UPRS Sodba III U 171/2018-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 16541/2017, ki se je vodil zoper njega zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena, vse Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da mora po določbah od 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči kumulativno izpolnjevati dva pogoja, in sicer materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij. Pri presoji slednjega sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

3Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 1651/2017 z dne 20. 12. 2017 spoznan za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Določilo mu je kazen štirih let in osmih mesecev zapora, obenem pa preklicalo še pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I K 12364/2016 z dne 11. 3. 2017 ter mu izreklo enotno kazen petih let in enega meseca zapora. Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sodbo opr. št. III Kp 16541/2017 z dne 19. 4. 2018, zavrnilo in je bil s tem kazenski postopek pravnomočno zaključen.

4Tožena stranka v nadaljevanju povzema razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ki jih določa 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ugotavlja, da tožnik v prošnji navaja, da želi tako zahtevo vložiti zato, ker je Višje sodišče v Kopru napačno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi napačno uporabilo materialno pravo, kršilo pa tudi določbe postopka, kar vse v nadaljevanju opisuje, nato pa povzema še ključne navedbe sodbe Višjega sodišča v Kopru. Meni, da je višje sodišče prepričljivo ugotovilo, da je bila tožnikova sposobnost dojemanja pomena dejanj in sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšana, da se je izčrpno opredelilo do dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ter na tej podlagi tudi utemeljilo pravno kvalifikacijo tožniku očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da se strinja z obrazložitvijo pritožbenega sodišča in da ne dvomi v sprejeto odločitev ter zato meni, da tožnik nima možnosti za uspeh z izrednim pravnim sredstvom. Skladno s tem ugotavlja, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nerazumna, oziroma, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh in jo je zato zavrnila.

5Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču s tožbo predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožena stranka gradi svojo odločitev na domnevi, da naj bi se Višje sodišče v Kopru argumentirano opredelilo do vseh njegovih pritožbenih navedb, četudi je razlog, zaradi katerega namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, napačna pravna kvalifikacija očitanega mu kaznivega dejanja in s tem kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče meni, da je dokazano, da naj bi bil v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje podan naklep za uboj, medtem ko je sam ves čas zatrjeval, da bi lahko dogajanje kvečjemu opredelili kot uresničitev zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, na pravno kvalifikacijo pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Čeprav se je Višje sodišče v Kopru do teh njegovih trditev skušalo opredeliti, to ne pomeni, da je to tudi dejansko storilo, še manj pa, da naj bi njegove navedbe upoštevalo.

6Tožnik trdi, da se upravni organ, ki odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pri presoji ali je izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP ne sme spuščati v vlogo, ki pripada pritožbenemu organu. V konkretnem primeru je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, saj je vsebinsko presojala kazensko zadevo, kar presega meje, ki jih določa ZBPP. Tožena stranka ni bila upravičena presojati ali bo tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel, nenazadnje je natančno argumentacijo svoje zahteve dolžan podati šele ob tem, ko se taka zahteva vloži. Upravni organ torej nima podlage, da bi od tožnika zahteval, naj v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči razloge za zahtevo za varstvo zakonitosti navede na enak način, kot bo taka zahteva nato vložena, pač pa le, da navede ključne razloge, kar pa je tudi storil. V njegovi vlogi in dopolnitvi te vloge ni razlogov, ki bi toženi stranki narekovali zaključek, da je zadeva očitno nerazumna in da ni verjetno, da bi v postopku uspel. S takim ravnanjem je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka ter tožniku kršila pravico do pravnega sredstva in pravico do enakega varstva pravic.

7Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 16541/2017 z dne 20. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. III K 16541/2017 z dne 19. 4. 2018 spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za storjeno kaznivo dejanje mu je bila določena kazen štirih let in osmih mesecev zapora, po tem, ko je bila preklicana pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena pri Okrajnem sodišču v Piranu s sodbo opr. št. I K 12364/2016 z dne 11. 3. 2017, pa izrečena enotna kazen petih let in enega meseca zapora, v katero se je vštel čas, ko je bil tožnik v priporu. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil zato, ker namerava zoper to pravnomočno odločitev vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in to iz razloga bistvenih kršitev določb postopka po 11. točki odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je sodišče uporabilo napačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, na katero mora sicer paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je to njegovo prošnjo zavrnila, saj je ocenila, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP. Po presoji sodišča je svoje stališče je v izpodbijani odločbi prepričljivo utemeljila, in to tako v pravnem kot tudi v dejanskem smislu. Sodišče se s temi razlogi strinja in se zato, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te zakonske določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11Po mnenju sodišča je pri odločanju o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči treba izhajati iz narave zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku, ki jo namerava vložiti tožnik. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njeno izdajo zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Tožnik je že v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru in nato v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Kopru navajal enake razloge, kot so razlogi, s katerimi, kot je navedel v svoji prošnji, namerava utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, da je bila uporabljena napačna pravna kvalifikacija storjenega kaznivega dejanja. Meni, da je sodišče opisano dogajanje, kot je izhajalo iz izpovedi prič, sicer povzelo v svoje ugotovitve, vendar pa kljub temu prišlo do napačnega zaključka, da je bil podan naklep za uboj, oziroma, da naj bi bilo izvršeno kaznivo dejanje poskusa uboja po 115. členu KZ-1, četudi bi lahko tako dogajanje opredelili kvečjemu kot uresničitev zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. To, da je tožnik že v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega kazenskega sodišča navajal enake razloge kot so razlogi, s katerimi namerava utemeljitvi zahtevo za varstvo zakonitosti, je ugotovila tudi tožena stranka, povzela ključne navedbe iz sodbe Višjega sodišča v Kopru, ugotovila, da nima razlogov, da bi podvomila v pravnomočno odločitev sodišča in da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh.

12Tožnik meni, da je tožena stranka s takim stališčem prekoračila dana pooblastila, se spustila v vlogo, ki pripada pritožbenemu organu in s tem presegla meje, ki jih za vsebinsko presojo zadeve določa ZBPP, vendar pa sodišče temu ne sledi. Tretji odstavek 24. člena ZBPP namreč organu, ki odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi vsebinski preizkus zadeve. Taka zakonska ureditev je tudi razumljiva, saj je eden od pogojev, da se dodeli brezplačna pravna pomoč, da je taka prošnja razumna in da ima prosilec v postopku, za katerega prosi za dodelitev te pomoči, verjetne izglede za uspeh. V danem primeru je tožena stranka vsebinski preizkus opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru. Tožnik se je namreč v pritožbenem postopku skliceval na enake razloge, kot jih namerava uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, te pa je višje sodišče obrazloženo zavrnilo. Sodišče sicer soglaša s tožnikom, da je šele v zahtevi za varstvo zakonitosti dolžan podati vse razloge, s katerimi argumentira tako svojo zahtevo, vendar pa je tožena stranka lahko presojala njegovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč zgolj na podlagi tistih razlogov, ki jih je navajal v svoji prošnji ter na podlagi tako navedenih razlogov ter ob upoštevanju izdane pravnomočne sodbe ocenila ali ima tožnik v postopku izrednega pravnega sredstva verjetne izglede za uspeh. Povedano drugače, tožena stranka, kot organ, ki odloča po pravilih upravnega postopka, je lahko o tožnikovi prošnji odločala le na podlagi argumentov, ki jih je ta navedel, to pa je zgolj na podlagi razlogov, do katerih se je višje sodišče že opredelilo in jih tudi zavrnilo, pri čemer dejstvo, da višje sodišče ni sledilo tožnikovih pritožbenim navedbam, ne pomeni, da se o njih ni izreklo. Tožena stranka ni opravila vsebinske presoje zadeve kot je to v pristojnosti pritožbenega organa in kot ji to očita tožnik, pač pa je v skladu s svojo pristojnostjo pojasnila logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki jih je navedel v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnih izgledov za uspeh.

13Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.