VSL Sklep II Cp 1753/2018

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je za izdelavo izvedenskega mnenja strokovni instituciji priznalo nagrado in stroške v skupnem znesku 2.395,98 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je strokovna institucija tudi zavezanka za plačilo DDV (III. točka izreka), ter toženca pozvalo k plačilu manjkajočega predujma v znesku 395,98 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnik meni, da postavitev tretjega izvedenca ni bila potrebna. Dva izvedenca bi bila sposobna v istem času opraviti isto nalogo. Podrejeno se ne strinja z opredelitvijo obsega dela vsakega izvedenca. Meni, da je sodišče odmerilo stroške dela izvedencev neskladno z opravljenim delom. Vsakemu izmed izvedencev bi moralo priznati le nagrado za študij od 200 do 500 strani dolgega spisa, saj obseg dela izvedenca dr. Ž. ni predstavljal skoraj dvakratnika opravljenega dela ostalih dveh izvedencev. Ugovarja tudi priznanim materialnim stroškom, ki znašajo 15 % višine odmerjene nagrade. Nastali so namreč le stroški nabave papirja in tiskanja, zato je priznani strošek bistveno previsok. Prav tako se pritožuje, ker je sodišče upoštevalo davek na dodatno vrednost. V postopku je strošek izdelave predmetnega izvedenskega mnenja najprej ocenilo na 2.019,40 EUR, ki pa mu ni bil prištet DDV. Da je strokovna institucija zavezanka za DDV, toženec niti ni bil seznanjen. Meni, da mu je bil DDV zaračunan neupravičeno.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 16. 5. 2018 strokovni instituciji Združenju S. priznalo nagrado za delo treh izvedencev v skupnem znesku 2.395,98 EUR, pri čemer je v tem znesku upoštevan tudi 22 % DDV. Vse priznane postavke je ustrezno obrazložilo. Ni sporno, da so izvedensko delo opravili trije izvedenci, ki delujejo v okviru prej omenjene strokovne institucije. Prav tako ni sporno, da je bilo izvedensko delo zapleteno, saj je že prvo postavljeni izvedenec opozoril, da so vprašanja za enega izvedenca preobsežna, zato je bil v nadaljevanju postopka izvedenskega dela tudi razrešen.

5Toženec nesubstancirano zatrjuje, da je bila postavitev tretjega izvedenca nepotrebna. Gre za povsem nestrokovno oceno, ki jo tudi z ničemer ne podkrepi. Enako velja glede opredelitve obsega dela postavljenih izvedencev. Sodišče ni imelo razloga, da predloženemu stroškovniku strokovne institucije ne bi sledilo, toženec pa zgolj posplošeno navaja, da bi moralo sodišče vsakemu izmed izvedencev priznati le nagrado za študij od 200 do 500 strani dolgega spisa. V 2. točki obrazložitve je sodišče jasno navedlo, da ima spis s prilogami več kot 500 strani, zato priznana nagrada nikakor ni v nasprotju z določili Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik).

6Prav tako ne prepričajo pritožbena zatrjevanja, ki so usmerjena na vrednotenje materialnih stroškov. Te je prvo sodišče priznalo skladno z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika, ki daje podlago za sprejeto odločitev. Zatrjevanja pritožbe, da so kot materialni stroški nastali le stroški nabave papirja in tiskanja, pa so preveč posplošena, da bi jih pritožbeno sodišče moglo upoštevati.

7Iz stroškovnika, ki ga je predložila strokovna institucija, jasno izhaja, da je slednja tudi zavezanka za plačilo DDV. Zato je sodišče pri svoji odločitvi nagrado in stroške v znesku 1.963,92 EUR pravilno povečalo še za 22 % DDV. Pritožbena zatrjevanja, da toženec z dejstvom, da je strokovna institucija zavezanka za plačilo DDV, ni bil seznanjen, ne more imeti želene teže. Pri svojih odločitvah mora sodišče upoštevati tudi davčno zakonodajo, kar je v konkretnem primeru tudi pravilno storilo. Pričakovanja toženca glede višine zneska pa ne morejo biti pravno upoštevna.

8Izpodbijani sklep je pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z uveljavljanimi, niti z drugimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).