VSRS Sodba VIII Ips 239/2017

I. Revizije predlagatelja, drugega udeleženca in nasprotnega udeleženca se zavrnejo.

II. Predlagatelj, drugi in tretji udeleženec ter nasprotni udeleženec krijejo sami svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS št. 31/91 in naslednji) za predlagatelja, ki je pravni naslednik Združenja za tisk in medije, ter za prvega, drugega in tretjega stranskega intervenienta (pravilno: udeleženca¹) ne velja od 6. 5. 2009 dalje. Zahtevek za enako ugotovitev za čas od od 1. 9. 1998 do 5. 5. 2009 je zavrnilo. Presodilo je, da odstop od kolektivne pogodbe pred 6. 5. 2009 ni bil objavljen v Uradnem listu RS, zato tudi, če ga je predlagatelj podal, ne velja. Prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe je 6. 5. 2009 nastopilo v skladu s 34. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS št. 43/2006 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe predlagatelja, drugega in tretjega udeleženca in nasprotnega udeleženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da KPPN pred 6. 5. 2009 za predlagatelja in prve tri udeležence ni prenehala veljati, ker odstop od pogodbe ni bil objavljen v uradnem glasilu, prenehala pa je z iztekom roka iz 34. člena ZKolP.

3Zoper del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na ugotovitev prenehanja veljavnosti KPPN od 6. 5. 2009 dalje, je pravočasno revizijo vložil nasprotni udeleženec. Navaja, da se z izpodbijano sodbo posega v pravice in obveznosti tretjih oseb, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, s čimer naj bi prišlo do kršitve pravice zaupanja v pravo, poleg tega pa naj bi sodišče v nasprotju s 155. členom Ustave RS odločilo, da kolektivna pogodba ne velja več, z učinkom za osem let nazaj. Sodba bi morala biti objavljena v Uradnem listu RS. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, konkretno 34. člen ZKolP, ki se nanaša le na tiste kolektivne pogodbe ( v celoti), ki so jih na strani delodajalcev sklenile asociacije z obveznim članstvom. Ne morejo prenehati veljati določene kolektivne pogodbe samo za podpisnike, ki obveznega članstva nimajo več, ostati pa veljavne za podpisnike z obveznim članstvom. Pogodbeno določilo 34. člena ZKolP je jasno in ga s sodbo sodišča ni mogoče drugače razlagati. Tudi iz številnih sodb sodišča druge stopnje in nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča naj bi izhajalo, da je KPPN za predlagatelja in udeležence veljala. Poleg tega jo tudi dejansko uporabljajo; ker za kolektivno pogodbo veljajo enaka pravila, kot za vse pogodbe, njeno izvajanje pomeni njeno veljavnost.

4Zoper del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev neveljavnosti KPPN za čas od 1. 9. 1998 do 5. 5. 2009 pa sta revizijo vložila predlagatelj in drugi udeleženec.

5Predlagatelj uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni zakonske podlage za zahtevo, da se odstop enega od podpisnikov kolektivne pogodbe objavi v Uradnem listu RS, saj se z odstopom od pogodbe ne posega v neomejen krog oseb, temveč v določen krog. Ker noben zakon ni določal načina objave odstopa od kolektivne pogodbe, je treba uporabiti splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in naslednji), ki je veljal, ko je predlagatelj podal odstopno izjavo nasprotnemu udeležencu. Objava odstopa od kolektivne pogodbe v Uradnem listu RS je obveznost, ki je ne more umetno ustvariti sodna odločitev, neutemeljeno pa naj bi bilo tudi sklicevanje na prakso, ki jo je uvedla kasneje, po odstopu sprejeta Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti. Meni, da zahteva po obličnosti ne obsega odstopa od kolektivne pogodbe. Odstop od KPPN je bil objavljen v Glasu gospodarstva – predlagatelj je štel, da sodišče to dejstvo pozna, zato po tem, ko je predlagal dokaz z vpogledom v to glasilo, ni bil prekludiran – tako kot odpovedi številnih drugih kolektivnih pogodb, vključno s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Le v Glasu gospodarstva je bilo objavljenih trinajst odpovedi kolektivnih pogodb in nobena ne velja več. Če bi obveljalo stališče sodišča, bi še vedno veljale poleg starih, ker ne bi bile veljavno odpovedane.

6Drugi udeleženec uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da bi moral biti odstop od kolektivne pogodbe objavljen v Uradnem listu RS, saj za takšno stališče ni pravne podlage. Meni, da je določba 87. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in naslednji) zmotno uporabljena. Predlagatelj je storil vse potrebno za veljaven odstop od kolektivne pogodbe. Sodišču očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo.

7Predlagatelj ter drugi in tretji udeleženec so odgovorili na revizijo nasprotnega udeleženca. Predlagajo njeno zavrnitev.

8Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Revizije nasprotnega udeleženca, predlagatelja in drugega udeleženca niso utemeljene.

K reviziji predlagatelja

10Predlagatelj v reviziji neutemeljeno očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev neveljavnosti KPPN že od 1. 9. 1998 (in do 5. 5. 2009). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je KPPN pričela veljati 28. 12. 1991, dne 20. 4. 1998 pa je pravni prednik predlagatelja z dopisom podal izjavo o odstopu od KPPN Sindikatu novinarjev Slovenije. Presoja sodišča, da za predlagatelja KPPN ni prenehala veljati že s 1. 9. 1998, temelji na dejstvu, da odstop od KPPN ni bil objavljen v Uradnem listu RS. S to presojo revizijsko sodišče soglaša. Zavzemanje predlagatelja, da zadošča objava odstopa od pogodbe v Glasu gospodarstva in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, je zmotno. Sodišče se je utemeljeno oprlo na tretji odstavek 87. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji), ki se je še tudi v letu 1998 na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) uporabljal kot predpis Republike Slovenije in ki je določal, da se kolektivna pogodba registrira pri pristojnem organu družbenopolitične skupnosti in objavi v uradnem glasilu. V skladu s to določbo je bila KPPN objavljena v Uradnem listu RS, na enak način pa bi morale biti objavljene tudi vse njene spremembe in dopolnitve. Odstop predlagatelja od kolektivne pogodbe je pomenil spremembo kolektivne pogodbe na strani podpisnikov. S to (poklicno) kolektivno pogodbo so se uredile pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih kot novinarji in uredniki pri vseh delodajalcih časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, torej pravice, odgovornosti in obveznosti kroga oseb, ki presega okvir podpisnikov kolektivne pogodbe. „Kolektivna pogodba“ nenazadnje ni samo akt, kot je bil sprejet v prvotnem besedilu, pač pa zajema tudi vse spremembe in dopolnitve, ki so nastale v času njene veljavnosti. Zato se določba petega odstavka 87. člena ZTPDR ne more nanašati le na osnovno besedilo kolektivne pogodbe, pač pa na vse spremembe, dopolnitve in tudi razlage, ki so bile sprejete v času njene veljavnosti. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 3/2003 z dne 18. 12. 2003 zavzelo stališče, da je kolektivno pogodbo na ravni države zaradi njene narave in kroga oseb, na katere se nanaša, treba šteti za predpis, ki mora biti objavljen v uradnem glasilu, kot to za predpise zahteva 154. člen Ustave RS. Šele z objavo poseg v ta predpis pravno učinkuje in velja ter se sme uporabljati. Sklicevanje predlagatelja na to, da je bila odpoved kolektivne pogodbe na enak način objavljena v številnih drugih primerih, na pravilnost odločitve ne more vplivati, saj se v tem sporu obravnava le vprašanje veljavnosti KPPN.

K reviziji drugega udeleženca

11Drugi udeleženec sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z delom obrazložitve. V reviziji je zelo nejasno navedeno, v čem naj bi bilo nasprotje, očitno pa se s sklicevanjem na to kršitev zavzema za drugačno uporabo materialnega prava.

12Drugi stranski udeleženec neutemeljeno nasprotuje uporabi 87. člena ZTPDR, ki naj bi prenehal veljati 23. 12. 1991 s sprejemom Ustave RS. Nesprejemljivo je njegovo stališče, da je v nasprotju z ustavo (tako je mogoče razumeti revizijo) določiti, da se v Uradnem listu RS objavi še kaj drugega, kot predpisi, ki jih po vnaprej določenem postopku sprejmejo državni organi in organi lokalne skupnosti. Ustava določa le, kateri akti se morajo objaviti v uradnem listu, kar pa ne pomeni, da se z zakonom ali drugim aktom ne more oziroma celo ne sme predpisati, da se v uradnem listu objavijo tudi drugi akti. Brez pravne podlage pa je tudi stališče, da kolektivna pogodba ni pravni predpis.

13V ostalem se revizijsko sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo k reviziji predlagatelja.

K reviziji nasprotnega udeleženca

14Nasprotni udeleženec nasprotuje odločitvi, da KPPN za predlagatelja ter za udeležence ne velja od 6. 5. 2009 dalje. Presojo je sodišče druge stopnje oprlo na drugi odstavek 34. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2005). Z odločitvijo, ki je ugotovitvene narave, sodišče ni poseglo v že pridobljene pravice, še manj v pravice in obveznosti tretjih oseb, ki so že pravnomočno urejene. Zato je očitek kršitve pravice iz 155. člena Ustave RS neutemeljen.

15Zgolj dejstvo, da so bile morebiti nekaterim delavcem (tudi v delovnih sporih) na podlagi KPPN, ki za konkretnega delodajalca ni veljala, priznane določene pravice, ne pomeni, da so te kolektivne pogodbe za delodajalce veljale. Delodajalec lahko delavcu s pogodbo o zaposlitvi prizna posamezno pravico, tudi če ta ni določena z nobeno kolektivno pogodbo, lahko pa se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorita tudi za uporabo kolektivne pogodbe, ki sicer za delodajalca ne velja. To smiselno izhaja iz drugega odstavka 9. člena ZDR-1 (oziroma drugega odstavka 7. člena pred tem veljavnega ZDR). Tako je bila v zadevi VIII Ips 13/2012 (zgolj to odločbo Vrhovnega sodišča izpostavlja revizija) tožnici priznana pravica iz KPPN (letni dopust v letu 2013) zato, ker ji je to pravico zagotavljala njena pogodba o zaposlitvi, v kateri sta se z delodajalcem dogovorila med drugim tudi za uporabo KPPN. V tej zadevi je Vrhovno sodišče tudi izrecno poudarilo, da se vprašanje veljavnosti KPPN za delodajalca (ki je bil tretji udeleženec tega kolektivnega spora) v postopku ni izpostavilo. Zato dejstvo, da za delodajalce iz tega kolektivnega spora (udeležence) KPPN od 6. 5. 2009 ni več veljala, ni pomenilo, da delavcem pravic iz te kolektivne pogodbe ne morejo in ne smejo priznavati.

16Neutemeljen je očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni odločilo, da se sodba objavi v Uradnem listu RS. Sodišče je sodbo objavilo v Uradnem listu RS št. 30/2017, zato mu glede tega ni mogoče očitati kršitve.

17Pravilno je sodišče uporabilo tudi drugi odstavek 34. člena ZKolP. S stališčem, ki ga je glede te določbe sprejelo, ni spreminjalo vsebine predpisa, temveč ga je razlagalo. Razlagalo pa ga je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetega v sklepu VIII Ips 53/2013 z dne 2. 9. 2013, in sicer da je to določbo v skladu z njenim namenom treba razumeti tako, da tudi v primeru, ko kolektivno pogodbo na strani delodajalcev ne sklene samo asociacija z obveznim članstvom, ampak poleg nje tudi asociacija s prostovoljnim članstvom, v katero pa določen delodajalec ni včlanjen, kolektivna pogodba za tega delodajalca (ne pa tudi za druge delodajalce, ki so člani) preneha veljati z iztekom prehodnega obdobja iz 32. člena ZKolP (na dan 6. 5. 2009).

18Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih predlagatelj, drugi udeleženec in nasprotni udeleženec uveljavljajo z revizijami, niso podani. Zato je revizije zavrnilo.

19Odločitev o stroških revizijskega postopka za predlagatelja, drugega udeleženca in nasprotnega udeležena temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP, odločitev o stroških tretjega udeleženca pa na prvem odstavku 155. člena ZPP.

¹ V kolektivnem sporu sta udeleženca v postopku oseba, ki je vložila predlog kot predlagatelj postopka in oseba, proti kateri je predlog vložen kot nasprotni udeleženec (prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Udeleženci so tudi osebe, organi ali združenja, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, o katerem se odloča, pod pogoji, ki jih določa zakon (drugi odstavek 45. člena ZDSS-1) in osebe, organi ali združenja, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka (tretji odstavek 45. člena ZDSS-1).