VSL sodba II Cp 3917/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnice na delu parc. št. 554 in 553/2 k.o. N., in sicer tistih delov, ki sta razvidna iz elaborata sodnega izvedenca geodetske stroke J. z dne 25.6.2006, kar sta toženki dolžni priznati in dovoliti geodetsko odmero zemljišč ter nato za novo nastali parceli izstaviti nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika ob istočasni obveznosti tožnika, da plača tožencema, vsakemu do ½, ob vpisu novonastalih parcel v zemljiško knjigo, nadomestilo v znesku 25,56EUR/m2 zemljišča (tč. 1 izreka); sodišče je tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 1.896,96EUR (tč. 2 izreka).

(2) Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožnica napada prvostopenjsko stališče, da v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, češ da pogodbeno razmerje med graditeljem in lastnikoma zemljišč izključuje originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi določil ZTLR in da sta bili zemljišči v času gradnje (1990 – 1991) nesporno v družbeni lasti. Veljavni sporazum med strankami z dne 26.1.1990 je bil zgolj podlaga za poseg na predmetnih zemljiščih za gradnjo parkirišč v skladu z izdelano lokacijsko dokumentacijo. V sporazumu je bilo dogovorjeno, da bo po izgradnji izvršena parcelacija in bo sklenjena pogodba; kot je razvidno, do parcelacije ni prišlo iz razlogov na strani tožencev, ki sta parcelaciji nasprotovala. Zaradi poteka časa ni bilo več mogoče uveljavljati obligacijskopravnega zahtevka za izpolnitev predmetnega sporazuma. Ta sporazum tako ne predstavlja listine za pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe, pač pa zgolj zavezo toženih strank, da bodo po opravljeni parcelaciji sklenile prodajno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je tako sklenjeni sporazum štelo kot dogovor med strankami o pridobitvi lastninske pravice, kar pa je v nasprotju s samo vsebino sporazuma in voljo strank. Ta sporazum namreč ne predstavlja nobenega pravnoposlovnega dogovarjanja med pravdnimi strankami, pač pa zgolj soglasje lastnikov, na podlagi katerega je tožnica pridobila gradbeno dovoljenje za dogovorjeni poseg. Tožnica je torej vedela, da gradi na tujem svetu, toženi stranki pa sta z dopisom 15.7.1991 gradnji nasprotovali, zato jo gre šteti za nedobrovernega graditelja. Pritožnica nadalje navaja, da je v času gradnje formalno res obstajala še družbena lastnina, dejansko pa ne več, saj so Ustavni amandmaji IX. k Ustavi Republike Slovenije v 2. odst. 6. točke izenačili družbeno, zadružno in zasebno lastnino, kar pomeni, da se mora družbena lastnina obravnavati enakopravno z zasebno in je bilo v času gradnje na predmetnih zemljiščih možno pridobiti lastninsko pravico. Prvostopenjsko sodišče pa se s tem sploh ni ukvarjalo in je izpodbijana sodba neobrazložena. Ker je bila gradnja parkirišč izvedena po sprejetih amandmajih, se za odločitev v konkretni zadevi uporablja 25. čl. ZTLR o gradnji na tujem svetu kot načinu pridobitve lastninske pravice.

(3) Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen sporazum, s katerim je toženka kot pooblaščenka sodedičev dovolila parcelacijo in gradbeni poseg na delu predmetnih zemljišč za gradnjo občinskih parkirišč. S sporazumom je bila nadalje dogovorjena odškodnina, sledila pa bi sklenitev pogodbe o odkupu zemljišča, ki bo zemljiškoknjižno izvedljiva. Gradnja je bila izvedena, do realizacije preostanka sporazuma pa zaradi razlogov na strani tožencev ni prišlo. Ker pa tožnica ni uveljavljala izpolnitev sporazuma pravočasno (z ustreznim zahtevkom), je ta do vložitve predmetne tožbe zastaral.

(6) V 24. čl. Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (ULSFRJ6-88/1980 s spremembami; ZTLR) je bilo določeno, da lahko graditelj, ki je lahko imetnik lastninske pravice, pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je gradil, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik pa je za gradnjo vedel in se ni takoj uprl. V konkretnem primeru je tožnica vedela, da gradi na tujem zemljišču (saj je ravno zaradi tega sklenila predmetni sporazum), v pritožbi pa celo navaja, da je vedela, da gradi na tujem svetu in sta toženca gradnji nasprotovala ter jo gre zato šteti za nedobrovernega graditelja. Vsled navedenega je tožbeni zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi 24.čl.ZTLR celo nesklepčen in je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev originarne pridobitve lastninske pravice na tej podlagi.

(7) Napačno pa je razumevanje tožnice, da lahko doseže ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi 25.čl. ZTLR, češ da lastnik v roku treh let od zaključka gradnje ni izkoristil upravičenj iz 1. odst. tega določila. Tožnica se iz stranke pravnega posla ne more „preleviti“ v slabovernega graditelja. Vedela je sicer, da gradi na zemljišču, na katerem nima pravice uporabe, vendar je gradila na podlagi dogovora z upravičenci. Zato se na gradnjo na tujem kot na originarno pridobitev po starih predpisih ne more sklicevati, kot je to pravilno pojasnilo že prvo sodišče.

(8) Že zaradi tega je torej zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna in zakonita. Dodatni argument o družbeni lastnini, na kateri z gradnjo sploh ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, ne moti, vsekakor pa na drugačno odločitev ne more (ugodno) vplivati, kar je pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zato (zatrjevano) pomanjkanje razlogov (očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ni podano s tem, ko se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tožbene navedbe o družbeni lastnini, saj ne gre za odločilno dejstvo. Pritožničino sklicevanje na avtomatično prenehanje družbene lastnine na konkretnem zemljišču z Ustavnimi amandmaji je sicer zmotno, vendar na odločitev ne vpliva, saj bi bila ta iz istih razlogov enaka tudi, če bi šlo za zemljišče v zasebni lasti.

(9) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo (24. in 25. čl. ZTLR), pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo prve stopnje pa potrdilo (353.čl. ZPP).

(10) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožnica v postopku s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Glede na to, da je odgovor na pritožbo zgolj fakultativna procesna vloga, ki v konkretnem primeru ni pripomogla k rešitvi pritožbe in za razsojo ni bila potrebna, mora tožnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (155. čl. ZPP).