VSK Sklep I Kp 26906/2018

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. D. B. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženemu A. D. B. pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora vendar najdalj do izteka časa izrečene zaporne kazni.

2Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve človekovih pravic ter svoboščin do osebne svobode po 20. členu Ustave R Slovenije ter po 5. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni se moč strinjati z obtoženčevim zagovornikom, ko meni, da podaljšanje pripora po izrečeni sodbi ni potrebno. Obtoženec je namreč bil spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, za katero mu je bila izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora, v kazen pa mu je sodišče štelo čas, ki ga je prebil v priporu, kar pomeni, da mora sedaj prestati še leto dni zapora. Ob ugotovitvi, da obtoženca kot tujca na ozemlje naše države ne vežejo nobene okoliščine in da je zato podana utemeljena nevarnosti, da bi na prostosti pobegnil in se s tem izognil izvršitvi zaporne kazni, je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je obtožencu pripor iz razloga begosumnosti podaljšalo po izrečeni sodbi.

5Navedene ugotovitve pritožbena izvajanja ne morejo ovreči. Bistvo pritožbenih navedb je v dejstvu, da obtožencu poteče veljavnost potnega lista 15.9.2018 in kolikor do tega dne ne bo uspel podaljšati dovoljenja za bivanje v N., bo izgubil pravico do bivanja in s tem do stikov z mladoletnim sinom, ki mu je bil po razvezi zakonske zveze dodeljen v varstvo in vzgojo in ki se trenutno nahaja v Domu za otroke in mladoletnike. Podaljšanje pripora je zato tudi nesorazmerno posledicam, ki bi nastale zaradi odtujitve obtoženca in njegovega sina.

6Navedene navedbe pravilnosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati. Kot je namreč pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je obtoženčevo družinsko stanje, oz. skrb za mladoletnega sina, obstajalo že v času pred storitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar ne gre za novo okoliščino, kakor tudi ne dejstvo, da mu 15.9.2018 poteče dovoljenje za bivanje v Nemčiji. Kolikor se je namreč obtoženec odločil za storitev kaznivega dejanja je moral računati tudi na morebitne negativne posledice le tega, sploh pa je vprašljivo, kot je to podvomilo že sodišče prve stopnje, ali bi obtoženec dejansko uspel z dovoljenjem za podaljšanje bivanja v N. glede na to, da se je sedaj znašel v kazenskem postopku. Gre torej za okoliščine, ki ne morejo omajati tako ugotovitve o obtoženčevi begosumni nevarnosti kakor neogibnosti podaljšanja pripora zaradi izvedbe kazenskega postopka. Ker je spričo obrazloženega odločitev prvostopenjskega sodišča povsem pravilna in je pritožbena izvajanja niso ovrgla, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.