VSK Sklep I Ip 253/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnice za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov skladno z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov¹ (v nadaljevanju Uredba).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnica. Iz 16. člena Uredbe ne izhaja, da bi bilo sklepu o izvršbi nujno treba priložiti verodostojno listino in da zgolj njeno navajanje v sklepu ne zadošča. Nepredložitev le-te zato ne more predstavljati ovire za potrditev sklepa kot evropskega naloga za izvršbo. V obravnavanem sklepu o izvršbi je pri „oznaki verodostojne listine“ navedeno, da gre za regresni zahtevek po pogodbi o prekoračitvi sredstev na TRR št. ... 6270, s čimer je zahtevek sicer skopo, a dovolj določno opredeljen in tako utemeljen v smislu d. točke 16. člena Uredbe. Sicer pa je možna tudi konvalidacija neskladnosti z minimalnimi standardi, saj so izpolnjeni vsi pogoji po 18. členu Uredbe. Vročitev sklepa o izvršbi je bila namreč opravljena na z Uredbo predpisan način, saj sicer sklep tudi po slovenski zakonodaji ne bi mogel postati pravnomočen in izvršljiv, sklep vsebuje ustrezen pravni pouk z navedbo imena in naslova sodišča ter roka, v katerem bi dolžnik lahko vložil ugovor, sklep pa je tudi možno izpodbijati iz vseh razlogov in končno, dolžnik ugovora ni vložil. Pravni pouk sicer res ne vsebuje dovolj jasnih navedb o posledicah odsotnosti ugovora, vendar ga noben pravni pouk na istovrstnem COVL sklepu iz tistega obdobja ne vsebuje. To tudi sicer ne more predstavljati razloga za zavrnitev izdaje potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, saj je mogoča konvalidacija po 18. členu Uredbe. Nasprotno stališče ni pravilno, saj iz tega člena ne izhaja pogoj, po katerem bi bilo treba opraviti dve vročitvi dolžniku. Stališče iz sklepa VSK Cpg 118/2010 z dne 14.1.2011 ni enotno sprejeto v pravni literaturi. Tako dr. A. E. v članku Skladnost sklepov o izvršbi COVL z minimalnimi standardi Uredbe o evropskem izvršilnem naslovu ne vidi nikakršnih ovir za to, da 18. člen Uredbe ne bi bil uporabljiv tudi v primeru sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišče naj upošteva namen Uredbe, ki je v tem, da širi obseg sodnih odločb, ki jih je mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo, s čimer olajšuje postopke izterjave nespornih zahtevkov. Glede na določbo 18. člena je namreč očitno, da se ne zahteva popolno ujemanje postopkov držav članic s členi Uredbe, ampak ta omogoča spregled določenih pomanjkljivosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodna odločba o zahtevku, ki je nesporen, se po določbi prvega odstavka 12. člena Uredbe lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval pravila, kot so opredeljena v 3. poglavju Uredbe, ki v členih 13 do 17 določa minimalne standarde postopka izdaje odločbe.

5Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je kot evropski izvršilni naslov lahko potrjena le taka sodna odločba (do katere je, tako kot v obravnavani zadevi, prišlo ob pasivnosti dolžnika), ki je bila izdana v postopku, v katerem je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku (16. člen Uredbe) in o ukrepih za ugovarjanje zahtevku (17. člen Uredbe). Prav tako je pravilno ugotovilo, da ti minimalni postopkovni standardi v predmetnem postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili izpolnjeni.

6Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo, da obravnavani sklep o izvršbi v povezavi z izvršilnim predlogom ni vseboval dovolj določne utemeljitve zahtevka v smislu 16. člena Uredbe. Zgolj označbi „RG531A Pogodba o prekoračitvi sredstev na TRR. št. ... 627“ in „05/2011/0016358“ v rubriki „Oznaka verodostojne listine“ v izvršilnem predlogu, na kateri se sklicuje pritožba², vsekakor ne vsebujeta dovolj informacij o dejstvih, na katera upnica opira svoj zahtevek. Drži torej, da dolžniku niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku in je že to zadosten razlog za zavrnitev predloga za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega izvršilnega naslova.³ Utrjuje ga še ugotovitev, ki je pritožba ne izpodbija oz. ji celo pritrjuje, da sklep o izvršbi v pravnem pouku ni vseboval dovolj jasnih navedb o posledicah odsotnosti ugovora v smislu 17. člena Uredbe.

7Neutemeljeno je pritožbeno polemiziranje s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravek navedenih neskladnosti z minimalnimi standardi. Kot poudarjata pravna teorija⁴ in sodna praksa⁵, ta določba pri sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se dolžniku tu vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika. S tem v zvezi in glede na pritožbeni očitek, da Uredba ne terja dvojnega vročanja dolžniku, pritožbeno sodišče še dodaja, da je Sodišče (EU), ko je presojalo, ali je sklep o izvršbi, ki ga na Hrvaškem na podlagi verodostojne listine izda notar in zoper njega ni bil podan ugovor, mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo skladno z Uredbo, zavzelo stališče, da to ni mogoče, ker se ne nanaša na nesporni zahtevek v smislu člena 3 Uredbe. Poudarilo je, da se sodba o nespornem zahtevku lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je domači sodni postopek vsebinsko izpolnjeval minimalne standarde iz poglavja III te uredbe. To pomeni, da je treba dolžniku zagotoviti "ustrezne" informacije, ki mu omogočajo pripravo obrambe, in s tem kontradiktornost postopka, ki se konča z izdajo izvršilnega naslova, za katerega se lahko izda potrdilo. Nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in se mu v tem aktu ne posredujejo informacije o zahtevku in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani šele, ko se mu vroči sklep, pa ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega.⁶ Glede na povzeto razlogovanje Sodišča tudi slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot je bil izdan v obravnavani zadevi in zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe.⁷

8Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

¹ Uradni list Evropske unije L143/15 z dne 30.4.2004.
² Pri čemer protispisno navaja, da je v rubriki navedeno, da gre za regresni zahtevek po pogodbi o prekoračitvi sredstev na TRR št. ... 6270.
³ Odveč je zato pritožbeno polemiziranje o tem, ali mora biti izvršilnemu predlogu po Uredbi priložena verodostojna listina ali ne. Zlasti, ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, da Uredba to zahteva.
⁴ Dr. Aleš Galič v A. Galič in N. Betteto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 146.
⁵ Glej npr. sklep VSK Cpg 118/2010 z dne 14.1.2011, na katerega se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje.
⁶ I. Z. proti S. G. ter P. P. d. o. o. proti S. K. T., C-484/15 in C-551/15; 9. marec 2017
⁷ Glej tudi Zoran Skubic v članku Hrvaški notarji - in slovenski COVL - niso „izvršilna sodišča“ po pravu Unije, Pravna praksa št. 12-13/2017 z dne 30.3.2017, str. 39-40.