VSK sodba Cpg 255/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v ponovljenem postopku) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.023,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2013 dalje do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tega dne zapadel v plačilo 24. kupon obresti iz obveznic PRB9 (ki jih je izdal pravni prednik tožene stranke), katere so se pravno osamosvojile dne 9.10.2013. Odločba o izrednih ukrepih Banke Slovenije, z dne 17.12.2013, (v nadaljevanju: Odločba, z dne 17.12.3013, priloga B1) se zato nanje ni mogla nanašati; navodilo, ki ga je Banka Slovenije izdala dne 8.10.2013 (v nadaljevanju: Navodilo, priloga B1), in z njim prepovedala izplačilo obresti, pa na ta dan ni imelo zakonske podlage, zato ni zavezovalo (takratne) uprave tožene stranke.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da Odločba, z dne 17.12.2013, ni nikjer določila, da se prenehanje obveznosti nanaša zgolj na še nezapadle obresti. Obrazložitev prvostopne sodbe je v 12. točki tudi v nasprotju sama s seboj, saj navaja, da so predmet izbrisa obresti v obdobju med 15.10.2013 in 17.12.2013, na drugi strani pa navaja, da so predmet prenehanja zgolj obveznosti, ki se vštevajo v dodatni kapital I bank, kar naj bi bila zgolj vplačana glavnica. Hkrati to ravnanje pomeni napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče ni upoštevalo neposredne uporabe določb predpisov EU. „Hkrati pa teče na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU postopek predhodnega odločanja glede veljavnosti in razlage Sporočila komisije EU, kakor izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-132, z dne 6.11.2014“. Glede tega prvostopno sodišče ni podalo nobene obrazložitve, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotna uporaba materialnega prava. Ne drži, da so pisna navodila Banke Slovenije zgolj smernice, saj so bila za izredno upravo obvezujoča. Navodilo je bilo tudi konkretizirano, da ne sme izplačati obresti iz obveznic. Iz obrazložitve ne izhaja, v čem naj bi bilo Navodilo neskladno z zakonodajo (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz 14. točke obrazložitve je tudi razbrati, da prvostopno sodišče ni prepričano, ali je bilo Navodilo skladno s pozitivno zakonodajo, poda pa tudi ne nobene pravne podlage za zaključek, da je veljavnost navodila prenehala z dnem izdaje odločbe o izrednih ukrepih. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v 14. in 16. točki sama s seboj v nasprotju, saj če bi držal zaključek, da je Navodilo toženo stranko zavezovalo do 17.12.2013, to pomeni, da v obdobju od 15.10.2013 do 17.12.2013 zamudne obresti niso mogle teči in jih tožena stranka tudi ni dolžna plačati. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je bila tožba vložena prepozno, in da tožeča stranka ni vložila ustreznih pravnih sredstev oziroma sprožila ustreznih postopkov zoper Banko Slovenije, katera bi bila v predmetni pravdi tudi pasivno legitimirana.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila je razlogom iz sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja pritožba, pa tudi ne take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju v 12. točki, kjer je prvostopenjsko sodišče povzemalo besedilo Odločbe, z dne 17.12.2013. Za odločitev v predmetni zadevi je bilo iz te odločbe pravno relevantno dejstvo, ki ga je (pravilno) ugotovilo prvostopenjsko sodišče, da se izredni ukrep Banke Slovenije ne more nanašati na že zapadle in pravno osamosvojene obresti, katere so predmet obravnavane tožbe. To je sodišče v navedeni točki obrazložitve jasno zapisalo. Pritožba zato z izpostavljanjem iz celotnega besedila izvzetih stavkov, v katerih je prvostopenjsko sodišče povzemalo besedilo Odločbe z dne 17.12.2013, ne more uspeti z očitkom, da naj bi sodba bila sama s seboj v nasprotju.

7Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek o kršitvi pravil pravdnega postopka, češ da naj bi iz sodbe ne bili razvidni razlogi za zaključek prvostopenjskega sodišča, da je Navodilo neskladno z zakonodajo. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 obrazložitve o tem jasno in materialnopravno pravilno zapisalo svoje stališče, kateremu se pritožbeno sodišče povsem pridružuje. Banka Slovenije ob izdaji Navodila dne 8.10.2013 ni imela zakonske podlage za izredni ukrep prepovedi izplačila obresti iz obveznic PRB9. V skladu z 253. členom Zakona o bančništvu (ZBan-1), lahko Banka Slovenije izredne ukrepe za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema izreka le ob pogojih, ki jih določa navedeni zakon (1). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da za obravnavani izredni ukrep iz Navodila na dan 8.10.2013, ko ZBan-1 še ni bil spremenjen (2), Banka Slovenije še ni imela zakonske podlage za izrekanje ukrepov o prenehanju ali konverziji kvalificiranih obveznosti (3).

8Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju v 14. in 16. točki. V tem delu je sodba povsem konsistentna in je ne more omajati pritožba s sklicevanjem na del obrazložitve, v katerem sodišče ugotavlja, kaj bi bilo, če bi Navodilo sploh bilo v skladu s pozitivno zakonodajo.

9Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo, in da ni upoštevalo neposredne uporabe določb predpisov Evropske unije, pri čemer ne navede, določbe katerih predpisov naj bi se lahko neposredno uporabljale. Če je pri tem mišljena uporaba določb Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 4.4.2001, o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (v nadaljevanju: Direktiva) je poudariti, da ta akt EU (4) določa, da upravni ali sodni organi držav članic odločajo o reorganizacijskih ukrepih in izvajajo te ukrepe, ko so predvideni v predpisih, veljavnih v državah članicah (5). To pomeni, da določb Direktive neposredno ni bilo mogoče uporabiti kot pravno osnovo za izredne ukrepe v državah članicah. Enako velja tudi za Sporočilo Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1.8.2013 dalje (če je pritožnik na to sporočilo mislil kot predpis, ki naj bi se neposredno uporabil), pri čemer je dodati še, da navedeno sporočilo tudi ni zavezujoč pravni akt EU. Ker se pritožba sklicuje tudi na postopek za oceno ustavnosti ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem, pa je pripisati še, da je tudi iz obrazložitve odločbe US U-I-295/13-260, z dne 19.10.2016, s katero je o Ustavno sodišče o tem odločalo, razbrati, da Banka Slovenije ni imela pooblastila za izrek ukrepa, s katerim bi upniki kvalificiranih terjatev izgubili pravico do preteklih plačil obresti (6), kot so obresti iz predmetne pravde.

10Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke o njeni pasivni legitimaciji, saj tožeča stranka v predmetnem sporu ni oblikovala odškodninskega zahtevka glede izrečenih ukrepov Banke Slovenije, ampak je vtoževala obligacijsko terjatev, tj. izpolnitev obveznosti tožene stranke na plačilo obresti, ki so zapadle in se pravno osamosvojile (te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba tudi ne izpodbija) pred izrečenimi izrednimi ukrepi Banke Slovenije.

11Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------

op. št. 1: ta določba je bila v takšnem besedilu tudi v času, ko je Banka Slovenije izdala Navodilo

op. št. 2: šele novela ZBan-L, ki je začela veljati 23.11.2013, je dala pravno podlago Banki Slovenije za izrekanje ukrepa prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke (6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, Ur. l. štev. 96/2013)

op. št. 3: četudi bi med te obveznosti sodile tudi obresti na obveznice ali celo že zapadle obresti, kot so predmet te pravde

op. št. 4: ki tudi sicer ni neposredno uporabljiv v državah članicah, ampak morajo biti njegove določbe vnesene v notranjo zakonodajo držav

op. št. 5: 6. točka Direktive

op. št. 6: točka 110 Odločbe US