UPRS Sodba IV U 155/2017-13

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-20/2016-7 (00931425) z dne 7. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnica je pri toženi stranki dne 17. 5. 2017 vložila vlogo za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru kamnoloma A. v Občini Šentjur pri Celju. V vlogi je navajala, da je bila rudarska pravica v tem kamnolomu podeljena nosilcu B.B., kar izhaja tako iz odločbe Upravne enote Šentjur pri Celju, št. 351-57/97-222 z dne 26. 9. 1997 (v nadaljevanju tudi odločba upravne enote z dne 26. 9. 1997) in Uredbe o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (v nadaljevanju Uredba), oziroma seznama pravnih in fizičnih oseb, ki jim je bila po tej uredbi podeljena koncesijska pravica.

2Tožena stranka je z izpodbijano odločbo vlogo tožnice zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je po tem, ko je pregledala razpoložljivo dokumentacijo, tožnico z dopisom z dne 28. 6. 2017 seznanila s svojimi ugotovitvami. Tožnica je na to seznanitev odgovorila dne 21. 7. 2017 in navedla, da dopis tožene stranke razume kot seznanitev s stališči, ki jo bodo vodila pri odločitvi o tožničini vlogi. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da se je tožnica v odgovoru sklicevala na dovoljenje po odločbi upravne enote z dne 26. 9. 1997, ki pa ni veljavno. V skladu z določbami prvega in petega odstavka 105. člena takrat veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/1999, 110/2002 - ZGO-1, 115/2002, 46/2004, 114/2006 - ZUE, v nadaljevanju ZRud) je pravni ali fizični osebi koncesijo za izkoriščanje mineralne rude podelila vlada, in sicer na podlagi mnenja lokalne skupnosti in brez javnega razpisa, v obsegu in s pogoji, določenimi v dovoljenju. To dovoljenje je namreč nadomeščalo odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, pri čemer sta bila nosilec rudarske pravice in država zavezana skleniti koncesijsko pogodbo v šestih mesecih po izdaji koncesijskega akta. Tožena stranka navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da fizična oseba B.B. z državo ni nikoli sklenil koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine.

3Prenos rudarske pravice iz obstoječega nosilca te pravice na drugo pravno ali fizično osebo ureja 51. člen sedaj veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 61/2010, 62/2010 - popr., 76/2010, 57/2012, 111/2013, 61/2017 - GZ, v nadaljevanju ZRud-1). Ker med državo in B.B. ni bila nikoli sklenjena koncesijska pogodba, pogoji za prenos rudarske pravice na tožnico po tej zakonski določbi niso izpolnjeni.

4Tožnica s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Trdi, da je odločitev tožene stranke nezakonita, in to iz vseh tožbenih razlogov. Tožena stranka je v dopisu z dne 28. 6. 2017, s katerim je tožnico seznanila o svojih ugotovitvah, navedla, da se je dovoljenje upravne enote z dne 26. 9. 1997 za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine glasilo na B.B., da je v Uredbi nenatančna navedba imetnika tega dovoljenja kot "B.B.C.", da je vlogo za sklenitev koncesijske pogodbe vložil samostojni podjetnik B.B., s.p. "C." in da je bila med tem samostojnim podjetnikom in državo taka pogodba tudi sklenjena. Tožena stranka je na podlagi teh podatkov zaključila, da je bilo koncesijsko razmerje sklenjeno s samostojnim podjetnikom, četudi vsi pogoji za to niso bili izpolnjeni, ker je bil nosilec rudarske pravice po odločbi upravne enote B.B. kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik ter da naj bi zato ta rudarska pravica ugasnila dne 30. 12. 2014.

5Tožnica poudarja, da gre v obravnavani zadevi za nerazumevanje pojma fizične osebe, ki na trgu opravlja dejavnost. ZRud-1 ne določa, da bi bila rudarska pravica lahko podeljena le fizični osebi - podjetniku, pač pa tako zahtevo postavlja le za izvajalca rudarskih del. Po tem zakonu je lahko nosilec rudarske pravice pravna ali fizična oseba, ki pridobi koncesijo, izvajalec rudarskih del pa pravna ali fizična oseba, ki opravlja storitve pri izvajanju rudarskih del kot gospodarsko dejavnost. Iz tega nedvomno izhaja, da je lahko nosilec rudarske pravice tudi fizična oseba, ne glede na to v kakšni obliki, oziroma statusu nastopa na trgu. Tožena stranka se je v svojem dopisu tudi sklicevala na načelo varstva pravice šibkejše stranke, ki pa ga ni pravilno uporabila.

6B.B. je po Koncesijski pogodbi, št. 345-14/227/01 z dne 5. 1. 2002 in aneksu k tej pogodbi z dne 8. 12. 2006 vsako leto prijavil koncesijsko dajatev, tožena stranka pa ni nikoli problematizirala obstoja koncesijskega razmerja, oziroma, da naj bi z njegovo upokojitvijo dne 30. 12. 2014 prenehalo. Koncesijska dajatev je bila namreč toženi stranki prijavljena tudi za leti 2015 in 2016. B.B. in B.B. s.p. nista različni pravni entiteti, na kar je tožnica toženo stranko opozorila že v svojem odgovoru ter se pri tem oprla tudi na Mnenje o obstoju rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A., ki ga je izdelala družba DSJU v maju 2017 ter na prakso Vrhovnega sodišča RS, primeroma na sklep opr. št. I Up 277/2009. Po teh mnenjih je nosilec pravice fizična oseba, ne glede na to ali je prenehala na trgu delovati kot samostojni podjetnik. To, da samostojni podjetnik nima od fizične osebe odtujene pravne subjektivitete izhaja tudi iz sodb višjih sodišč, primeroma Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 988/2005 in I Cpg 672/2012 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1184/2013. B.B. je torej po definiciji ZRud-1 nosilec rudarske pravice, saj je pridobil koncesijo za izkoriščanje mineralnih surovin, kar pa pomeni, da lahko tožnica, ki izpolnjuje vse pogoje po 51. členu tega zakona, zahteva prenos te pravice na sebe.

7Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje v zadevi. Nobenega dvoma ni, da je B.B. z državo sklenil Koncesijsko pogodbo in aneks, s katerim je bilo trajanje koncesije podaljšano do 10. 12. 2021. Nobenega dvoma tudi ni, da je Koncesijsko pogodbo sklenil isti B.B., ki mu je bila izdana odločba upravne enote z dne 26. 9. 1997. Ta dejstva izhajajo tudi iz 2. člena Koncesijske pogodbe. Ta Koncesijska pogodba še vedno velja in je B.B. še vedno nosilec koncesije ter zato ni ovir, da bi rudarska pravica prešla na tožnico. Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka. V izpodbijani odločbi se ni opredelila do navedb tožnice v odgovoru na dopis tožene stranke in je zato ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni pojasnila razlogov za svojo odločitev, zlasti ne, zakaj meni, da sta B.B. in B.B. s.p. dve različni fizični osebi. Nenazadnje je tožena stranka tudi napačno uporabila določbe ZRud-1, ki določa kdo je lahko nosilec rudarske pravice in kdo je lahko izvajalec rudarskih del.

8Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Tožnica je dne 8. 9. 2016 pri toženi stranki vložila vlogo za izdajo odločbe o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na območju kamnoloma A.. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZRud-1 se namreč rudarska pravica za izkoriščanje lahko iz obstoječega nosilca rudarske pravice prenese na drugo pravno ali fizično osebo z odločbo o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje, ki jo izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Vlogi je, med drugim, priložila odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju, št. 351-57/97-222 z dne 26. 9. 1997, iz katere izhaja, da je bilo s tem dovoljenjem, izdanim po takrat veljavnem ZRud, B.B. dovoljeno izkoriščanje rudnin v kamnolomu A., z veljavnostjo do 7. 3. 2002 in izjavo B.B., da se strinja s prenosom rudarske pravice, ki jo je pridobil na podlagi prej navedene odločbe upravne enote ter Koncesijske pogodbe, št. 345-14-227/01 z dne 10. 12. 2001, oziroma 5. 1. 2002 in aneksa k tej pogodbi z dne 8. 12. 2006. Navedeno Koncesijsko pogodbo sta sklenila Republika Slovenija in B.B., s.p. "C." z namenom, da uredita medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine (1. člen Koncesijske pogodbe). Pogodbeni stranki sta ugotovili, da je imel ob sklenitvi pogodbe B.B. veljavno dovoljenje za izkoriščanje rudnin, ki ga je izdala Upravna enota Šentjur pri Celju in nadomešča odločbo o izboru nosilca rudarske pravice na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZRud ter mu je bila zato rudarska pravica podeljena brez javnega razpisa (2. člen Koncesijske pogodbe). Koncesija je bila B.B. podeljena za čas petih let, pri čemer je ta rok pričel teči z dnem podpisa koncesijske pogodbe. Pogodbeni stranki sta dne 8. 12. 2006 sklenili aneks št. 1 h Koncesijski pogodbi, s katerim sta rok, za katerega je bila B.B. podeljena rudarska pravica, podaljšali za 15 let, to je do 10. 12. 2021. Koncesijska pogodba je določala, da ta pogodba preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, lahko pa tudi s soglasnim razdrtjem pogodbe, z enostransko odpovedjo pogodbe ali z odvzemom koncesije s strani koncedenta.

11Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da iz vpogleda v spisno dokumentacijo izhaja, da fizična oseba B.B. z državo ni nikoli sklenil koncesijske pogodbe in da je zato vloga tožnice za prenos rudarske pravice neutemeljena. Navaja še, da so tožničine trditve, da ima B.B. še vedno rudarsko pravico, neutemeljene in zmotne ter da je dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin prenehalo veljati dne 7. 3. 2002. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kako je tožena stranka, glede na podatke iz upravnega spisa, ki so povzeti v prejšnji točki te obrazložitve, prišla do takega zaključka. Iz dopisa, ki ga je poslala tožnici med postopkom in s katerim jo je seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, gre sklepati, da se je postavila na stališče, da sta B.B. in B.B. s.p. dve različni osebi, vendar pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila na kateri dejanski in pravi podlagi je prišla do takega zaključka. Prav tako se ni opredelila do ugovora tožnice, da gre za isto osebo, kar je tožnica utemeljevala z obstoječo sodno prakso, z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in pridobljenim mnenjem DSJU družbe za svetovanje v državni upravi, d.o.o.. Sodišče zato ugotavlja, da je obrazložitev odločitve tožene stranke v tem delu nepopolna in je ni mogoče preizkusiti.

12Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, kar je pojasnjeno že v prejšnji točki te sodbe in je zato nepopolna. To pa pomeni da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

13Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi nepopolne obrazložitve odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

14Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetniška družba.