VSM Sodba I Cp 797/2018

Pritožbama prvotožene in drugotožene stranke se ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila.

II. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 17.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila.

III. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.443,94 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje drugotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 159,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama (prva toženka in druga toženka) naložilo plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR (I. točka izreka). Nadalje je v II. točki izreka drugi toženki naložilo še dodatno plačilo odškodnine v višini 22.826,08 EUR in v III. točki izreka naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) obema toženkama v višini 1.539,88 EUR. V IV. točki izreka je drugi toženki naložilo plačilo stroškov v višini 2.746,86 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe toženki. Prva toženka v pritožbi navaja, da iz sodbe ne izhajajo razlogi, kaj bi morala prva toženka storiti, da do dogodka ne bi prišlo, katere ukrepe je konkretno opustila, in ji ni mogoče očitati protipravnost. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno za vsakega posameznega povzročitelja, ki solidarno odgovarja za škodo, ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožnik je delo, ki ga je opravljal, na enak način opravljal vrsto let, z načinom čiščenja je bil dobro seznanjen in je bil vzoren delavec. Tožnik je bil zaposlen pri zavarovancu prve toženke, čiščenje pa je opravljal pri zavarovancu druge toženke (P. P. d.d.) kot tako imenovani gostujoči delavec, s tem pa je na podlagi pogodbe opravljal delo za drugega delodajalca, prvotoženka pa je po svoji moči poskrbela za primerno organizacijo dela, zagotovila usposabljanje iz varstva pri delu in zagotovila vso potrebno opremo, s tem pa je storila vse, kar je bilo v njeni pristojnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek v celoti zavrne.

3Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti in se ne da preizkusiti, zato ji očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Edini očitek tožnika drugotoženki je bil, da njen zavarovanec ni zagotovil ustreznih in primernih tal glede na delovni proces, ki se je tam odvijal in zato druga toženka odgovarja kot lastnik objekta. Nobenih drugih trditev tožnik ni podal pravočasno. Šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca V. je svojo trditveno podlago razširil še na drugotoženko, kar je v nasprotju z določilom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar je drugotoženka opozarjala že tekom pravdnega postopka. Tožnik namreč drugotoženki ni očital nepravilno organiziranega procesa dela, saj se njene pravočasne navedbe nanašajo neposredno na prvotoženko kot delodajalca, zato je odločitev in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede neustrezne opreme ter neprimernega procesa dela drugotoženke v nasprotju s pravočasnimi trditvami tožnika. Izvedenec P. S. pa je podal mnenje glede ustreznosti tal in ugotovil, da so slednja ustrezna in tožniku zaradi neustreznosti tal ni moglo zdrsniti. Med samo organizacijo dela, ustreznostjo delovne opreme in nastalo škodo pa tudi sicer ni vzročne zveze. Tožnik je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca V. zaslišan kot stranka dogodek opisal tako, da mu je zdrsnilo ob sestopu z vozička, kar je po mnenju druga toženke prirejen opis, vzrok za zdrs pa sodišče ne navede. Zahtevku druga toženka nasprotuje tudi po višini, saj je zahtevek pretiran po vseh postavkah. Nadalje nasprotuje zahtevku iz naslova materialne škode, saj tožnik zahtevka ni specificiral in mu nikakor ne gre odškodnina v višini 0,37 EUR za kilometer, pripadala bi mu kvečjemu višina karte javnega prevoza, sicer pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) priznava 10 % cene litra eurosuper bencina na kilometer v posameznem koledarskem mesecu, zmanjšanem za 3 % minimalno plačo, veljavno v istem mesecu in kvečjemu takšne stroške bi lahko sodišče tožniku priznalo. Neopravičeno pa je sodišče prve stopnje tožniku tudi priznalo nagrado za izvensodno opravilo po tarifi 2200 v višini 890,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo stroškov, ki jih je drugotoženka priglasila v zvezi z izvedenino v prvem postopku in v ponovljenem postopku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožba prve toženke je utemeljena. Pritožba druge toženke je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel dne 18. 1. 2011 pri zavarovancu druge toženke kot dejanskem delodajalcu, v času poškodbe pa je bil zaposlen pri zavarovancu prve toženke D. S. d.o.o.. Slednje med pravdnimi strankami ni sporno. Zahtevek je utemeljeval z objektivno in krivdno odgovornostjo, v prvem sojenju pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da v predmetni zadevi ne gre za objektivno odgovornost, zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odgovornost prve in druge toženke ugotavljalo še na podlagi krivdne odgovornosti. Splošno pravilo o odškodninski odgovornosti določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Le to pove, da je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, priskrbeti mora ustrezno trditveno podlago in dokaze zanje, navesti kršitve delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo (184. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR, v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ.

K pritožbi prve toženke

7Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da delovni proces in delovna sredstva niso bili ustrezni, da bi bila zagotovljena varnost in zdravje pri delu, za kar sta odgovorna zavarovanca obeh toženk. Opustila sta namreč varnostne ukrepe v smeri, da nista organizirala delo tožnika in mu zagotovila delovnih sredstev na način, da bi bilo delo varno in s tem odstranila vzrokov, zaradi katerih je prišlo do poškodbe pri delu. S tem pa sta kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Posledica te kršitve, nezagotavljanje varnega dela, pa je škodni dogodek, v katerem je tožniku nastala škoda. Nesporno je namreč, da se je tožnik poškodoval na ostrem in koničastem robu rola za doziranje izdelkov, ko ga je želel položiti na tla v ležeči položaj z namenom, da bi ga spral tudi z notranje strani, pri tem pa je stopil na voziček, ki se je premaknil, saj ni imel zavor, zato je stopil z eno nogo iz njega, takrat pa mu je spodrsnilo in je z desno roko potegnil ob ostrem robu rola, pri čemer je rolo težak cca 50 kilogramov. Tla so bila mokra in mastna, prav tako je bil spolzek rolo. Pri tem iz neprerekanih ugotovitev izvedenca V. izhaja, da spadajo tožnikova dela med dela s povečano nevarnostjo za poškodbe. Način dela, ko je tožnik moral okrog 50 kilogramov težak rolo velikosti 140 - 150 centimetrov položiti vodoravno, je nepriročno, saj je masten in spolzek. Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitvi nadalje nugotavlja, da je krivdno ravnanje zavarovanca prve toženke, pri kateri je bil tožnik formalno zaposlen, v tem, da kot delodajalec ni zagotavljala varnega delovnega procesa, saj se je ta opravljal z neustreznimi delovnimi sredstvi in opremo, in sicer neustreznim vozičkom. Dejanski delodajalec P. P., torej zavarovanec drugotoženke, pa je po nezgodi tudi spremenil način dela in se sedaj uporablja za to posebej prirejen voziček.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti izpodbijana sodba, niti trditve tožnika ne vsebujejo konkretnih trditev, katerih varnostnih ukrepov prva toženka ni sprejela in v čem se kaže kršitev določb 5. člena zakona ZVZD. Tožnik pa razen sklicevanja na temeljna načela in zakonsko besedilo, drugih ustreznih trditev glede odškodninske odgovornosti prve toženke ni podal. Nasprotno je prvotoženka konkretno opisala način, kako je poskrbela tako za izobraževanje delavca, kot tudi za ustrezno opremo in s tem poskrbela, da je bilo delavcu zagotovljeno varno delo. Prav tako sodišče druge stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da je tožnik imel ustrezno protizdrsno obutev in ostalo opremo, katero mu je zagotovil zavarovanec prve toženke, ki je poskrbel za njegovo izobraževanje in usposabljanje iz varstva pri delu ter je izvajal nadzor s svojimi delavci nad tožnikom. Oprema, ki jo je dal zavarovanec prvotoženke tožniku, je bila tudi ustrezna. S tem pa se očitek prvi toženki, da njen zavarovanec ni povzel ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu tožniku, pokažejo za povsem pavšalne in neutemeljene. Že sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da očitek o neustreznosti mokrih in spolzkih tal ni utemeljen, saj delovni proces drugače, kot na mokrih in mastnih tleh ne more izvajati. Iz ugotovitev izvedenca V. ter izpovedbe tožnika pa izhaja, da je tožnik padel zato, ker mu je spodrsnilo na vozičku, na katerem mu je bila pripeljana naprava, ki jo je moral očistiti, za slednjo pa je bil odgovoren zavarovanec druge toženke, ki je po nezgodi voziček zamenjal s primernejšim.

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi prve toženke ugodilo, saj ob pravilni uporabi materialnega prava v okviru podane trditvene podlage tožnika odškodninska odgovornost prve toženke ni podana in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka pod točko I sodbe sodišča druge stopnje (5. točka 358. člena ZPP).

10V posledici zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko je sodišče druge stopnje spremenilo še odločitev o stroških sodišča prve stopnje v skladu s 165. in 154. členom ZPP in prvi toženki, ki je v postopku v celoti uspela priznalo 772,94 EUR iz naslova izvedenin, 25,00 EUR materialnih stroškov, potne stroške za 5 x prihod na relaciji Mariboru - Ptuj- Maribor (2x30 km x 0,37 EUR) in stroške sodnih taks za dve pritožbi 939,00 EUR in 621,00 EUR, kar skupaj znaša 2.443,94 EUR, kar ji je tožnik dolžan povrniti kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (IV. točka izreka).

K pritožbi druge toženke

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge in se jo da preizkusiti, s tem pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Sodišče prve stopnje je glede odškodninske odgovornosti zavarovanca druge toženke kot lastnika objekta, kjer je tožnik opravljal delo, pravilno ugotovilo v 11., 12. in 13. točki obrazložitve, ko je zaključilo, da je drugatoženka kot lastnik delovne naprave, torej vozička, ki se je uporabljal za prevažanje in čiščenje delov po demontaži, morala poskrbeti, da bi slednji bil ustrezen predvsem zaradi manipuliranja z nastavkom, ki je zaradi svoje mere, oblike in teže predstavljal potencialno nevarnost za poškodbe. Izvesti bi morala identifikacijo nevarnosti in oceniti tveganja, in z njimi seznaniti delavce čistilnega servisa. Slednje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca V. Nesporno je namreč, da je dejanski delodajalec oziroma delodajalec, pri katerem so na podlagi pogodbe opravljali delo delavci drugega delodajalca, bil dolžan poskrbeti, da delavci prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost in zdravje pri delu, kar pomeni, da bi moral delodajalec P. P. izvesti identifikacijo nevarnosti in oceniti tveganja na delovnem mestu in z njimi seznaniti delavce čistilnega servisa. Slednjega pa zavarovanec drugotoženke ni storil, s čemer je kršil 23. in 14. člen ZVZD. Dolžnost zavarovanca druge toženke je bila, da zagotovi navodila za varno delo in da delavce opozori na običajna tveganja, ki se pri takšnem delovnem procesu pojavljajo. Tako je bila dolžnost zavarovanca drugotoženke, da poskrbi, da se po demontaži nastavek postavi na ustrezen voziček, da je pa slednji bil neustrezen, kaže tudi dejstvo, da so po škodnem dogodku slednjega zamenjali z drugim, veliko bolj priročnim. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost drugotoženke, saj ni poskrbela za ustrezno delovno opremo, to je premikajoči se voziček, ki je v njeni lasti. V posledici njegove neustreznosti pa je prišlo do poškodovanja tožnika, saj je pri sestopu z vozička v posledici njegove neustreznosti (nekontroliranega premikanja) prišlo do tožnikovega zdrsa, padca in s tem do poškodovanja.

13Zmotno meni pritožba, da je trditve o neustreznosti vozička in zdrsu z njega tožnica podala prepozno, in sicer šele po pridobitvi izvedenskega mnenja. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po določbi petega odstavka 286. člena ZPP pa lahko stranke pod pogojem iz drugega in četrtega odstavka tega člena tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Navajanje novih dejstev in novih dokazov tako ni omejeno zgolj na prvi narok za glavno obravnavo, ampak lahko stranke ob izkazanih pogojih iz drugega in četrtega odstavka tega člena nova dejstva in dokaze navajajo tudi po zaključku prvega naroka. Tožnik je že ves čas postopka, torej že v sami tožbi trdila, da zaradi mokrih in spolzkih tal dela na takšen način druga toženka ne bi smela dopustiti. Natančneje pa je lahko tožnik kršitve specificiral in podal šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, ko je izvedenec, kot strokovnjak ugotovil, da je delovni proces dejansko bil neustrezen, saj voziček, ki se je več let uporabljal, ni bil ustrezen za takšen način dela, kjer so tla mokra in spolzka. Sedaj po škodnem dogodku se je namreč proces čiščenja spremenil in delavec objekta čiščenja ne potrebuje več premeščati (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Druga toženka, je lastnica vozička in je vedela kakšen delovni proces gre, saj je tožniku na vozičku dostavljal dele, ki so bili potrebni za čiščenje, prav delavec drugotoženke. S tem pa je podana krivdna odgovornost druge toženke, pri kateri je delavec dejansko opravljal delo.

14Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in v skladu s 184. členom ZDR in 131. člena OZ je tako materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen in je druga toženka kot delodajalec, pri katerem je tožnik v resnici opravljal delo, odgovorna za tožniku nastalo škodo zaradi opustitve svoje dolžnosti zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, in sicer da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe, kar nalaga delodajalcu ZVZD (7. člen).

15Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da soodgovornost tožnika za nastalo škodo ni podana in se pri tem v celoti sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenca V., slednjega pa stranke tudi niso izpodbijale. Dejstvo, da je tožnik že pred dnevom, ko mu je spodrsnilo več let uporabljal neprimeren voziček, ne pomeni, da je bilo tako delo varno in da je sam kriv, da se je poškodoval. Delodajalec, ki mora delavcem omogočiti varno delo, mora računati tudi z običajno stopnjo manjše nepazljivosti delavcev pri delu. Zato mora dati delavcem na razpolago ustrezno opremo oz. pripomočke¹.

16Druga toženka odločitev sodišča glede višine prisojene odškodnine in obstoja skaženosti graja. Pravno podlago za presojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določba 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje. Hkrati navedeno določilo določa, da je višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedeno mora sodišče pri odmeri upoštevati načelo individualizacije in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina v skladu z načelom njene objektivne pogojenosti, vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

17Tožnik je za vso nepremoženjsko škodo v ponovljenem postopku zahteval 41.400,00 EUR (39 povprečnih neto plač), od tega za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 16.000,00 EUR, strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 21.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.500,00 EUR, kar mu je sodišče prve stopnje v celoti priznalo.

18Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prisodilo odškodnino v višini 16.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze (v nadaljevanju izvedensko mnenje) izhaja, da je tožnik utrpel veliko rano v področju desne podlahti. Hude bolečine je trpel dva dni po nezgodi in še dva dni po operaciji nevrinomov čez leto dni, torej skupaj štiri dni. Bolečine srednje hude intenzitete so se razvile po štirih mesecih od nezgode in jih je tožnik trpel približno leto dni po nezgodi, do operacije nevrinomov. Lahke bolečine in srednje hude bolečine pa je trpel do zaključnega zdravljenja v protibolečinski ambulanti dne 18. 11. 2013. Tožnik je tako v obdobju dveh let jemal kombinirane analgetike in bil obravnavan v protibolečinski ambulanti. Lahke in občasne bolečine pa se mu pojavljajo še danes. Tožnik je do zaključka zdravljenja utrpel številne nevšečnosti, dobival je antibiotično zaščito, prejemal analgetike, preveze ran, odstranitev šivov, odstranitev drenažne cevke, hospitaliziran je bil tri dni po nezgodi in štiri dni zaradi operacije nevrinomov v splošni anesteziji, imel je 70 seans ambulantne fizioterapije, 9 pregledov pri fiziatru, 11 pregledov pri kirurgu, 12 pregledov pri anesteziologu v protibolečinski ambulanti, 10 obravnav v protibolečinski ambulanti, v času zdravljenja je brazgotino masiral z mazili za razmehčanje brazgotine, v staležu bolnih pa je bil od 18. 1. 2011 do 25. 2. 2013. V času zdravljenja se mu je pojavila tudi anksiozno depresivna simptomatika, ki je upravičeno trajala okvirno dve leti. Upoštevaje vse okoliščine primera, posebej dejstvo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine zgolj 2x po dva dni, srednje hude eno leto in lažje do srednje še leto in pol ter da je ob škodnem dogodku bil star 40 let, po mnenju sodišča druge stopnje ne opravičujejo tako visoke odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih individualnih okoliščin v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami, je odškodnina, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, previsoka, sodišče druge stopnje namreč glede na individualizacijo posamezne odškodnine, upoštevaje, da je zelo težko ugotoviti podobne primerljive primere, vendar pa glede na samo poškodbo ocenjuje, da je primerna odškodnina v višini 8.000,00 EUR (7,4 povprečne mesečne neto plače) in je v presežku zahtevek zavrnilo.

19Sodišče prve stopnje je nadalje tožniku iz naslova pretrpljenega strahu priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina v takšni višini pretirana, saj je tožnik trpel kratek primaren strah v trajanju 10 minut, sekundaren zmeren strah okvirno en mesec, in blag sekundarni strah okvirno leto in štiri mesece, in meni, da je glede na vse okoliščine primera in samo intenziteto strahu primerna odškodnina za pretrpljen tako primaren kot sekundaren strah, ki predstavljata enotno odškodnino, odškodnina v višini 1.000,00 EUR, v presežku je zahtevek zavrnilo.

20Sodišča prve stopnje je iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku priznalo odškodnino v višini 21.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje glede višine odškodnine pretiran in materialnopravno zmoten. Izvedenec medicinske stroke, katerega mnenje so stranke v celoti sprejele je funkcionalne in trajne posledice na desni okončini tožnika na lestvici od 0 do 4 ocenil z oceno 1, kot manj problematično, lahko, blago okvaro oziroma prizadetost. Pri tem je upoštevalo vplive tako na zasebno življenje, delovni proces, dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije, da lahko dviguje breme samo do 10 kilogramov in da ima težave tudi v skupnosti, družbi ter rekreaciji. Glede na ugotovitev izvedenca, ki skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku ocenjuje z blago, manj problematično, tožniku ni mogoče priznati odškodnine iz tega naslova višje od 7.000,00 EUR. V presežku pa je potrebno zahtevek tožnika zavrniti. Pri tem je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo, da gre za tožnika, ki je bil ob škodnem dogodku star 40 let.

21Nadalje pritožba graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova skaženosti, saj meni, da v konkretnem primeru glede na podano trditveno podlago ni podlage za presojo odškodnine iz naslova skaženosti, ki pa je med drugim tudi veliko pretirana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pomemben tako objektivni kriterij, torej obstoj skaženosti, in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Pomembno je za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Subjektivni kriterij pa je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh. Tožnik je zgolj podal trditev, da ima na desni podlahti vidno brazgotino, ki ga izredno moti. Zaslišan na obravnavi pa je pojasnil, da brazgotina odstopa od ostalega izgleda kože, kar je razvidno tudi iz predložene fotografije v spisu. Večjih nevšečnosti oziroma neprijetnosti, ki bi mu brazgotina povzročala, pa sam tožnik ni navajal. V konkretnem primeru so tako tožniku po posegu ostale brazgotine na zgornjem delu podlahti, za katere pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne opravičujejo odškodnine v višini 1.500,00 EUR. Brazgotine lahko tožnik tudi prikriva, pri tem pa je potrebno upoštevati, da gre za moškega, ki s svojim videzom ni obremenjen, saj slednjega posebej zaslišan ni izpostavljal in je tako po oceni sodišča druge stopnje primerna odškodnina za tovrstne duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR, saj vsekakor dosega stopnjo priznane odškodnine, vendar ne v takšnem obsegu, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. V presežku je zahtevek zavrnilo.

22Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožniku priznalo iz naslova nepremoženjske škode za vso v škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko škodo odškodnino v višini 16.500,00 EUR (15 povprečnih neto plač), kar je primerljivo z obstoječo sodno prakso².

23Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanih potnih stroškov tožniku v višini 1.326,08 EUR za 112 kratni obisk zdravnika na relaciji S. - Ptuj - S.

24Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik obiskal zdravnika 112 krat, sporna pa je višina priznane odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje neobrazloženo priznalo v višini 0,37 EUR za kilometer.

25Sodišče druge stopnje je vpogledalo v javno dostopne podatke, tudi na spletnih straneh ZZZS-ja, saj se toženka zavzema za priznanje odškodnine za povračilo stroškov, kot jih priznava ZZZS, pri čemer pa ZZZS priznava povračilo stroškov z javnim prevoznim sredstvom ob predložitvi vozne karte oz 10% cene litra evro super benicina na kilometer v posameznem koledarskem mesecu, zmanjšano za 3 % minimalne plače, veljavne v tistem mesecu, kar je v škodnem dogodku znašalo cca 22,89 EUR. Ob takšnem obračunavanju, za katerega se zavzema pritožba, pa dejansko tožnik ne bi bil upravičen do plačila odškodnine, saj znaša cena javnega prometa v eno smer na relaciji S. - Ptuj 3,10 EUR oz. 3,00 EUR (30 km k 015 eur/lsuper bencina), kar bi ob upoštevanju odbitka mesečnega pavšala za vsak mesec v katerem je tožnik hodil na preglede, pomenilo, da do odškodnine ni upravičen, s tem pa po oceni sodišča druge stopnje očitno ne gre za pokritje dejanske škode, ki zavarovancu nastane zaradi obiska zdravnika in slednjega sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

26Sodišče druge stopnje je vpogledalo tudi v podatke o javnem prevozu in ugotovilo, da ima tožnik na področju katerem živi ustrezno urejen javni prevoz in ker tožnik sicer z ničemer ni izkazal, da mu je nastala materialna škoda v višini 0,37 EUR na kilometer, mu je sodišče iz naslova materialne škode (obisk pri zdravniku) priznalo odškodnino po ceni vozovnice in sicer za 112 kratni obisk na relaciji S. - Ptuj in nazaj (3,10 EUR v eno smer), kar znaša skupaj 694,40 EUR in mu je v tem obsegu priznalo materialno škodo, v presežku pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

27Skupaj je tako tožnik upravičen do odškodnine v višini 17.194,40 EUR, z pripadajočimi obrestmi kot izhaja iz izreka sodbe sodišče druge stopnje, v presežku pa je sodišče druge stopnje zahtevek zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz točke II in III izreka (5. točka 358. člena ZPP).

28Pritožba nadalje izpodbija stroškovno odločitev, in sicer priznane stroške za predpravdni zahtevek in stroške postopka (izvedenina, ki ji ni bila priznana). Zakon o odvetniški tarifi predpravdni postopek posebej obravnava v tar. št. 2200, prav tako je predpravdni zahtevek bil potreben, toženka pa ga je tudi obravnavala, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

29Glede na drugačno odločitev o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločilo o stroških postopka glede na spremenjen uspeh. Tožnik je uspel v 37% druga toženka pa v 63%.

30Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo nagrado in stroške v višini 4.640,94 EUR (tožnik slednje ne izpodbija) oz glede na 37% uspeh 1.717,20 EUR.

31Drugi toženki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v višini 511,64 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 939,00 EUR od tega iz naslova predujma za izvedenca 392,84 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je druga toženka upravičena še do stroškov za izvedenca v skupnem znesku 566,89 EUR in kilometrine še za trikratni prihod na obravnavo v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje in sodno takso za predmetno pritožbo v višini 939,00 EUR, skupaj torej 2.978,73 EUR (63% = 1.877,00 EUR).

32Glede na uspeh pravdnih strank je po medsebojnem pobotu tožnik dolžan drugi toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 159,80 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (V. točka izreka.)

¹ VSRS II Ips 584/2000 z dne 28. 6. 2001
² VSRS II Ips 689/2005, VSC Cp 496/2014 z dne 8. 1. 2015,