VSK Sklep I Kp 47734/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. M. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu B. M. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu tako, da se bo izvrševal v Enoti za forenzično psihiatrijo oddelka za psihiatrijo, UKC M..

2Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakonika in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripora obdolžencu ne podaljša podrejeno pa, da ga nadomesti z izrekom hišnega pripora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja terorizma ter okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker so ugotovitve sodišča podrobno in obširno navedene, razlogov izpodbijanega sklepa ni potrebno ponavljati pač pa izpostaviti sledeče.

5Zagovornik v pritožbi meni, da utemeljen sum ni podan, ker obdolženčeve grožnje naslovnikom državnih institucij niso bile resne, kar izhaja že iz samih sporočil, pa tudi, če bi jih hotel uresničiti s tem ne bi obveščal naslovnikov, temveč bi grožnje enostavno uresničil. Sploh pa njegove grožnje že objektivno gledano niso bile uresničljive, saj take količine klora, kot jo je obdolženec navaja, sploh ne bi mogel nabaviti. Po ugotovitvah izvedenca psihiatrične stroke naj bi bil obdolženec neprišteven zaradi ugotovljene paranoidne shizofrenije in tudi zaradi tega ni moč zaključiti, da so bile njegove grožnje resne ter da so imele zastraševalni učinek.

6Z navedenimi trditvami se pritožbeno sodišče ne strinja. Dejanja, kot se obdolžencu očitajo so namreč podprta z listinskimi dokazi, priznava jih tudi obdolženec sam, po svoji vsebini pa tudi nedvomno predstavljajo resno grožnjo, ki je bila kot takšna tudi razumljena in nato obravnavana. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje izpodbijanemu sklepu v 23. točki, da so v ravnanju obdolženca izpolnjeni zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja in zato pritožbena izvajanja češ, da grožnje niso bile uresničljive, niti mišljene resno, nimajo takšne teže, da bi omajale obstoj utemeljenega suma, kot je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložen.

7S pritožbo tudi ni moč soglašati, da pri obdolžencu niso podane okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost oziroma, da bi se slednjo lahko odpravilo z milejšim ukrepom hišnega pripora. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje je obdolženec svojo grožnjo s terorističnim napadom podkrepil z dokazanim dejstvom, da je neupravičeno vstopil na zaščiteno območje vodohrana N. ter, da ve, kako oziroma na kakšen način bi lahko zastrupil vodo. Čeprav drži, kot navaja pritožba, da je po mnenju izvedenca psihiatrične stroke podana manjša verjetnost, da bi obdolženec uresničil grožnje, pa je vendar pri obdolžencu dopustil verjetnost ponovitve kaznivega dejanja, če bi se mu psihoza poglobila, do česar bi lahko prišlo v primeru opustitve psihofarmakoterapije z antipsihotikom. Pritožbena navedba, da je ugotovitev izvedenca pogojena le v primeru opustitve zdravljenja, pa ni bistvena ob obrazložitvi sodišča, da je obdolženec v preteklosti že prekinil zdravljenje. Nenazadnje pa izvedenec opozarja tudi, da naj bi obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje kljub temu, da naj bi redno prejemal ustrezno terapijo zaradi česar so tudi po oceni sodišča druge stopnje podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo realno bojazen, da bi na prostosti storil kaznivo dejanje. Kolikor pa se pritožnik podrejeno zavzema za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom hišnega pripora, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno presodilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varstva in življenja ljudi. Iz mnenja izvedenca dalje izhaja, da obdolženec zaradi psihotične motnje paranoidne shizofrenije potrebuje redno prejemanje psihofarmakoterapije v okviru bolnišnično psihiatričnega zdravljenja, kar na drugi strani pomeni, da morebitni hišni pripor ne zagotavlja zadostne garancije, da bi obdolženec dejansko bil deležen zdravljenja, kot se pri njem sedaj že izvaja v okviru enote za forenzično psihiatrijo. Ker je nadaljnjo zdravljenje nujno potrebno, pa seveda milejši ukrep v tej fazi postopka ne pride v poštev zaradi česar se pritožbena izvajanja tudi v tej smeri izkažejo kot neutemeljena. Glede na vse obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega B. M. na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.