen ZPD). Ker pogodbeno delo iz obveznosti obdavčenja ni izvzeto, je torej obdavčeno. Stopnje obdavčenja določa Tarifa davka od prometa storitev, ki je sestavni del ZPD. Po tarifni številki 1 Tarife se plačuje davek od prometa vseh storitev, razen od storitev, ki so določene v drugih tarifnih številkah te tarife, ali če zanje ni z zakonom določena davčna oprostitev po 21. členu zakona. Po tej tarifni številki se plačuje davek tudi za storitve, opravljene po pogodbah o delu. Zavezanec za davek od prometa storitev je pravna oseba ali zasebnik, ki se mu opravi storitev, če mu storitev opravi fizična oseba (2. odstavek 22. člena ZPD). Odgovor na vprašanje, kdo je v obravnavanem primeru davčni zavezanec od storitev, ki so jih opravili študenti in dijaki je, glede na navedeno določbo odvisen od odgovora na vprašanje, komu so v obravnavanem primeru študentje delo opravili – študentskemu servisu kot posredniku dela ali toženi stranki. Po presoji sodišča je stališče tožene stranke, da so študentje in dijaki delo opravili tožeči stranki, pravilno. Študentje namreč niso opravljali svojega dela kot podizvajalci del, naročenih pri študentskem servisu, temveč je študentski servis njihovo delo toženi stranki le posredoval. Dejstvo, da je tožeča stranka študentskemu servisu plačala račun, ki ga je ta izstavil za svojo storitev posredovanja dela kot tudi za storitve k njej napotenih študentov (da je torej delo študentom plačala preko posrednika), zato na odločitev ne more vplivati. Ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe ZPD je iz navedenih razlogov po presoji sodišča neutemeljen. - V zvezi z uporabo službenih vozil v zasebne namene je tudi po presoji sodišča organ prve stopnje na podlagi v postopku predloženih listin, napravil pravilen sklep o dejanskem stanju. Potni nalogi kot knjigovodske listine namreč ne omogočajo njihove vsebinske kontrole skladno z SRS 21.9, saj na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti uporabe vozil izključno za službene namene. Druge, na podlagi listinske dokumentacije o nabavi goriva ugotovljene okoliščine, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, pa sklep, da so delavci tožeče stranke vozila uporabljali tudi v zasebne namene, le potrjujejo. Ugovor, da je davčni organ tožniku neutemeljeno izločil račune za gorivo in s tem povezano stališče, da bi davčni organ porabo goriva moral ugotavljati z oceno, pa sta protispisna, saj tožeči stranki stroški goriva kot davčno nepriznani odhodki sploh niso bili izločeni. - Tudi po presoji sodišča tožeča stranka v postopku ni izkazala zatrjevanega opravljanja zaključnih del v gradbeništvu (s katerim je v davčnem postopku utemeljevala pravilnost obračunavanja davka od gradbenih storitev po stopnji 3% po tar. št. 2 Tarife davka od prometa storitev). Tega sedaj izrecno niti ne zatrjuje, vztraja pa pri stališču, da se vgradne omare uvrščajo med stavbno pohištvo, torej med proizvode iz tar. št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov, od katerih se plačuje davek po 10% davčni stopnji, kar potrjuje tudi s strani tožnika na glavni obravnavi predložena odločba Glavnega urada DURS, št. 00-Up/II-136/96-SRK z dne 1. 10. 1996. V tej zvezi pa sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke ne temelji na stališču, da se vgradne omare uvrščajo v tar. št. 1 in ne (kot stavbno pohištvo) v tar. št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov, kot meni tožeča stranka, temveč na ugotovitvi, da poslovne knjige in listinska dokumentacija ne izkazujejo, da se opravljeni promet nanaša na vgradno pohištvo. Iz navedenega razloga pa je uvrstitev proizvodov v tar. št. 1 Tarife davka od prometa proizvodov tudi po presoji sodišča utemeljena. Izvedba predlaganega dokaza z ogledom proizvodov tožeče stranke tudi po oceni sodišča pomanjkljivosti predložene listinske dokumentacije, ki se nanaša na predhodno opravljen promet proizvodov, ne bi mogla sanirati. - Sodišče v celoti sprejema razloge, s katerimi tožena stranka utemeljuje zavrnitev pritožbenih ugovorov, s katerimi tožeča stranka (delno) izpodbija utemeljenost povečanja prihodkov zaradi nepravilnega zapiranja avansov. Tožeča stranka pravilnosti zapisniških ugotovitev v tem delu v pripombah ni ugovarjala, niti predložila pritožbi in sedaj tožbi priloženih dokazil, čeprav bi to, glede na datum listin, trajanje inšpekcijskega postopka in datum izdaje zapisnika, lahko storila. Zatrjevano izstavitev računov in obračun prometnega davka v letu 1999 v pritožbi kot tudi v tožbi zgolj zatrjuje in z ničemer ne izkazuje. Na podlagi podatkov upravnih spisov in na glavni obravnavi izvedenega dokaza z vpogledom v uradni zaznamek o izjavi g. AA z dne 11. 10. 1999 se sodišče strinja tudi z dokazno oceno tožene stranke v delu, ki se nanaša na zatrjevano vračilo plačanega avansa. Razlogi, ki jih navaja tožena stranka, so po presoji sodišča prepričljivi, dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka pa, ob upoštevanju nepravilnosti pri zapiranju avansov, nezadostni.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo, odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48611-008/99-23-51-90/MA z dne 9. 12. 1999 v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih (izrek pod točkami I/3, II/11 za leto 1997, II/11 za leto 1998, III/5, IV/2 in IV/6) in odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe (17. 1. 2000) do dneva plačila. Sodišče je o obrestih odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov, datum vročitve prvostopne odločbe tožeči stranki pa je bil kot nesporen ugotovljen na obravnavi.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, drugih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).

Postopek v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper ukrepa pod točkama IV/3 in IV/4 izreka odločbe organa prve stopnje, je sodišče ustavilo, ker je tožeča stranka na glavni obravnavi tožbo v tem delu umaknila. Odločitev temelji na določbi 3. odstavka 32. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na določbi 23. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 154. člena zakona o pravdnem postopku.