VSL Sklep I Cp 2207/2018

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka ugotovilo, da kot pravni naslednik Podjetja za prenos električne energije E., v tem postopku nastopa E., d. o. o. Dalje je ugotovilo, da so parcele št. 974/802, 974/811, 974/809, 974/804 in 974/807, vse k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 000-1039 na naslovu C., stoječe na parcelah 974/160 in 974/577 iste k. o. (II. točka izreka), in da služnost z ID znakom 15723736 na teh parcelah ne obstoji (IV. točka izreka). V ostalem delu je predlog zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da o zemljiškoknjižnih vpisih po pravnomočnosti tega sklepa odloči sodišče po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka z učinkom od 18. 10. 2013 oziroma od 26. 2. 2016 (V. točka izreka).

2Proti II. in V. točki izreka se, kolikor se nanaša na parcelo št. 974/809, k. o. X, pravočasno pritožuje tretja nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: prva pritožnica). V pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče spregledalo okoliščino, da se je v letu 1961 delilo zemljišče parc. št. 974/54, 974/40, k. o. X, med drugim tudi v parc. št. 974/145, 974/146 – vrtec X. To pomeni, da je v takratnem času dovozna cesta predstavljala dostop tako do predmetne stavbe kot do vrtca X. Parc. št. 974/731, k. o. X, v naravi predstavlja manipulacijsko površino in dovozno cesto, preko katere se dostopa tako do predmetnega objekta in parkirnih mest kot tudi do servisnega vhoda vrtca X. Navedeno pomeni, da 10 parkirnih mest na parc. št. 974/809 v povezavi z dovozno cesto na parc. št. 974/805 in 974/804 ni bilo izključno in neposredno namenjenih za redno rabo stavbe, temveč tudi za redno rabo vrtca. Ker vrtec na južni strani nima urejenih parkirnih mest za obiskovalce, je nepravilna ugotovitev sodišča, da sta dve parkirni mesti na severni strani vrtca zadostni za namen uporabe objekta vrtca. Vrtec nima potrebne povezave z javno cesto, zato njegovi uporabniki za dostop in kratkotrajno parkiranje že vseskozi uporabljajo parc. št. 974/731 in parc. št. 974/732. V vrtcu deluje 7 oddelkov, zato po normativih potrebuje 14 parkirnih mest. Parc. št. 974/809 tako ne more predstavljati individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi, saj je neposredno namenjena in potrebna tudi redni rabi vrtca X. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog zavrne v delu, ki se nanaša na parc. št. 974/809, k. o. X.

3Zoper del II. točke izreka sklepa, ki se nanaša na parc. št. 974/807, k. o. X, ter smiselno zoper V. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje četrta udeleženka (v nadaljevanju: druga pritožnica). Trdi, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, saj v delu, ki se nanaša na sporno parcelo št. 974/807, k. o. X, odločitev sploh ni obrazložena. Obrazložitve ne more nadomestiti sklicevanje na izvedensko mnenje. Sklep glede sporne parcele ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, pavšalni in abstraktni, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče konkretno ni obrazložilo nobenega izmed kriterijev, zakaj je bila tudi sporna nepremičnina določena kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Sporna parcela je sicer nastala tekom tega nepravdnega postopka in je bila odparcelirana kot del nekdanje nepremičnine parc. št. 974/739, iz katere sta nastali nepremičnini parc. št. 974/807 in 974/806. Na sporni parceli se sedaj nahajajo parkirna mesta, ki pa jih niti v času gradnje niti v 60-ih letih še ni bilo. Sodišče ni ugotovilo, kdaj so parkirna mesta nastala, od kdaj dalje je bilo poseženo na nepremičnino pritožnice parc. št. 974/739, katere del je tudi sporna in izpodbijana parc. št. 974/807 ter kdo je to sporno nepremičnino v preteklosti sploh uporabljal in na kakšen način. Pritožnica je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, katere nikoli ni prenesla v posest, uporabo ali last predlagateljev. Predlagatelji te nepremičnine niso nikoli pravno veljavno pridobili v svojo posest, uporabo in last, niti ob nakupu posameznih delov niti drugače. Izpostavlja še, da parkirna mesta niso zemljišče, ki bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Stavba lahko funkcionira tudi brez parkirnih mest za lastnike posameznih delov. Po oceni pritožnice prvostopenjsko sodišče pojem pripadajočega zemljišča tolmači preširoko. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu.

4Pravočasen odgovor na obe pritožbi je vložil predlagatelj Ž. S., ki je v postopku nastopal tudi kot eden izmed pooblaščencev predlagateljev. Ker ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu niti pooblastila za zastopanje ostalih v pritožbenem postopku, je višje sodišče odgovor na pritožbo obravnavalo izključno kot njegov osebni.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se obe pritožbi vsebinsko nanašata na (v naravi) isto sporno zemljišče. Gre za niz desetih parkirnih mest, ki se nahajajo tako na parceli št. 974/809, k. o. X, kot tudi na parceli št. 974/807, k. o. X. Zato se bo najprej ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti odločitve, da obe sporni parceli predstavljata individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.

7Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Zakon pri tem ne daje prednosti enemu kriteriju pred drugimi, ampak jim mora ustrezno težo podeliti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

8Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju individualnega zemljišča k obravnavani stavbi upoštevalo, da prostorskih aktov iz časa gradnje ni mogoče najti, prav tako ne podrobne projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega ali uporabnega dovoljena oziroma kake druge podobne odločbe. Pravilno je povzelo ugotovitve izvedenke, da nekdanja parcela 974/732, k. o. X, v naravi predstavlja 10 asfaltiranih parkirnih mest in dodatni 2 parkirni mesti, ki sicer ležita v istem nizu v smeri sever – jug, a sta prostorsko ločeni z zelenim polotokom, na katerem je zasajeno manjše drevo. Dalje je ugotovilo, da se južno od tega niza asfaltirana dovozna pot (ki teče po celotnem vzhodnem delu nekdanje parcele št. 974/731, k. o. X) navezuje na asfaltirano površino površino tik pred severnim vhodom v območje vrtca. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je opravilo ogled in zaslišalo dva predlagatelja, je pravilno zaključilo, da se v 60. letih prejšnjega stoletja vzhodno od dovozne poti še ni nahajalo nobeno parkirišče in da je bila vzhodna dovozna cesta do vrtca skupaj z asfaltiranimi parkirnimi mesti in zavojem ob južnem vogalu obravnavane stavbe asfaltirana že pred koncem 80. let. Takrat je parkiranje dobilo svojo „civilizirano“ obliko, kar pomeni, da so etažni lastniki (so)uporabljali parkirna mesta vsaj od takrat naprej. Zato je neutemeljen očitek druge pritožnice, da sodišče ni ugotovilo, kdaj so parkirna mesta nastala oziroma kdo je to sporno nepremičnino v preteklosti sploh uporabljal in na kakšen način.

9Merila v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določena primeroma. Sodišče lahko v vsakem posamičnem primeru uporabi tudi druge argumente, če to opravičujejo in terjajo posebne okoliščine posameznega primera. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi okoliščino, kako so sporno zemljišče videli in razumeli tedanji organi oblasti oziroma imetniki pravice upravljanja z zemljišči v družbeni lasti. Pri tem je ugotovilo, da je bil južni iztek vzhodne dovozne ceste v južni krak parcele št. 974/731 v 80. letih urejen kot enotno asfaltirana površina, z robnikom ločena od zelenice in tlakovcev neposredno ob obravnavani stavbi, na nasprotni (vzhodni) strani te dovozne ceste pa urejen niz parkirnih mest, od katerih sta bili najjužnejši dve ločeni od ostalih desetih, ki so se nahajala neposredno nasproti stanovanjske stavbe. Prepričljivo je pojasnilo, da je iz posnetka dejanskega stanja s katastrsko vsebino z 12. 5. 2017, ki ga je v postopku izdelal izvedenec geodetske stroke, razvidno, da je bila zamisel takratnega upravljavca zemljišča, da se to območje (tj. zgolj južni iztek vzhodne dovozne ceste v južni krak parcele št. 974/731 vključno z dvema spornima parkirnima mestoma) uredi hkrati kot manipulativni prostor javnega vrtca, namenjen zlasti obiskovalcem in ne zaposlenim, ter kot obračališče na kasneje javno cesto, ki se bo proti zahodu navezala na bodočo krožno pot, ki bo služila ostalim stavbam južno in zahodno od obravnavane. Spornih deset parkirnih mest torej po ugotovitvi prvostopenjskega sodišče, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ne predstavlja del površine, ki jo je takratni upravljavec predvidel za redno rabo vrtca. Dejstvo je, da se sporna parkirna mesta nahajajo točno nasproti obravnavane stavbe in da so od najjužnejših dveh ločena z robnikom in zelenico. Dejanska značilna urejenost zemljišča za potrebe redne rabe stavbe (kot v konkretnem primeru izhaja iz geodetskega posnetka obravnavanega zemljišča) pa je po presoji pritožbenega sodišča močan argument za sklep, da je šlo za njeno pripadajoče zemljišče, kar še posebej velja v primeru, ko za stavbo ni mogoče najti niti prostorskih aktov, niti upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena.

10Nadalje je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Pri tem je ugotovilo, da Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B 6 X – N.¹ ni vseboval določb o potrebnem številu parkirnih mest na stanovanje. Po oceni prvostopenjskega sodišča bi moralo glede na razmere v času pred razpadom sistema družbene lastnine zadoščati po eno parkirno mesto na stanovanje. Glede na dejstvo, da vrtec na južni strani nima urejenih parkirnih mest za obiskovalce, sta po presoji prvostopenjskega sodišče dve parkirni mesti na severni strani povsem upravičeno namenjeni uporabi za dostavo do vrtca kot del javne prometne površine. Tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 določa, da v primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. Kljub temu da prvostopenjsko sodišče tega izrecno ni omenilo, je iz obrazložitve razvidno, da je poleg kriterija pretekle redne rabe uporabilo tudi pravilo iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno uporabilo prosti preudarek, ko je pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča upoštevalo tudi dejanske prostorske možnosti obravnavanega območja oziroma njihovo pomanjkanje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki temelji tako na ugotovitvah izvedenke kot na podlagi opravljenega ogleda, je prvostopenjsko sodišče pravično presodilo, da deset parkirnih mest na parc. št. 974/809, k. o. X, zadošča za redno rabo obravnavane stavbe, medtem ko za redno rabo vrtca zadostujeta dve parkirni mesti na parc. št. 974/807, k. o. X.

11Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da celotni zemljišči parc. št. 974/809 in 974/807, k. o. X, predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu C. Neutemeljene so navedbe druge pritožnice, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerega izmed kriterijev je bila sporna nepremičnina določena kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Iz obrazložitve jasno izhaja, da za obravnavano stavbo ni bilo mogoče pridobiti prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, zato je svojo odločitev utemeljeno oprlo na uporabo vseh ostalih meril. Kot izhaja iz vsega zgoraj navedenega, je sodišče pretežno sledilo kriteriju pretekle rabe, pri čemer je upoštevalo tudi dejanske prostorske značilnosti območja. Pri tem je vsak posamezen kriterij iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ustrezno pretehtalo, nato pa na podlagi njihove celovite presoje pravilno zaključilo, da sporni parceli v naravi predstavljata parkirna mesta, ki so namenjena in potrebna za redno rabo stavbe. Na pravilnost odločitve nimajo vpliva niti argumenti druge pritožnice, da stavba lahko funkcionira tudi brez parkirnih mest za lastnike posameznih delov, kar se odraža v današnjih prostorskih ureditvah, ko parkirna mesta niso nikoli določena kot del gradbene parcele. V postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča se ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti, kar je razvidno že iz določbe 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča. Zmotno je tudi stališče druge pritožnice, da predlagatelji sporne parcele v svojo posest niso pridobili pravno veljavno, tj. ob nakupu posameznih delov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je pravica uporabe na stavbnem zemljišču in na zemljišču, potrebnem za rabo stavbe, vselej prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu že po samem zakonu. Prav tako na ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, ob upoštevanju kriterijev, ki so bili uporabljeni, nima vpliva pritožbena trditev prve pritožnice, da dve parkirni mesti na severni strani vrtca ne zadostujeta za namen uporabe objekta vrtca. Tudi sklicevanje na normative, po katerih naj bi vrtec potreboval 14 parkirnih mest, glede na ugotovljene okoliščine v tej zadevi, ne more privesti do drugačne odločitve. Res je, kot v pritožbi trdi prva pritožnica, da nekdanja parc. št. 974/731, k. o. X, v naravi predstavlja manipulacijsko površino in dovozno cesto, prek katere se je dostopalo tako do predmetne stavbe in do servisnega vhoda vrtca. To dejstvo je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je na podlagi ugotovitve, da parc. št. 974/805, k. o. X, ni izključno namenjena redni rabi obravnavane stavbe, predlog v tem delu zavrnilo. Vendar to ne pomeni, kot zmotno zaključuje pritožba, da je bilo v povezavi z dovozno cesto na parc. št. 974/805, k. o. X, za redno rabo vrtca namenjenih tudi 10 parkirnih mest na parc. št. 974/809, k. o. X. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila vzhodna dovozna cesta skupaj s parkirišči asfaltirana že pred koncem 80ih let. Dovozna cesta tako ne vključuje tudi spornih parkirnih mest oziroma gre že (vsaj) od konca 80. let naprej za dve ločeni površini. Poleg tega prva pritožnica ni z ničemer dokazala svoje trditve, da uporabniki vrtca za dostop že vseskozi uporabljajo tudi parkirišča na parc. št. 974/809, k. o. X. Nasprotno ne izhaja niti iz zaslišanja predlagateljev niti iz izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke.

12Neutemeljen je tudi očitek druge pritožnice o obstoju bistvene kršitve postopka, ker odločitev v delu, ki se nanaša na sporno parc. št. 974/807, k. o. X, ni obrazložena. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče na naroku na kraju samem s pomočjo izvedencev ugotovilo, da zahodna meja parc. št. 974/732, k. o. X, poteka po sredini obstoječih parkirišč, pri čemer del teh parkirišč sega tudi na sosednjo parc. št. 974/739, k. o. X. Na podlagi te ugotovitve in na podlagi geodetskega posnetka dejanskega stanja s katastrsko vsebino je izvedenec geodetske stroke izdelal elaborat parcelacije parc. št. 974/739, k .o. X, ki se je delila na parc. št. 974/806 in 974/807, obe k. o. X. Iz elaborata je razvidno, da novonastala parc. št. 974/807, k. o. X, v naravi predstavlja del spornih parkirnih mest, glede katerih je sodišče predlogu ugodilo. Celotna obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na spornih 10 parkirnih mest, torej po vsebini vključuje tudi parcelo št. 974/807, k. o. X, na kateri se del teh parkirnih mest nahaja. Pri tem ni pomembno, da obrazložitev ne vsebuje opisa poteka parcelacije oziroma izrecne omembe novonastale parcele 974/807, k. o. X. Naloga sodišča ni, da v končnem (meritornem) sklepu natančno povzame vsa opravljena procesna dejanja, vključno z vsemi parcelacijami, ki jih je tekom postopka opravil izvedenec, temveč da pojasni vsebinske razloge za ugotovitev pripadajočega zemljišča, kar je v konkretnem primeru sodišče tudi storilo. Zato so neutemeljene navedbe druge pritožnice, da se sklepa v delu, ki se nanaša na parc. št. 974/807, k. o. X, ne da preizkusiti. Nenazadnje pa je sodišče v 14. točki obrazložitve tudi ustrezno pojasnilo, da je bila domneva izvedenke urbanistične stroke, da se del parkirnih mest nahaja tudi zemljišču s parc. št. 974/739, k. o. X, potrjena s strani izvedenca geodeta na naroku, ko je bil predlog na to parcelo tudi razširjen.

13Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14Četrta udeleženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških tretje nasprotne udeleženke je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

¹ Uradni list SRS, št. 27/87 in 15/89, ter Uradni list RS, št. 27/92, 27/95, 34/96 in 63/99.