VSRS Sodba VIII Ips 159/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 31. 3. 2010 in 4. 5. 2010 in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine s 3. 11. 2009.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da ni odločilno vprašanje, od kdaj državi pogodbenici – Republika Slovenija in Republika Hrvaška ne uporabljata več predpisov nekdanje SFRJ. Zgrešena je interpretacija, da se predpisi Republike Hrvaške prenehajo uporabljati zgolj zato, ker se je le-ta osamosvojila. Tožnik ima pravico do zavarovalne dobe v trajanju, ki ga priznavajo predpisi med leti 1973 in 1991, njihova uporaba pa ni omejena na 8. 10. 1991, saj se je predpis, ki je veljal do tega datuma za tožnika uporabljal še naprej in mu je bila še naprej priznana zavarovalna doba s povečanjem. Tretji odstavek 35. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe – 21/97) je treba tolmačiti tako, da prvi del določbe definira, kateri predpis se za določenega upravičenca uporablja, drugi del pa priznava zavarovalno dobo v vsem obdobju, kot je bila priznana po predpisu, ki ga je določil prvi del tretjega odstavka tega člena. Nikjer ni mogoče zaključiti, da se predpis uporablja zgolj v omejenem obdobju. Tudi umestitev te določbe med prehodne določbe Sporazuma pomeni, da se v prehodnem obdobju uporablja poseben režim, ki pa ne more biti omejen s splošno določbo tretjega odstavka 22. člena Sporazuma. Zaključki sodišča so materialno napačni in predstavljajo poseg v pridobljene pravice. Tožnik je tudi med 8. 10. 1991 in 10. 11. 1998 pridobil enake pravice, kot jih je sodišče priznalo za obdobji med leti 1973 in 1991. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb, da tožena stranka v pojasnilih na svoji spletni strani navaja, da se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do pokojnine in odmeri sorazmernega dela pokojnine upoštevajo vse zavarovalne dobe, ki se priznajo po zakonodajah obeh držav, ne glede na to, ali so dopolnjene pred ali po 1. 2. 1998, to je datumu, ko je Sporazum začel veljati. Tožnik je tudi po 8. 10. 1991 delal na delovnem mestu, kjer se mu je štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče druge stopnje je brez utemeljene razlage zavrnilo njegove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo drugi odstavek 35. člena Sporazuma, ki mu priznava zavarovalno dobo po predpisih Republike Hrvaške. Sodišče je zavrnilo tudi pritožbeni očitek, da je bil tožnik diskriminiran. „Ureditev, ki bi posegala v pridobljene pravice na način, da bi te pravice enim delavcem za nazaj odvzela, je v nasprotju z ustavno določbo o prepovedi posega v pridobljene pravice in prepoved diskriminacije.“

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6V zvezi z očitkom bistvenih kršitev določb postopka tožnik v reviziji dovolj konkretno uveljavlja le to, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o pojasnilih tožene stranke na njeni spletni strani. Ta očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Evidentno je namreč, da pojasnila tožene stranke na njeni spletni strani ne predstavljajo in ne morejo predstavljati podlage za sodno odločanje (1), torej se tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno še posebej opredeliti do teh pojasnil. Iz prvega odstavka 360. člena ZPP izhaja, da mora sodišča druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

7Pri materialnopravni presoji pravica tožnika do sorazmerne pokojnine po slovenskih predpisih sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 22. ter 35. člena Sporazuma. V prvem odstavku 22. člena Sporazuma je določeno, da se pri pridobiti, ohraniti in ponovni pridobiti pravice do dajatev, v primeru če zavarovanec dopolni zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav, le-ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Po tretjem odstavku te določbe se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju. Le z upoštevanjem te določbe tožniku pri odločanju o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ne bi mogli upoštevati zavarovalne dobe s povečanjem, ki jo je dopolnil od leta 1973 do 8. 10. 1991 pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. To pa mu omogoča določba tretjega odstavka 35. člena Sporazuma (gre za prehodno in končno določbo), po kateri se ne glede na določbo tretjega odstavka 22. člena tega sporazuma zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, ki so veljali v času, kar sta obe državi pogodbenici uporabljali pravne predpise nekdanje SFRJ, upoštevajo v trajanju, kot so bile priznane po teh pravnih predpisih.

8To določbo je v povezavi s tretjim odstavkom 22. člena Sporazuma treba tolmačiti tako, da se tudi priznana zavarovalna doba s povečanjem pri drugi pogodbenici, v tem primeru Republiki Hrvaški, lahko upošteva ne le v dejanskem trajanju, temveč v trajanju kot je bila priznana po pravnih predpisih bivše skupne države. Tožnik v reviziji ne nasprotuje ugotovitvi, da je Republika Hrvaška z 8. 10. 1991 prenehala uporabljati predpise nekdanje SFRJ (2), kar pomeni, da mu zavarovalna doba s povečanjem od tega datuma ni bila več priznana po predpisih nekdanje SFRJ, temveč predpisih Republike Hrvaške. To pa pomeni, da od tega datuma ni več mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 35. člena Sporazuma, temveč le tretji odstavek 22. člena Sporazuma. Od takrat dalje mu slovenski nosilec zavarovanja pri odločanju o priznanju pravice do sorazmerne pokojnine ne more več upoštevati dobe, ki jo je s povečanjem dosegel v drugi državi, temveč le zavarovalno dobo v dejanskem trajanju.

9Ne gre za poseg v že pridobljene pravice, saj bo tožnik zavarovalno dobo s povečanjem od 8. 10. 1991, ki jo je dopolnil na Hrvaškem, lahko uveljavljal kot zavarovalno dobo s povečanjem pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, ni pa glede na navedene določbe te dobe kot dobe s povečanjem (temveč le v dejanskem trajanju) mogoče upoštevati tudi pri priznanju pravice do sorazmernega dela slovenske pokojnine. Ne gre za retroaktivni poseg v pridobljene pravice, saj tožnik ni pridobil pravice do zavarovalne dobe s povečanjem v Republiki Sloveniji. V reviziji tudi ne konkretizira svojih navedb o diskriminaciji, zaradi česar revizijsko sodišče o tem ne presoja.

10Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi 125. člen Ustave RS, po katerem so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakon.

Op. št. (2): Iz odločitve sabora Republike Hrvaške z dne 8. 10. 1991 (Narodne novine – Službeni list RH, št. 53/91) izhaja, da je Republika Hrvaška na podlagi predhodnih ugotovitev, med drugim tudi, da Jugoslavija ne obstaja več, sprejel odločitev, „da od 8. 10. 1991 pretrga državno pravne zveze, na podlagi katerih je z ostalimi republikami in pokrajinama tvorila dotedanjo SFRJ, da odreka legitimnost in legalnost vsem telesom dosedanje federacije – SFRJ, da ne priznava kot veljaven niti en pravni akt katerega koli telesa, ki nastopa v imenu bivše federacije – SFRJ, itd., istega dne pa je med drugimi začel veljati, razen nekaterih izjem, tudi zakon o prevzemu zveznega zakona iz področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se v R Hrvaški uporablja kot republiški predpis (objavljen v istem „službenem listu RH“), s katerim je Republika Hrvaška prevzela in začela uporabljati kot republiški zakon tudi Zakon o temeljnih pravicah iz invalidskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in nadalj.), ki vsebuje tudi določbe o zavarovalni dobi s povečanjem.