VSL Sklep I Kp 41869/2017

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog obsojenega za podaljšanje roka za izvršitev dela v splošno korist ter da se kazen treh mesecev zapora izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 41869/2017 z dne 28. 11. 2017, pravnomočna dne 22. 12. 2017, zaradi neopravljenega dela izvrši v celoti.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojeni zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu za eno leto podaljša rok za opravo 180 ur dela v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu izpodbijanega sklepa in podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre razlog za obsojenčevo neizpolnitev naloženih obveznosti v okviru dela v splošno korist pripisati izključno njegovemu krivdnemu ravnanju. Odločitev sodišča prve stopnje, da se obsojenemu izrečena enotna kazen treh mesecev zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (v celoti), je zato pravilna in zakonita.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojeni ni opravil niti ene ure dela v splošno korist. Obsojeni je bil res v zvezi z zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 55733/2017 v priporu že od 9. 12. 2017 in nato od 16. 4. 2018 dalje v zaporu, vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da razloga za neopravo dela ne gre šteti v breme obsojenemu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obsojeni kaznivo dejanje ropa po navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani storil dne 8. 12. 2017, to je sicer res pred pravnomočnostjo obravnavane sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 41869/2017, vendar pa že po njenem izreku (28. 11. 2017), torej po tem, ko je bil že seznanjen z izrečeno zaporno kaznijo in načinom njene izvršitve. Kljub predhodni obsojenčevi dvakratni predkaznovanosti je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z odločitvijo o izvršitvi zaporne kazni z delom v splošno korist dalo obsojenemu še eno priložnost, da izkaže pozitivno spremembo svojega predhodnega ravnanja in kaznivih dejanj ne ponavlja. Obsojeni je to zaupanje sodišča prve stopnje izneveril s storitvijo novega (hujšega) kaznivega dejanja zgolj 10 dni po razglašeni sodbi. S tem, ko je bila zaradi ropa, izvršenega dne 8. 12. 2017, obsojenemu dne 9. 12. 2017 odvzeta prostost, mu je bilo sicer res onemogočeno izvrševanje dela v splošno korist, vendar ker gre za oviro, ki je posledica izključno obsojenčevega krivdnega ravnanja, to ne more biti opravičljiva okoliščina.

6Glede na to, da je obsojeni po razglasitvi obravnavane sodbe storil novo hujše kaznivo dejanje, nenazadnje pa tudi glede na obsojenčevo obsežno kriminalno dejavnost, s katero v pretežnem delu sodišče prve stopnje ob izreku obravnavane sodbe še ni bilo seznanjeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča pri obsojenemu ni mogoče govoriti o obstoju pozitivne prognoze. Ker je nevarnost ponovitve dejanja na prostosti ena izmed okoliščin, ki odločilno vpliva na odločitev o izvršitvi kazni na alternativen način z delom v splošno korist, gre pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da ni podlage za pričakovanje, da bi bil pri obsojenemu s podaljšanjem roka za opravo dela v splošno korist dosežen namen kaznovanja. Glede na dolžino neprestane zaporne kazni, ki jo mora obsojeni še prestati po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 55733/2017 (kazen treh let in šestih mesecev zapora bo predvidoma prestal dne 8. 6. 2021) in ob dejstvu, da skrajno dopustni zakonski rok za opravo dela v splošno korist poteče dne 22. 12. 2019, tudi iz tega razloga ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Slednje skuša obsojeni omajati z izpostavljanjem, da bo v letu 2019 izpolnil formalne pogoje za pogojni odpust, vendar s špekuliranjem o morebitnem predčasnem odpustu, zlasti pa ob dejstvu, da je bil obsojeni naknadno obsojen še za dve kaznivi dejanji, za kateri sta mu bili prav tako izrečeni zaporni kazni¹, s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

7Brezpredmetno je tudi ponovno pritožbeno izpostavljanje, da je obsojeni zaposlen v zavodski kuhinji in da lahko tudi v tem kontekstu opravlja delo v splošno korist. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, Probacijske enote Ljubljana zavodov za prestajanje kazni zapora nimajo na spisku delodajalcev s sklenjenimi pogodbami za izvrševanje tovrstnega dela, zato pritožnik ne more opraviti dela v splošno korist na predlagan način. Pritožbeno sodišče se strinja, da so z odhodom obsojenca na prestajanje kazni prizadete nedolžne osebe, vendar to samo po sebi ne predstavlja razloga, da se obsojenemu podaljša rok za opravo dela v splošno korist. Obsojeni bi se moral že pred začetkom izvrševanja kaznivih dejanja zavedati svoje starševske odgovornosti, kot tudi negativnih posledic izreka zaporne kazni. Obsojeni zato ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje s ponovnim izpostavljanjem dejstva, da je oče mladoletne hčerke. Ob ugotovljenih okoliščinah ne more uspeti niti s sklicevanjem na svoje obnašanje v zaporu. Neobrazložen in brezpredmeten pa je tudi njegov predlog za pridobitev mnenja pristojnega Centra za socialno delo.

8Ker obsojeni ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je presodilo, da bi bilo s plačilom sodne takse, upoštevaje njegove premoženjske in socialne razmere ter dejstvo, da prestaja dolgotrajno zaporno kazen, lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan preživljati.

¹ Sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 17115/2017 z dne 18. 4. 2018, pravnomočna dne 19. 5. 2018 in II K 54019/2017 z dne 3. 5. 2018, pravnomočna dne 23. 5. 2018.