VSK Sodba I Cpg 197/2018

I. Pritožba se zvrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 9.7.2018.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 9../2016 z dne 22.9.2016 in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške. Gre za neplačane račune za opravljene storitve oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ki temeljijo na Dogovoru o načinu in višini plačila za odvajanje padavinske odpadne vode z dne 30.3.2010 (v nadaljevanju Dogovor) in na državnih in občinskih predpisih, ki urejajo obe gospodarski javni službi.

3Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Vztraja, da tožba ni sklepčna, saj tožeča stranka posameznih postavk ni obrazložila in tako višina tožbenega zahtevka ostaja nepojasnjena. Niti sodišče niti tožena stranka zato zahtevka sploh ne more preveriti. Tožeča stranka svojega trditvenega bremena ne more nadomestiti z dokazi (priloženi računi). Tako na primer za obdobje od vključno marca 2015 ni navedla cene za odvajanje padavinske vode, ni jasno, po katerih kriterijih je tožeča stranka izbrala posamezne faktorje (na primer širina cevi, površina strehe in podobno). Navedla je obračunske količine, ni pa mogoče preveriti, ali je tožena stranka res uporabila pravilno obračunsko količino. Tožeča stranka je tako v svoji vlogi kvečjemu pojasnila, kako bi morala svoje storitve zaračunavati, ne pa, kako jih je zaračunavala v konkretnem primeru. Tožena stranka ponovno tudi poudarja, da je tožeča stranka celotno trditveno podlago podala šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 13.3.2018, kar pa je prepozno. Po prejemu zadeve je sodišče tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe. Če tožeča stranka nesklepčnosti ne odpravi, je sodišče ne sme ponovno pozivati k dopolnitvi vloge, saj je bilo materialno procesno vodstvo opravljeno že prvič. Z navedbami v zadnji pripravljalni vlogi je zato tožeča stranka prekludirana in jih zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Napačno in v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 308/2012) je stališče sodišča, da naj tožena stranka ne bi predložila nobenega dokaza, ampak je zgolj zatrjevala, da je tožba nesklepčna. Procesno dokazno breme ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa stranki omogoča, da na podlagi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je, da je tožena stranka šele v pritožbi prvič podala ugovore glede kriterijev, po katerih so bili izbrani posamezni faktorji, čeprav ji je sodišče naložilo rok 15 dni za odgovor na vlogo (v kateri so bili podatki o širini cevi in površini strehe navedeni, navedeno je bilo tudi, kako so bili ti podatki pridobljeni).

5Pritožba ni utemeljena.

6Poziv na dopolnitev tožbe in poziv v okviru materialnega procesnega vodstva se namreč razlikujeta po svoji vsebini in namenu. Poziv na dopolnitev tožbe temelji 108. členu ZPP in je namenjen dopolnitvi predloga za izvršbo s sestavinami, ki jih mora vsebovati vsaka tožba, da bi jo bilo sploh mogoče obravnavati. Namen materialnega procesnega vodstva pa je, da se zagotovi, da se v zadevi navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopoln navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, s katerimi stranke ta dejstva dokazujejo, da torej popolna tožba postane sklepčna. Podatki spisa kažejo, da sodišče prve stopnje tožeče stranke nikoli ni pozvalo v skladu z 286.a členom ZPP, zato so bile navedbe, podane na prvem naroku za glavno obravnavo pravočasne. V pripravljalni vlogi, podani na prvem naroku, je tako tožeča stranka podrobno pojasnila svoj zahtevek, njegovo podlago in način, kako je prišla do podatkov za izračun višine. Za svoje navedbe je predlagala tudi dokaze. Kljub temu, da je to možnost imela, tožena stranka navedbam tožeče stranke ni konkretizirano nasprotovala (v zvezi s tem tudi ni podala nobenih ugovorov v zvezi s kriteriji, po katerih je tožeča stranka izbrala posamezne faktorje in so ti očitki, podani šele v pritožbi, prepozni). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno (in tudi procesno) pravo glede dokaznega bremena, saj tožena stranka v postopku s priloženimi listinami dokazanih trditev tožeče stranke ni obrazloženo izpodbijala. Dejansko stanje je bilo ob upoštevanju procesnega gradiva ugotovljeno pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, vsi odločilni zaključki sodišča pa so bili tudi ustrezno obrazloženi, da je sodbo mogoče preizkusiti.

7Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR (nagrada za sestavo odgovorna na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).