VSK Sklep I Kp 52061/2018

I. Pritožbi zagovornika obdolžene osebe, ki se izdaja za I. H. ali R. W. se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora zoper to osebo tudi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP v tem delu zavrne in se tedaj zaradi tega pripornega razloga zoper obdolženo osebo pripor po vložitvi obtožbe ne podaljša.

II. V ostalem pa se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je bil odrejen zoper obdolžena J. M. in osebo, ki se izdaja, da je I. H. ali R. W. iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP iz istih pripornih razlogov podaljšal še po vloženi obtožbi.

2Zoper ta sklep se pritožuje zagovornik obdolžene osebe, ki se izdaja za I. H. ali R. W.. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi ter odredi njegovo takojšnjo izpustitev na prostost.

3Pritožba zagovornika je deloma utemeljena.

4Najprej je potrebno povedati, da zagovornik nima prav ko graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede obstoja utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj. Iz vsebine razlogov grajanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče ta predpogoj za odreditev in kasnejše podaljševanje pripora primerno in celovito utemeljilo, tako, da zagovornik z nasprotnimi izvajanji uspeti ne more. Prvostopenjsko sodišče namreč, na podlagi zbranega spisovnega gradiva, povsem utemeljeno dvomi v obdolženčev zagovor, češ, da se je z nekim A. dogovoril, da bo v okolici T. pobral le dva njegova sorodnika in da nikakor ni vedel za ilegalne prebežnike. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev obstoja utemeljenega suma se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

5Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, ko zagovornik oporeka obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP. Po tej določbi se sme, ob podanem utemeljenem sumu pripor odrediti, če se obdolženec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Po presoji pritožbenega sodišča je ta priporni razlog nedvomno podan. Že samo dejstvo, da v dosedanjem teku postopka ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti obdolženčeve istovetnosti in da naj bi pri sebi imel in tudi na PP postaji K uporabil osebno izkaznico na ime R. W., za katero je preiskovalni postopek z gotovostjo pokazal, da gre za ponaredek, medtem, ko mu je bil ta dokument odvzet kot osebi z imenom I. H., tako, kakor je to videti iz zapisnika o zasegu predmetov na list. štev. 21. spisa, zadošča za zelo velik dvom o pravi obdolženčevi identiteti oz. za ugotovitev, da je priporni razlog begosumnosti pri njem podan. Kolikor pa zagovornik v zvezi s tem navaja, da bi lahko sodišče obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku zagotovilo tudi s kakšnim milejšim ukrepom, pri čemer izrecno omenja mednarodno tiralico in evropski nalog za prijetje in predajo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je osnovna predpostavka za odreditev kateregakoli od teh ukrepov razčiščena obdolženčeva identiteta, o čemer pa v predmetnem kazenskem postopku ne moremo govoriti.

6Prav pa ima zagovornik, ko graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP. Ta priporni razlog je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Sodišče prve stopnje utemeljuje obstoj pripornega razloga iteracijske nevarnosti, pri obdolženi osebi, ki se izdaja za I. H. in R. W. s tem, da ne gre verjeti obdolženčevemu zagovoru, da se preživlja s pomivanjem posode v nekem hotelu oz. lokalu, ki ponuja pomivalcu posode 800 EUR, kar bi ta lokal zagotovo oglaševal na svetovnem spletu, kjer pa česa takega ni najti. Taka utemeljitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa seveda ne zadošča, pri čemer pa državna tožilka, katere razloge je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi tudi povzelo, ničesar novega oziroma temeljitejšega ne ponuja. Ob dejstvu, da pomeni pripor najhujši poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, je potrebno v utemeljitev obstoja pripornega razloga ponuditi še kaj več, ne pa zgolj to, kar je navedeno zgoraj. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državna tožilka v tistem delu svojega predloga, kjer predlaga podaljšanje pripora zoper obdolženo osebo, ki se izdaja za I. H. in R. W. tudi zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP neprepričljiva, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi zagovornika deloma ugoditi in predlog državne tožilke v tem delu zavrniti ter izpodbijani sklep spremeniti tako, kakor je videti iz tenorja te odločbe.

7Pripor je, že zaradi narave pripornega razloga begosumnosti samega neogibno potreben za dokončanje predmetnega kazenskega postopka v smislu 20.čl. Ustave Republike Slovenije, ob ugotovljeni neogibnosti pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve tega ukrepa z milejšim, tako, kakor to predlaga pritožnik in o čemer je bilo razlogovano že zgoraj.

8Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402.čl. ZKP.