VSK Sklep I Kp 45403/2018

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolžencem pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo zagovornik obdolženega D. D., ki navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov po ZKP, pritožbenemu sodišču pa smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi in ga izpusti na prostost.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec v priporu iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP na podlagi sklepa preiskovane sodnice opr. št. Kpd 45403/2018 z dne 1.10.2018, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Ks 45403/2018 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. XI Ips 45403/2018 z dne 8.11.2018. Nazadnje je bil obdolžencu podaljšan pripor s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. I Ks 45403/2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Kp 45403/2018 z dne 12.11.2018. Obtožnica je bila vložena 26.11.2018, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolžencu pripor podaljša še po vloženi obtožnici, kar je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja (ponovna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje (kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1), da je še vedno podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti pobegnil oz. se izognil kazenskemu postopku (begosumna nevarnost) ter da je pripor neizogibno potreben ter sorazmeren ukrep.

5Pritožnik osnovne predpostavke za odreditev pripora, to je utemeljenosti suma, da je storil očitani kaznivi dejanji ne izpodbija, trdi pa, da ni podan priporni razlog begosumnosti oz. smiselno, da pripor ni sorazmeren ukrep.

6Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je v 10. točki izpodbijanega sklepa prepričljivo utemeljilo okoliščine, ki še vedno kažejo na nevarnost in realno možnost, da bi obdolžencu ob izpustitvi iz pripora postal nedosegljiv sodišču. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno izjavo nekdanjega predsednika Vlade so nerelevantne, tudi zato, ker v obravnavani zadevi obdolženec ni ilegalni prebežnik, ampak je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, kar je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo v 5. do 9. točki.

7Pritožnik trdi, da ima obdolženec tri otroke, ki jih je dolžan preživljati, žena pa je brez zaposlitve. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je obdolženec na zaslišanju pred preiskovalno sodnico povedal, da je pričel delati šele „pred nekaj dnevi“ (zaslišan je bil 30.9.2018) ter da s priložnostnimi deli zasluži 6,00 EUR na dan, da je trenutno v razveznem postopku ter da z ženo ne živi že 5 let ter da za otroke plačuje preživnino 100,00 EUR za vsakega. Iz navedenih podatkov (iz katerih ne izhaja in tudi v nadaljnjem postopku niso bili izkazani, da je žena brez zaposlitve kot trdi pritožnik v pritožbi) izhaja, da otroci očitno živijo z materjo ter da je bil zanje zmožen plačevati preživnino tudi v času, ko ni bil zaposlen oz. ni opravljal priložnostna dela.

8Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).