UPRS Sodba II U 393/2016-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom A. d.o.o., ..., glede povračila stroškov postopka, se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Občina Selnica ob Dravi podelila koncesijo za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v občini Selnica ob Dravi ponudniku A. d.o.o. vodilni partner v skupni ponudbi z B. s.p., C. d.o.o. in Č. Gmbh za obdobje 15 let (1. točka izreka); ter zavrnila ponudbo podjetja D. d.d. (2. točka izreka); pod 3. točko izreka je odločila, da se izloči ponudbo tožeče stranke, ki je vodilni partner v skupni ponudbi z E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o.; s 4. točko izreka je odločila, da se koncesija sklene najkasneje 60 dni po dokončnosti odločbe sicer ta odločba preneha veljati; ter pod 5. točko izreka, da organ in stranke krijejo vsak svoje stroške postopka.

2V svoji obrazložitvi navaja, da je Občina Selnica ob Dravi dne 18. 12. 2015 v Uradnem listu RS št. 98/15 objavila Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v občini Selnica ob Dravi (v nadaljevanju Javni razpis). Postopek je vodila strokovna komisija, ki jo je imenoval župan. Komisija je prejela 4 ponudbe, ki so izpolnjevale razpisne pogoje iz razpisne dokumentacije za prvo fazo konkurenčnega dialoga, ki je bil izveden v skladu s 46. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) z vsemi kandidati, po njem pa je komisija pripravila razpisno dokumentacijo za pripravo končnih ponudb. Dne 3. 6. 2016 je strokovna komisija javno odprla 3 končne ponudbe, ki jih je prejela, četrti ponudnik H. d.o.o. končne ponudbe ni oddal. Strokovna komisija je prispele ponudbe pregledala in ugotovila, da ponudba tožeče stranke ni popolna iz razloga, da predložen elaborat o oblikovanju cen za podelitev koncesije ne vsebuje vseh vsebinskih zahtev, ki jih določa Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba) v svojem 9. členu. Elaborat tožeče stranke ni vseboval: 1.) pregleda predračunske cene s primerljivimi območji, 2.) primerjave izvajalca javne službe s povprečjem panoge, 3.) obsega poslovno potrebnih osnovnih sredstev za prihodnje obračunsko obdobje, 4.) prihodkov, ki jih bo izvajalec ustvaril z opravljanjem posebnih storitev in 5.) prikaza sodil za razporejanje vseh stroškov in prihodkov po dejavnostih, zato je ponudbo v skladu s 7. točko Navodil za sestavo končne ponudbe (v nadaljevanju Navodila), v kateri je tudi določeno, da se ponudbo katere elaborat o oblikovanju cen ni sestavljen v skladu z Uredbo, izloči iz ocenjevanja, izločil. V zvezi s stroški izvajanja javne službe, je tekom postopka komisija od tožeče stranke zahtevala dodatna pojasnila (v skladu z 54. členom ZJZP), vendar tožeča stranka zahtevanega ni ustrezno pojasnila, namesto navajanja letnih stroškov v skladu z Navodili, je ponovno navedla stroške na kubični meter ter pri tem uporabila druge cene kot v prvi ponudbi, kako je zneske izračunala pa iz pojasnila ni razvidno. Po opravljeni ustni obravnavi je tožeča stranka vložila ugovor, v njem pa med drugim navedla, da bi komisija morala ponudbo poslati v dopolnitev in odpraviti računske napake na podlagi drugega in tretjega odstavka 54. člena ZJZP. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da ni šlo za računske napake, dopolnitev vloge pa je dovoljena zgolj za manjša odstopanja od zahtev razpisne dokumentacije, ki v nobenem primeru ne vplivajo na vsebino vloge in ocenjevanje ter razvrščanje posamezne vloge v skladu s postavljenimi merili. Komisija ni smela dopustiti, da bi ponudnik pripravil novo ponudbo po javnem odpiranju ponudb, lahko bi le pojasnil in prikazal na kakšen način je izračunal stroške, tega pa ni storil. Glede navedb v ugovoru o nepopolnosti ponudb ostalih dveh ponudnikov, upravni organ navaja, da stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje drugih ponudb, saj je njegova ponudba bila nepopolna in ne bi mogla biti izbrana.

3Navedeno odločitev je potrdil tudi župan v pritožbenem postopku z odločbo št. 430-31/2015-57 z dne 9. 9. 2016. V obrazložitvi soglaša s stališčem upravnega organa prve stopnje in se nanj sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnika glede spreminjanja cen pa dodaja, da pojasnilo, da je letna cena 12-kratnik mesečne cene ne vzdrži nobene strokovne presoje, pritožnik bi moral izračunati najprej stroške za izvajanje javne službe, kot je to bilo zahtevano v obrazcu OBR-II/4 priloge Navodil, nato pa cene za posamezne storitve javne službe.

4Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ji je bila vročena odločba drugostopenjskega organa nepodpisana s strani župana in brez žiga toženke, čeprav je bila izdana fizično in bi v skladu s tretjim odstavkom 210. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala vsebovati podpis odgovorne osebe in žig organa, ki je odločal. Da je tožena stranka objavila javni razpis v Uradnem listu z navedbo, da se koncesijska pogodba sklepa za 10 let, z odločbo prvostopenjskega organa pa je podelila koncesijo za obdobje 15 let. Prav tako je v tretji točki izreka odločbe odločila, da se tožečo stranko izloči, kar ni v skladu z določbo petega odstavka 58. člena ZJZP po katerem se v izreku odločbe o izbiri navede stranke katerih vloge so bile zavrnjene ali zavržene, izloči pa se že izbranega kandidata na podlagi 60. člena ZJZP, če nastopijo okoliščine, ki kažejo na to, da kandidat ne bo mogel izpolnjevati obveznosti iz pogodbe. Če je vloga tožeče stranke res bila nepopolna, bi jo organ moral zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Kot posledica nepravilne uporabe zakona je izrek odločbe v nasprotju z razlogi v obrazložitvi, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločba ne da preizkusiti.

5Glede strokovne komisije, ki je vodila postopek pregleda in ocene ponudb, tožeča stranka v tožbi navaja, da ni bila sestavljena v skladu z drugim odstavkom 22. člena Odloka o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode v Občini Selnica ob Dravi (v nadaljevanju Odlok), ki določa, da za vodenje postopka razpisa in oceno ponudb imenuje župan strokovno komisijo, ki jo sestavljajo predsednik in štirje člani. Vsi člani strokovne komisije morajo imeti delovne izkušnje na področju nizkih gradenj kamor spada odvajanje in čiščenje odpadnih vod, nihče izmed imenovanih članov komisije pa takšnih izkušenj nima, kar je razvidno že iz njihovega naziva oz. izobrazbe. Prav tako pa komisija ves čas postopka ni delovala v popolni sestavi, saj npr.: na ustni obravnavi dne 14. 7. 2016 ni bila prisotna članica komisije A.A.

6Zaradi premalo jasne razpisne dokumentacije tožeča stranka v ponudbi ni operirala z zneskom skupnih stroškov izvajanja javne službe, ampak z zneskom čiščenja kubičnega metra odpadne vode na leto oz. 15 let. V zahtevanem pojasnilu je tožeča stranka med drugim tudi izvedla konkretni zneskovni izračun skupnih stroškov za izvajanje javne službe za obdobje enega leta in 15 let - ne da bi pri tem vsebinsko spremenila prvotno ponudbo, po zahtevah iz pojasnila je od zneskov odštela DDV. Naveden izračun je tožeča stranka v pritožbi še dodatno konkretizirala. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski upravni organ pa ni ustrezno obrazložil, zakaj pojasnilo ni jasno glede določanja cen, kar pomeni bistveno kršitev določil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede zavrnitve ugovornih razlogov, da stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje ponudb obeh konkurentov, tožeča stranka v tožbi navaja, da bi neustreznost ponudb obeh konkurentov imela za posledico neuspeh obravnavanega javnega razpisa, ki bi ji, zaradi neuspešnosti moral slediti novi javni razpis, na katerem bi tožeča stranka lahko ponovno kandidirala. Oba upravna organa navedb o razlogih za izpodbijanje ponudb obeh konkurentov nista obravnavala vsebinsko, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločitve ne da preizkusiti.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter se sklicuje na navedbe v odločbah obeh upravnih organov. Pri tem dodaja, da je bila ponudba tožeče stranke nepopolna in neprimerljiva ter da je bistveno vprašanje to ali je sploh bila podana ponudba, ki bi jo tožena stranka morala obravnavati. Stroški storitve, ki jih tožeča stranka ni navedla v skladu z Navodili so bili pomembno merilo za izbor koncesionarja. Tožeča stranka je stroške navedla v obliki cene na kubični meter in ne v obliki absolutnih stroškov kot to zahtevajo Navodila. V pojasnilu tožeča stranka ni cen pomnožila s količinami in jih navedla v obrazcu OBR-II/4, ampak je izvedla drug izračun. Ponudba je tako v celoti ostala neprimerljiva z drugimi ponudbami in elaborat o oblikovanju cen ni vseboval vseh vsebinskih poglavij, ki jih določa Uredba. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka še navedbe tožeče stranke, ki jih je ta prvič podala v tožbi, in sicer navedbo glede podpisa in žiga drugostopenjske odločbe pojasni, da je župan podpisal in ožigosal štiri izvode, ki so bili poslani strankam postopka, kljub temu pa ji je ponovno vročila podpisano in ožigosano odločbo druge stopnje. Tudi navedbe o kršitvi časa trajanja koncesijskega razmerja, tožena stranka prereka in navaja, da Odlok v 10. členu določa, da je v primeru vlaganj v razširitev kanalizacijskega omrežja možno dodeliti koncesijo za 20 let. Tožena stranka je zahtevala, da izbrani koncesionar vloži v izgradnjo kanalizacijskega sistema 1 milijon evrov, zato je obdobje trajanja koncesije podaljšala na 15 let. Strokovna komisija je ponudbo izločila kot to določa Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) oz. zavrgla, kot to določa ZUP. V primeru izločitve ali zavrženja pa ni bistvene vsebinske razlike.

8Stranka z interesom, po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da se pridružuje navedbam tožene stranke ter da prereka vse navedbe tožeče stranke. K temu dodaja, da vloga tožeče stranke z dne 3. 11. 2016 nedopustno spreminja tožbo in da je prepozna, prav tako pa so navedbe glede tega, da bi tožena stranka morala vlogo zavreči in ne izločiti nedovoljena tožbena novota po 52. členu ZUS-1, saj je bilo to tožeči stranki znano že ob vročitvi prvostopenjske odločbe pred vložitvijo pritožbe na drugostopenjski upravni organ, kljub temu pa je tožbo v upravnem sporu vložila glede na rok od vročitve te odločbe. Tožeča stranka sama v tožbi priznava, da ni operirala z zneskom skupnih stroškov ampak z zneskom kubičnega metra čiščenja odpadne vode, to pa je v neposrednem neskladju z razpisno dokumentacijo, saj na obrazcu OBR-II/4 koncedent izrecno zahteva vpis letnih stroškov v evrih brez DDV in okoljske dajatve. S pojasnilom pa je tožeča stranka nedopustno dopolnjevala svojo ponudbo, saj iz cen v prvotni ponudbi namreč ni mogoče izvesti končnih ponudbenih cen, kot jih zahteva razpisna dokumentacija, saj že te nasprotujejo vsem pravilom logičnega mišljenja in stroke. Tako zapisanih zneskov ni mogla pojasniti ampak le povsem spremeniti, zraven pa je še nedopustno dopolnila ponudbo. Zato predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 12. 12. 2016 in 20. 3. 2017 odgovarja na navedbe stranke z interesom. Glede pravočasnosti navedb o izločitvi oz. zavrženju, tožeča stranka navaja, da bi že drugostopenjski organ v skladu z določili drugega odstavka 247. člena ZUP, moral po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve postopka in materialnega zakona, ter da je bistvena vsebinska razlika glede izločitve in zavrženja vloge, saj se izloči že izbranega kandidata, ki pogojev iz koncesijske pogodbe ne more več izpolnjevati, oba dejanja tudi ne moreta biti procesno pravilni odločitvi. Glede zneskov stroškov in cen, tožeča stranka navede, da bi strokovna komisija, v kolikor je bila dejansko usposobljena za odločanje o podelitvi koncesije, morala s strokovno analizo, ki vključuje tudi ustrezne računske operacije, sama izračunati stroške ob uporabi znanih količin odpadne vode. Zato je trditev, da je pravilna zgolj ponudba, dana v absolutnih zneskih zgrešena. Glede očitka, da nima pravnega interesa za izpodbijanje ponudb konkurentov iz javnega razpisa, tožeča stranka dodaja, da obstaja celo javni interes katerega varuje, saj ni v interesu javnosti, da je izbrana cenovno manj ugodna ponudba. V preostalem delu pa v pripravljalnih vlogah ponovi navedbe iz tožbe.

10Tudi stranka z interesom je vložila pripravljalno vlogo z dne 16. 1.2017, v njej pa ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo.

11Tožba ni utemeljena.

12V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je ponudbo tožeče stranke izločila iz postopka ocenjevanja kot nepopolno.

13Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) je v 149. členu določil obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, med njimi tudi odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode. V skladu z navedeno pravno podlago je Občina Selnica ob Dravi sprejela Odlok o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode v Občini Selnica ob Dravi (v nadaljevanju Odlok), v katerem je določila, da se izvajanje te javne službe zagotavlja s podelitvijo koncesije. Splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti so vsebovane v Zakonu o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), kot splošnem zakonu za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva, katerega uporaba je sicer po določbi 3. člena ZJZP subsidiarna glede na specialne predpise. Po določbi 1. alinee 26. člena ZJZP je ena od oblik pogodbenega partnerstva tudi koncesijsko partnerstvo (7. točka 5. člena ZJZP), ki je opredeljeno kot koncesijsko razmerje, to je dvostransko pravno razmerje med državo (oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava) kot koncendentom in (zasebno) pravno ali fizično osebo, kot koncesionarjem, v katerem koncendent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati (gospodarsko) javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu. V 36. členu ZJZP je predvidena izdaja akta o javno-zasebnem partnerstvu, ki se v primeru koncesije za izvajanje javne službe imenuje koncesijski akt in se v primeru kot je obravnavani, ko gre za podelitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, izda v obliki odloka.

14Koncesijski akt oziroma Odlok v 19. členu določa, da koncedent pridobiva koncesionarje na podlagi javnega razpisa, ki se, po 20. členu Odloka, opravi po določbah koncesijskega akta, ZJZP in zakona ki ureja področje gospodarskih javnih služb (Zakon o gospodarskih javnih službah - v nadaljevanju ZGJS). Glede vsebine javnega razpisa Odlok v prvem odstavku 21. členu napotuje na ZJZP (48. člen, ta med drugim v četrtem odstavku določa, da morajo biti v razpisni dokumentaciji navedeni vsi podatki, ki kandidatu omogočijo, izdelati popolno vlogo). V drugem odstavku pa določa, da mora javni razpis vsebovati tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in so določeni v 5. členu Odloka in pogoje določene v razpisni dokumentaciji. Javni razpis v točki 6 določa, da je prijava popolna, če je popolna glede na besedilo javnega razpisa. V tretjem odstavku 5. člena Odloka je navedeno, da mora koncesionar predložiti program odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode z oceno stroškov, ki ga pripravi v skladu z Uredbo in Navodili za sestavo končne ponudbe, ki v 7. točki med drugimi pogoji izrecno določajo, da mora ponudnik predložiti elaborat o oblikovanju cen v skladu z 9. členom Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS; št. 87/2012 in 109/2012). V nadaljevanju je navedeno, da v primeru če naročnik ugotovi, da elaborat ni sestavljen v skladu z Uredbo, ponudbo izloči iz ocenjevanja. Ista točka določa tudi, da se pri oblikovanju cen upoštevajo določila 19. in 20. člena Uredbe, s tem, da se cena ne oblikuje za čiščenje in odvajanje padavinske vode s streh. Upoštevaje vse navedeno to pomeni, da je vloga popolna v smislu javnega razpisa, če vsebuje vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi da je Elaborat o oblikovanju cen v skladu z Uredbo.

15Tožeča stranka je bila torej v razpisni dokumentaciji izrecno opozorjena, da mora elaborat biti vsebinsko popoln, v nasprotnem primeru se ponudbo izloči iz nadaljnjega postopka ocenjevanja. V svojih vlogah tožeča stranka priznava, da v elaborat ni vključila 4 poglavij ki jih kot vsebino določa 9. člena Uredbe. Očita se ji, da v elaborat ni vključila 1.) pregleda predračunske cene s primerljivimi območji, 2.) primerjave izvajalca javne službe s povprečjem panoge, 3.) obsega poslovno potrebnih osnovnih sredstev za prihodnje obračunsko obdobje, 4.) prihodkov, ki jih bo izvajalec ustvaril z opravljanjem posebnih storitev in 5.) prikaza sodil za razporejanje vseh stroškov in prihodkov po dejavnostih. Za prvi dve točki tožeča stranka navaja, da jih ni vključila, ker so dostopne na spletu, za drugi dve točki, pa da jih je upoštevala v samih cenah, glede zadnje pete točke stranka ne navede ničesar. Tožeča stranka torej priznava, da elaborat nima celotne vsebine, ki jo zahteva 9. člen Uredbe, zraven pa dodaja, da te podatke lahko naročnik sam preveri na spletu oziroma si jih izračuna iz postavljenih cen v ponudbi. Po navodilih dokumentacije javnega razpisa tožene stranka pa nedvoumno izhaja, da mora navedene postavke predstaviti ponudnik naročniku, ter da se v primeru vsebinsko nepopolnega elaborata ponudba izloči iz nadaljnjega postopka.

16Upoštevaje navedeno tako sodišče ugotavlja, da je bila vloga tožeče stranke pravilno izločena iz nadaljnjega postopka ocenjevanja kot nepopolna, vendar pa je upravni organ v izreku prvostopenjske odločbe nepravilno zapisal, da se ponudba tožeče stranke izloči. V predmetni zadevi je izpodbijani akt izdan po ZJZP kot upravna odločba, kar pomeni, da bi upoštevaje peti odstavek 58. člena ZJZP, ki določa, da se v izreku odločbe o izbiri navedejo stranke, ki so bile izbrane in stranke katerih vloge so bile zavržene oziroma zavrnjene, upravni organ moral vlogo zavreči. Iz postopka ocenjevanja se izloči kandidata, ki ima nepopolno vlogo, z odločbo upravnega organa pa se takšno vlogo zavrže, vendar napačno poimenovanje procesnega dejanja ne spremeni pravnega položaja tožeče stranke in dejstva, da je njena ponudba bila nepopolna. Po oceni sodišča v tem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka.

17Tožeča stranka je v postopku podeljevanja koncesije bila pozvana, da pojasni letne stroške, ki jih je vpisala v obrazec OBR-II/4 in v nadaljevanju še ali je pri skupni ceni mišljeno, da se cena na kubični meter pomnoži s količino vode ter da navede, kje v elaboratu o oblikovanju cen je prikazala stroške iz te tabele. Tudi za cene omrežnine iz obrazca priloge OBR-II/4A, je organ zahteval pojasnilo v zvezi s cenami, ki jih je tožeča stranka podala na mesec namesto na leto, kot to zahteva Uredba. Organ je pravilno, v skladu drugim in tretjim odstavkom 54. člena ZJZP, pazil, da stranka ne bi dopolnjevala vloge ampak jo samo pojasnila. Po tretjem odstavku navedenega člena so dopustne zgolj takšne dopolnitve vlog, s katerimi se odpravijo manjša odstopanja od zahtev razpisne dokumentacije in ki v nobenem primeru ne vplivajo na vsebino vloge in ocenjevanje ter razvrščanje posamezne vloge skladno s postavljenimi merili za izbor ponudnika. Dopolnitev elaborata o oblikovanju cen s petimi postavkami, ki so manjkale, kar med strankami ni sporno, pa bi vplivala na vsebino vloge in ocenjevanje ter njeno razvrstitev. V pojasnilu je tožeča stranka razlagala stroške tako, da je spremenila zneske in prikazala enačbo v tabeli obrazcev OBR-II/4 in OBR-II/4A, v preostalem delu pa je kopirala strani (24 do 27, delno 28 in 29, 40 in 41) predvidenega programa in elaborata o oblikovanju cen, ki ga je predložila v končni ponudbi. Sodišče ni presojalo ali je pojasnitev strokovno ustrezna ali ne in ali je tožeča stranka spremenila cene/stroške, saj s pojasnili stranka ne more popraviti nepopolnosti elaborata, ki mu manjka kar 5 postavk iz 9. člena Uredbe, prav tako v pojasnilu ni navedla, kje v elaboratu se nahajajo ti podatki. Po povedanem je bila ponudba tožeče stranke pravilno izločena iz postopka ocenjevanja in komisija ponudbe tožeče stranke zato ni ocenila po merilih za ocenjevanje iz razpisne dokumentacije, med katerimi je bila cena oz. strošek pomembno merilo pri ocenjevanju in razvrščanju vlog ponudnikov.

18Ker je bila ponudba tožeče stranke iz nadaljnjega postopka izločena, upravni organ pravilno ugotavlja, da stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje ponudb ostalih ponudnikov v postopku ter za izpodbijanje 1. točke izreka odločbe po kateri se sklene koncesijska pogodba z izbranim ponudnikom za obdobje 15 let, ker s svojo ponudbo v postopku ne bi mogla uspeti/biti izbrana. Pravni interes pomeni možnost, da si stranka s procesnim dejanjem lahko izboljša svoj pravni položaj. Tožeča stranka tudi ne more pravnega interesa utemeljevati s ponovljenim javnim razpisom, saj ugoditev njenim navedbam glede nepravilnosti v drugih ponudbah oziroma nezakonitost točke izreka upravne odločbe, še ne pomeni razveljavitve razpisa oziroma ugotovitve njegove neuspešnosti, kar bi lahko pripeljalo do ponovitve razpisa, kjer bi tožeča stranka ponovno lahko oddala svojo ponudbo. Zato so neutemeljene navedbe, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes z morebitnim ponovljenim javnim razpisom (tako tudi sodna praksa npr.:Vrhovno sodišče v sklepu I Up 207/2009 z dne 23. 12. 2009, Upravno sodišče v sodbi in sklepu I U 764/2009 z dne 16. 6. 2010). Tožeča stranka poleg svojega pravnega interesa navaja, da ščiti tudi javni interes, saj bi storitev bila cenejša za prebivalce občine, če bi na razpisu izbrali njo. Javni interes je splošen interes širše skupnosti, ki ima prednost pred pravicami posameznika, v danem primeru bi to pomenilo, da je domnevno nižja cena (tožeča stranka je bila iz postopka izločena preden je komisija ocenila in razvrstila ponudbo) iz nepopolne ponudbe prevlada nad pravico ostalih ponudnikov do zakonitega postopka podelitve koncesije. Sodišče takšnim navedbam ne more slediti, zavrača pa tudi splošne navedbe stranke, da komisija ni bila sestavljena iz strokovnjakov in da ni zasedala v popolni sestavi. Splošne navedbe ne zadostujejo kot podlaga za sodno presojo, stranka ima dolžnost, da predloži dokaze o pravno pomembnih dejstvih, na podlagi katerih sodišče odloči o njihovem obstoju. Tožeča stranka v danem primeru tega ni storila. Prav tako pa gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj je stranka s sestavo komisije bila seznanjena že v samem začetku postopka, najkasneje pa ob javnem odpiranju ponudb, kršitev bi lahko grajala v ugovoru, pritožbi ali na zapisnik po ustni obravnavi, pa tega ni storila, prav tako, ni pojasnila zakaj tega ni naredila. Na podlagi 52. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

19Med navedbami tožeče stranke o procesnih kršitvah, je tudi navedba, da ji je bila odločba upravnega organa druge stopnje vročena brez žiga in podpisa odgovorne osebe. Tožena stranka te navedbe prereka, v predloženih upravnih spisih pa se nahaja izvirnik odločbe, ki je podpisana s strani župana in opremljena z žigom. Sicer pa iz vročilnice izhaja, da je bila sporna odločba uspešno osebno vročena tožeči stranki, tožeča stranka pa je po njeni vročitvi pravočasno vložila tudi tožbo v upravnem sporu. Zato zatrjevana nepravilnost na zakonitost in pravilnost postopka ni imela vpliva.

20Sodišče zaključuje, da je upravni organ vodil postopek pravilno in zakonito, upoštevaje načelo transparentnosti, enakega obravnavanja in omogočanja konkurence, kar je tudi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije sprejeto v podobnih zadevah. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

22Stroške je v postopku priglasila tudi stranka z interesom A. d.o.o., izbrani ponudnik v postopku javnega razpisa. Ker ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom, se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabijo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka. Stranka z interesom je objektivno gledano uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena in je načeloma upravičena do povračila stroškov postopka. Vendar pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo so potrebni, če so v vlogi stranke navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, oziroma vplivajo na odločitev sodišča (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1606/2014 z dne 6. 11. 2015, itd.). Sodišče je odločitev v konkretni zadevi sprejelo izključno na podlagi listin upravnega spisa, pri tem pa navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi na to odločitev niso vplivale oziroma k njej niso pripomogle. Sodišče je zato zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.