VSC Sklep Cp 473/2018

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržana oseba zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo dveh mesecev, šteto od 28. 9. 2018 dalje.

2Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zadržana oseba. Meni, da je zadržana neupravičeno, saj ne ogroža sebe ali drugih. Izpostavlja, da se svojega stanja zaveda in da se želi zdraviti doma, kjer bo upoštevala terapijo, predpisano s strani njenega lečečega psihiatra, kateremu zaupa.

3Pritožba je utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pravilno izpostavilo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu II Ips 72/2017 z dne 9. 3. 2017 pod 14. točko obrazložitve. Po tem stališču je namreč pod zahtevani standard konkretizacije dejstev, ki utemeljujejo pravni sklep o ogrožanju ustavno varovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, šteti primer, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, sploh ne zaveda dejanskih prvin svojega duševnega stanja ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Pojasnilo je, da takemu položaju (med drugim) ustreza oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pod 13. točko obrazložitve pojasnilo, da zadržana oseba ustreza opisu osebe z izjemno hudo duševno boleznijo, hkrati pa še, da gre pri zadržani osebi za hudo duševno bolezen, kar je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke. Zahtevanemu standardu zgolj dejanski stan „hude duševne bolezni“ ne ustreza, ampak mora biti ugotovljena „izjemno huda duševna bolezen“.

7Konkretna dejstva, potrebna za zaključek o dopustnosti zdravljenja brez privolitve, iz razloga, ko je bila hkrati ugotovljen obstoj izjemno hude in zgolj hude duševne bolezni, niso bila ugotovljena s potrebno zanesljivostjo. Zato je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8Ugotovljene pomanjkljivosti glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, ker bi z ugotavljanjem dejstev, do katerih se prvo sodišče sploh ni opredelilo, stranke prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Glede na to, da razveljavitev sklepa ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je bilo potrebno zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 355. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku).

9V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali v konkretnem primeru glede na ravnanje zadržane osebe ter upoštevaje njeno bolezen obstaja takšna stopnja grožnje za zdravje ali življenje, ki opravičuje poseg v ustavno zavarovane pravice zadržane osebe.

10Kljub temu, da pritožba prvostopnega zadržanja iz razloga „povzročanja hude premoženjske škode“ ne izpodbija, velja v izogib ponovnim pomanjkljivostim tega dela odločitve še izpostaviti, da zgolj dejstvo, da je zadržana oseba v preteklem letu zapravila 16.000,00 EUR, ne ustreza zahtevanemu standardu povzročanja škode.