VSRS Sklep II Ips 42/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da je izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 2608/2, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Trdil je, da je s svojimi sredstvi in delom ter sredstvi sedanje žene na njej zgradil stanovanjsko hišo. Toženka ni vložila ničesar, saj je še pred pričetkom gradnje odšla. Do njenega odhoda je bila izkopana le gradbena jama. Stanovanjska hiša se je začela graditi, ko je toženka zapustila Slovenijo. Darilna pogodba, s katero jima je njegova mati sporno nepremičnino podarila, je bila sklenjena z namenom obstoja zakonske zveze. Ta pogoj je z razvezo odpadel.

2Toženka je ugovarjala, da ji na sporni nepremičnini pripada delež v višini 3/10. Leta 1969 je v času trajanja zakonske zveze postala njena solastnica. K gradnji hiše je prispevala z delom in sredstvi. Ko je odšla, je bila hiša delno zgrajena. Narejena je bila klet z zgornjo ploščo, preostanek pa je tožnik zgradil z materialom, ki sta ga kupila skupaj. Za nakup gradbenega materiala je vzela potrošniški kredit. V hišo je vložila les in dediščino po bratu. Tožnik je gradil brez njenega soglasja in ni bil dobroveren.

Ugotovljeno dejansko stanje

− Pravdni stranki sta solastnika sporne nepremičnine z idealnim deležem v višini ½. Toženka je vložila predlog za njeno razdružitev. Tožnik je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Murski soboti, opr. št. N 34/2014 z dne 7. 10. 2014, napoten na pravdo, da dokaže, da je izključni lastnik.

− Pravdi stranki sta 26. 12. 1965 sklenili zakonsko zvezo. Tožnikova mati jima je sporno nepremičnino podarila, in sicer vsakemu polovični solastniški delež. Njen namen je bil, da bi pravdni stranki na njej postavili stanovanjsko hišo. Toženka je s hčerko v septembru 1970 tožnika zapustila. Odšla je v tujino. Pravdni stranki sta se razvezali 27. 1. 1972. Ko je toženka zapustila tožnika, je bila na sporni nepremičnini izkopana le gradbena jama. Kasneje je tožnik z obsežnimi vlaganji zgradil stanovanjsko hišo. Po letu 1980 so bila vlaganja izvedena tudi s strani njegove sedanje žene. V hiši prebiva tožnik s sedanjo ženo.

− Toženka ugovornih trditev o vlaganjih ni uspela dokazati. Iz pogodbe za potrošniški kredit z dne 16. 7. 1970 izhaja, da ji je banka odobrila kredit za dobo 24 mesecev v višini 10.000,00 Din, in sicer za nakup gradbenega materiala. Sodišče ni verjelo toženki, da je kredit odplačevala. Po najetju kredita se je namreč s hčerko odselila v tujino. Verjelo je tožniku, da je kredit odplačeval kot porok.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik izključni lastnik sporne nepremičnine (I. točka izreka) in da mu je toženka dolžna izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos (II. točka izreka). Pojasnilo je, da je v času izvajanja začetnih in kasnejših gradbenih del stvarno pravno razmerje urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)¹, pred njim pa so se uporabljala pravila Občega državljanskega zakonika. Čeprav je bila tožba vložena po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)² je v skladu s 266. členom SPZ potrebno uporabiti določila iz ZTLR in ODZ. Ker med pravdnima strankama ni bilo soglasja o spremembi solastnih deležev na račun opravljenih vlaganj, pravni posel ne more tvoriti podlage za pridobitev tožnikove lastninske pravice. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je tožnik na podlagi 21. člena ZTLR postal izključni lastnik sporne nepremičnine. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena z argumenti, (1) da je do toženkinega odhoda nepremičnino predstavljalo le zemljišče, sedaj pa ne njem stoji hiša, (2) da se je vrednost nepremičnine bistveno povečala in (3) da je toženka svoj polovični solastninski delež pridobila pred vlaganji na podlagi darilne pogodbe. Ker je bila z vlaganji ustvarjena stanovanjska hiša, se je po stališču sodišča prve stopnje identiteta sporne nepremičnine spremenila. Zaradi izvedenih vlaganj je prišlo do nastanka nove stvari. Toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke je sodišče zavrnilo z argumentom, da njegova izvedba ne bi pripomogla k drugačni odločitvi.

Odločitev sodišča druge stopnje

4Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in zavrglo tožbo glede njene obveznosti izstavitve zemljiškoknjižne listine. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Sodba sodišča druge stopnje temelji na stališču, da je tožnik na podlagi 21. v zvezi z 22. členom ZTLR na originaren način postal izključni lastnik sporne nepremičnine. Sodišče je s sklicevanjem na sodbo II Ips 720/2008 pojasnilo, da imajo vlaganja v solastno nepremičnino stvarno pravne posledice, če z vlaganji nastane nova stvar. Po stališču sodišča druge stopnje je tožnik z izgradnjo hiše brez toženkine pomoči ustvaril novo stvar. Nepremičnina je zaradi obsežnih vlaganj spremenila identiteto, funkcionalnost in vrednost. Ker je tožnik gradil na solastnem svetu, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do vprašanja, ali je bil (ne)dobroveren graditelj na tujem svetu. Toženka se je neutemeljeno sklicevala na določila o gradnji na tujem svetu iz 24., 25. in 26. člena ZTLR. Sodišče se je strinjalo z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja deleža kletnih prostorov (ki jih ni bilo pred gradnjo), zemljišča (ki ga je strankama podarila tožnikova mati) ter kupljenega materiala za hišo (ki ga je kupil zgolj tožnik, ne toženka). V tej zvezi je poudarilo, da je obstoječa nepremičnina plod in stvaritev izključno tožnikovih vlaganj. Ocenilo je, da niso relevantne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnika obsoditi na plačilo vrednosti toženkinega dela zemljiška, saj toženka ni postavila nasprotnega zahtevka.

5Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 258/2016 z dne 1. 12. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri odločanju o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija tožene stranke

6Toženka vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nižji sodišči sta z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Lastninsko pravico na nepremičnini je pridobila tudi na podlagi vlaganj in bi lahko višino svojega solastniškega deleža dokazala zgolj z izvedencem. Nižji sodišči sta zagrešili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe, ki niso imele podlage v tožnikovi trditveni podlagi. Nižji sodišči nista pojasnili, zakaj sta verjeli tožniku. V zvezi z vprašanjem o odplačevanju kredita je sodišče tožnikovo izpovedbo uporabilo brez ustrezne trditvene podlage. Glede revizijskega očitka o zmotni uporabi materialnega prava toženka primarno meni, da je v konkretnem primeru sporna uporaba ZTLR, ker v obrazložitvi ni navedeno, kdaj je bila gradnja končana. Če gradnja ni bila končana v času veljavnosti prejšnjega zakona, bi sodišče moralo uporabiti SPZ. Na podlagi SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji ni mogoča. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena. Toženka se ne strinja z uporabo 21. člena ZTLR. Trdila je, da je bil tožnik nedobroveren graditelj, sodišče pa se do tega vprašanja ni opredelilo. Ker tožnik ni bil dobroveren graditelj, bi ji sodišče moralo priznati lastninsko pravico tudi na delu, ki ga je zgradil tožnik. Sodišče bi moralo tožniku naložiti izplačilo vrednosti zemljišča. V ta namen bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke. Na ta način bi lahko oblikovala tožbeni zahtevek. Ni ji bilo potrebno uveljavljati upravičenja, da se ji prizna lastninska pravica na delu zgrajenega objekta, saj je lastninsko pravico na objektu kot zemljiškoknjižna lastnica že imela. Svojo pravico je izkoristila v treh letih po zaključku gradnje, saj je bila ves čas vpisana v zemljiško knjigo in ni zahtevala rušitve objekta. Na tožniku je bila dolžnost, da še pred gradnjo poskrbi, da se nepremično premoženje razdruži. Tožnik je privolil, da bo postala zemljiškoknjižna lastnica zgrajenega objekta. Ker sta pravdni stranki z gradnjo začeli skupaj, ni mogoče upoštevati pravil o gradnji na tujem zemljišču. ZTLR v 32. člen določa, da s prilastitvijo ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremičnini. S tem, ko je tožnik nepremičnino uporabljal sam, ni mogel postati lastnik. Prisiljena je bila zbežati. Ker s tožnikovimi vlaganji ni nastala nova stvar, njena identiteta ni bila spremenjena. Čeprav se je s tožnikovimi vlaganji vrednost nepremičnine povečala, z vlaganji ni nastala nova stvar, ki bi utemeljevala pridobitev lastninske pravice na podlagi ZTLR o izdelavi nove stvari. Obstoječa stavba se je zgolj dokončala. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb.

Odgovor tožeče stranke na vloženo revizijo

7Tožnik je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev. Po njegovem stališču se revizija nanaša le na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizija ne pojasni, v čem naj bi bila podana napačna uporaba materialnega prava. Tožnik se strinja z argumentacijo nižjih sodišč. Izpostavlja, da je bil ves čas gradnje dobroveren graditelj in da toženke petinštirideset let ni bilo na spregled. Toženka k gradnji ni nikoli podala nobenega ugovora. Ugovornih trditev toženka ni uspela dokazati. K gradnji hiše toženka ni prispevala niti z delom niti z denarjem.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

9Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija (drugi odstavek 371. člena ZPP). Ker je bila revizija dopuščena le glede presoje vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri odločanju o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini pravilno uporabilo materialno pravo, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na očitke o bistvenih kršitvah določb ZPP. Vrhovno sodišče tako ni odgovarjalo na očitke, ki se nanašajo na zatrjevano prekoračitev trditvene podlage, na nestrinjanje z dokazno oceno in na odločitev o zavrnitvi toženkinega dokaznega predloga za postavitev izvedenca.

10Materialnopravno zmotno je stališče nižjih sodišč, da je tožnik postal izključni lastnik solastne nepremičnine, ker je z izgradnjo hiše ustvaril novo stvar v smislu 22. člena ZTLR. Tudi v obdobju veljavnosti ODZ in ZTLR je bilo načelo superficies solo cedit v veljavi.³ Ko gre za nepremičnino, so presoji razmerij v zvezi s pomešanjem ali združitvijo namenjena specialna pravila iz ZTLR o gradnji na tujem zemljišču.⁴ Konkretni dejanski stan se ujema z abstraktnim dejanskim stanom, ki ureja vprašanje gradnje na tujem zemljišču (določila iz 24. do 26. člena ZTLR). Ko je tožnik na solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo, je v normativnem pogledu gradil na tujem, saj je imela toženka na nepremičnini polovični solastniški delež. Čeprav je toženka po izkopu gradbene jame odšla in je nepremičnino pridobila pred izvedenimi vlaganji na podlagi darilne pogodbe, je v okoliščinah konkretnega primera uporaba pravnega pravila iz 22. člena ZTLR izključena.

11Pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe.⁵ V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik zgradil stanovanjsko hišo na nepremičnini, na kateri je bila predhodno v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank izkopana le gradbena jama. Iz takšne ugotovitve izhaja materialnopravni zaključek o izpolnjenosti pravnega standarda nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču.

12Ker sta sodišči nižje stopnje napačno uporabili materialno pravo in je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker toženka v reviziji trdi, da v obrazložitvi ni navedeno, kdaj je bila gradnja končana, bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bila gradnja stanovanjske hiše izvršena pred uveljavitvijo SPZ. V konkretnem primeru je bila tožba vložena po uveljavitvi SPZ, ki je v prvem odstavku 266. člena določal, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Če bo sodišče ugotovilo, da se je gradnja izvršila pred uveljavitvijo SPZ, bo moralo v skladu s prehodno določbo iz 266. člena SPZ odločiti na podlagi določb iz 24. do 26. člena ZTLR. Z vidika abstraktnih dejanskih stanov iz 24. do 26. člena ZTLR predstavlja ugotovitev o graditeljevi (ne)dobrovernosti ključno razlikovalno okoliščino, od katere je odvisna nadaljnja uporaba zakonskih kriterijev za presojo vprašanja, ali je graditelj lastninsko pravico na zemljišču pridobil ex lege. Dan končanja gradnje gradbenega objekta predstavlja ključno pravno relevantno dejstvo tudi za presojo toženkinega pravnega položaja kot zemljiškoknjižne (so)lastnice spornega zemljišča. Če bo sodišče presodilo, da graditelj ni bil dobroveren, bo moralo ugotoviti, ali je toženka pravico izbire iz prvega odstavka 25. člena ZTLR uveljavila najpozneje v roku treh let od dneva, ko je bila gradnja končana.⁶

Odločitev o stroških revizijskega postopka

13Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami. ZTLR je bil veljaven od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002.
² Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami. SPZ je začel veljati 1. 1. 2003.
³ Prim. sodbo VS RS z dne 7. 11. 1996, opr. št. II Ips 851/1994.
⁴ Prim. sodbo VS RS z dne 17. 11. 2011, opr. št. II Ips 720/2008, 8. odstavek; sodbo VS RS z dne 10. 4. 1997, opr. št. II Ips 403/1995.
⁵ Prim. sklep VS RS z dne 14. 9. 2017, opr. št. II Ips 40/2017; sodbo VS RS z dne 17. 5. 2012, opr. št. II Ips 229/2010; sodbo VS RS z dne 12. 3. 2009, opr. št. II Ips 721/2006.
⁶ Prim. A. Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, Zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, Časopisni zavod, Uradni list SR Slovenije, 1980, 34. - 37. stran. Glej tudi sodbo VS RS z dne 29. 5. 2017, opr. št. II Ips 38/2017 in sklep VS RS II Ips 1059/2007, II Ips 1060/2007 z dne 31. 3. 2011.