UPRS Sodba I U 1469/2017-25

I. Tožbi se ugodi, I., II. in III. točka izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 352-47/2016-28 z dne 21. 2. 2017 se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v izpodbijanih delih odločbe ugotovila, da je izkazana javna korist za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture - ceste - podaljška Kavčičeve ulice med Kajuhovo in Ameriško ulico, zato se uvede postopek razlastitve zemljišč s parc.št. 345/5-del, 345/17-del in 345/18-del, vse k.o. ..., v lasti tožnika v skladu z zahtevo razlastitvene upravičenke z dne 11. 7. 2016 (I. točka izreka), pri teh nepremičninah dovolila vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka (II. točka izreka) in za čas do pravnomočnega zaključka razlastitvenega postopka prepovedala promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu (III točka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) vložila zahtevo za razlastitev delov navedenih zemljišč zaradi izgradnje gospodarske infrastrukture tj. ceste, ki jo je 23. 12. 2016 razširila tako, da je zahtevala razlastitev celotnega zemljišča parc.št. 345/17 k.o. ... in 345/18 k.o. ... ter večjega dela parc.št. 345/5 k.o. ..., kar je utemeljila s tem, da na dveh nepremičninah stojita stavbi, katerih rušitev je mogoča le v celoti. Podredno vztraja pri prvotnem zahtevku za razlastitev.

2Prvostopenjski organ ugotavlja, da se v skladu s tretjim odstavkom 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) šteje, da je javna korist izkazana, če je gradnja objektov javne infrastrukture predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Med strankama je bilo sporno, ali je gradnja predvidena v ustreznem občinskem aktu. Razlastitveni zavezanec je trdil, da javna korist ni izkazana, saj za področje, kjer se nepremičnine nahajajo, ni izdelan Občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju OPPN). MOL pa je trdila, da glede na 109. člen ZPNačrt ni nujno, da so nepremičnine določene v OPPN. OPPN je potreben le tedaj, ko OPN ni dovolj podroben oziroma če nepremičnine v grafičnem delu niso določene tako, da bi jih bilo mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem zavzel stališče, da je bila z ZPNačrt kot kasnejšim zakonom sprejeta rešitev, da je razlastitveni namen lahko izkazan v OPN ali OPPN, ob pogoju, da so nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Iz grafičnega izseka iz OPN MOL ID izhaja, da je na delih zemljišč parc.št. 345/5, 345/17 in 345/18 k.o. ..., za katere je bila prvotno predlagana razlastitev, predvidena izgradnja gospodarske javne infrastrukture - ceste, zemljišča pa je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Zato prvostopenjski organ ugotavlja, da je konkretna korist na teh delih zemljišč izkazana, kot to izhaja iz predloga parcelacije, priloženega k obravnavani zahtevi za razlastitev. Konkretna javna korist pa po presoji prvostopenjskega organa ni izkazana na delih zemljišč parc.št. 345/5, 345/17 in 345/18 k.o. ..., za katere je bila dne 23. 12. 2016 predlagana razširitev zahteve za razlastitev. Zato je ugodil podrednemu tj. prvotnemu predlogu za razlastitev. Ugotavlja še, da je razlastitev nujna, ker je izgradnja ceste potrebna, saj bodo z njo izboljšane prometna pretočnost, varnost vseh udeležencev cestnega prometa in prometne razmere v območju BTC. Trditve razlastitvenega zavezanca, da gre za zasebni interes, njemu pa se posega v kompleks, zavrača kot neutemeljene. Že iz OPN MOL izhaja, da podaljšek Kavčičeve ulice ne vodi le mimo zemljišča, na katerem je predvidena gradnja trgovskega centra ..., ampak je del povezave med Kajuhovo in Šmartinsko cesto. Ta povezava ni namenjena le trgovskemu objektu, ampak celotni okolici, bo pa izgradnja trgovskega centra ... prometno obremenitev povečala, zato je izgradnja ceste toliko bolj potrebna. Da bo nova cesta razbremenila promet na Šmartinski, izhaja tudi iz predložene prometne študije. Če ostale nepremičnine razlastitvenega zavezanca zaradi razlastitve zanj izgubijo gospodarski pomen, bo lahko v skladu z 99. členom ZUreP-1 zahteval, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine.

3Drugostopenjski organ se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da je javna korist izkazana s tem, ko je cesta predvidena v OPN MOL. Javna korist za namene razlastitve je izkazana takrat, če so nepremičnine določene v grafičnem delu državnega prostorskega načrta (v nadaljevanju DPN) ali OPN ali OPPN, torej v enem od treh prostorskih aktov. Ob predložitvi OPN MOL in njegove grafične priloge je javna korist ustrezno izkazana. Ugovor, da je odločba oziroma razlastitveni namen neizvršljiv, saj na dveh parcelah stojita stavbi in zato prvotno predlagani obseg razlastitve ne zadošča, šteje kot preuranjen. Ali bo razlastitveni namen mogoče doseči, je vprašanje, na katerega bo mogoče odgovoriti šele v nadaljevanju postopka. Obstoj objektov pa je tudi razlog, zaradi katerega bi prišel v poštev 99. člen ZUreP-1. Strinja se s prvostopenjskim organom, da javna korist ni izkazana za razlastitev nepremičnin v delu, v katerem je bil zahtevek razširjen. Ker pa o tem delu zahtevka ni bilo odločeno v izreku, je drugostopenjski organ v odločbo dopolnil in odločil, da se uvedba razlastitve ne dovoli za tiste dele parcel št. 345/5, 345/17 in 345/18 k.o. ..., ki so bili predmet razširitve zahteve za razlastitev z dne 22. 12. 2016.

4Tožnik vlaga tožbo zoper I., II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe. Navaja, da je razlastitvena upravičenka razširila zahtevo za razlastitev, ker je v postopku izdelave PGD ugotovila, da za gradnjo ceste nujno potrebuje celotni parceli 345/17 in 345/18 k.o. ..., saj na teh dveh parcelah stojita objekta, ki ju je potrebno pred gradnjo parcele v celoti porušiti. Za rušitev je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga lahko pridobi le lastnik nepremičnine, toženka pa ni dovolila razširitve zahteve za razlastitev. Evidentno je, da razlastitvena upravičenka zgolj s pridobitvijo lastninske pravice na tistem delu nepremičnin, ki so zajeti v I. točki izreka izpodbijane odločbe, ne more zgraditi podaljška Kavčičeve ulice med Kajuhovo in Ameriško ulico. Toženka je napačno uporabila predpis, saj je dovolila razlastitev, čeprav razlastitvena upravičenka po lastnih navedbah ne more uresničiti razlastitvenega namena, ki naj bi bil v gradnji podaljška Kavčičeve ulice. Kadar je tako očitno in nesporno, da razlastitvenega namena ne bo mogoče doseči, je potrebno zahtevo v celoti zavrniti, čeprav se posamezni deli zemljišč nahajajo znotraj regulacijske linije, ki ločuje javno površino od zasebne. V konkretnem primeru tožnik nasprotuje razlastitvi in se instituta 99. člena ZUreP-1 ne poslužuje. Zato vztraja, da je potrebno zahtevo za razlastitev z dne 11. 7. 2016 zavrniti. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zahtevo razlastitvene upravičenke za razlastitev zavrne oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka na tožbo ni odgovorila.

6Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da primarno vztraja pri razširjeni zahtevi za razlastitev, saj meni, da je treba v konkretnem primeru upoštevati, da bo le tako zavarovana javna korist. Če bi sodišče zaključilo, da ni dopustna razlastitev celotnih nepremičnin s parc.št. 345/17 in 345/18, pa mora biti postopek uveden vsaj v podrejenem obsegu. Iz izseka grafičnega dela OPN MOL izhaja, da je na delih zemljišč parc.št. 345/5, 345/17 in 345/18 vse k.o. ... predvidena izgradnja gospodarske javne infrastrukture – ceste in da je mogoče te nepremičnine identificirati v zemljiškem katastru. Prvostopenjski organ je preveril in ugotovil tudi obstoj pogoja nujnosti in sorazmernosti. MOL je v postopku res navedla, da bo treba pred gradnjo porušiti obe stavbi, ki stojita na parcelah št. 345/17 in 345/18, njuna rušitev pa je možna le v celoti, zaradi česar nujno potrebuje celotni parceli. Če postopek za razširjeni del zahteve pravnomočno ne bo uveden, pa to ne pomeni z gotovostjo, da cesta nikoli ne bi mogla biti zgrajena. Tožnica bo v drugi fazi postopka lahko uveljavljala zahtevo po 99. členu ZUreP-1. V tem smislu je ugovor neizvršljivosti razlastitvene odločbe preuranjen. Morda bo OPN MOL naknadno spremenjen tako, da bo MOL lahko zahtevala še razlastitev zemljišč, ki so bila predmet razširitve zahteve za razlastitev predvidenih za javni park in morda se bo izkazalo, da je s tehničnega vidika možna le delna rušitev objektov. Okoliščin, ki se lahko spremenijo in omogočijo gradnjo ceste je toliko, da ni mogoče trditi, da cesta v primeru razlastitve zgolj v obsegu iz prvotne zahteve ne bo mogla biti zgrajena. V skladu z ustaljeno prakso se v postopku razlastitve ne ugotavlja, na kakšen način bo odločba o razlastitvi lahko izvršena. V tem primeru bi bilo mogoče izvajati le kompleksne razlastitve – tj. v istem postopku zahtevati razlastitev vseh nepremičnin, ki so potrebne za izgradnjo posameznega objekta gospodarske javne infrastrukture, npr. ceste. Takšno stališče bi bilo neživljenjsko in neizvedljivo, saj bi lahko vsak razlastitveni zavezanec ugovarjal, da občina nima v lasti vseh potrebnih nepremičnin, in da na primer ceste brez njih ne bo mogla zgraditi. Varstvu razlastitvenih zavezancev pred razlaščanjem za kasneje neuresničen namen je namenjena določba 111. člena ZUreP-1, ki ureja pravico do vrnitve. Če pa bi sodišče štelo, da je v postopku razlastitve treba odločati o izvršljivosti razlastitvenega namena, mora izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje, saj toženka teh dejstev in okoliščin ni štela za pomembnih za izdajo odločbe in glede njih ni izvajala nobenega ugotovitvenega postopka. Zato je potrebno MOL omogočiti, da se o njih ustrezno izjavi. Izrecno nasprotuje temu, da bi sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije in zahtevo za razlastitev zavrnilo, saj bi s tem poseglo v pravico MOL do izjave in sodnega varstva njenih pravic.

7Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2017 še opozarja, da je odločba nezakonita, ker javna korist ni izkazana, saj nepremičnine niso predvidene za gradnjo ceste v OPPN, kot to določa ZPNačrt. Javna korist je izkazana le v primeru, če je v OPN predvidena rekonstrukcija ali rušitev, ne pa gradnja ceste. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 134/2016 z dne 21. 6. 2017, ki jo je sprejelo zaradi poenotenja sodne prakse, zavzelo povsem jasno stališče, da je glede na določila 93. člena ZUreP-1 in 110. člena ZPNačrt javno korist za namen gradnje mogoče izkazovati le s prostorskim aktom, ki je ali državni prostorski načrt ali OPPN. V konkretnem primeru se MOL sklicuje zgolj na grafični del OPN.

8Stranka z interesom v pripravljalni vlogi odgovarja, da je razlastitveni namen za gradnjo gospodarske javne infrastrukture lahko izkazan v OPPN ali tudi OPN ob pogoju, da so nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Poudarja, da je že večkrat uspela z zahtevami za razlastitev, pri čemer je javno korist izkazovala z istim prostorskim aktom tj. OPN MOL in se sklicuje na sodno prakso s tem v zvezi. V skladu z določili ZPNačrt se OPPN pripravi za območja, določena v izvedbenem delu OPN in ni potrebno, da je za celotno območje OPN pripravljen OPPN. V konkretnem primeru OPN MOL za predmetno območje ni predvidel priprave OPPN, saj ta ni potreben, ker so vsi prostorski izvedbeni pogoji za predmetno cesto določeni v trenutno veljavnem OPN MOL. Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 134/2016 za konkretni primer ni relevantna, saj se je sodišče v njej ukvarjalo z vprašanjem, ali se javna korist tudi v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist lahko izkazuje le na način iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 ali tudi kako drugače. Glede vrste aktov pa se je opredelilo do vprašanja, da pri prostorskih ureditvah državnega pomena ne pride v poštev sklicevanje na občinski OPN in grafične izrise tega OPN, ni pa zavzelo stališča, da mora biti v primeru gradnje gospodarske javne infrastrukture iz občinske pristojnosti javna korist izkazana tako, da je gradnja predvidena v OPPN in ne v OPN.

9Tožba je utemeljena.

10Po prvi točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 se ob pogojih iz 92. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, po tretji točki prvega odstavka pa za rekonstrukcije in rušitve (…) na objektih iz prvih dveh točk prvega odstavka. Tretji odstavek tega člena še določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, medtem ko je v primeru iz 3. točke prvega odstavka javna korist izkazana tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom. Po prvem odstavku 110. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) se za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja in za potrebe izvajanja drugih predpisov z dnem uveljavitve tega zakona šteje (…) občinski lokacijski načrt po ZUreP-1 za občinski podrobni prostorski načrt, prostorski red občine po ZUreP-1 pa za občinski prostorski načrt.

11Glede na določbo 110. člena ZPNačrt je javna korist za gradnjo objektov javne infrastrukture izkazana, če je gradnja predvidena v OPPN. Toženka in stranka z interesom trdita, da se ta določba ne uporablja zaradi določila 109. člena ZPNačrt, ki določa, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Toženka torej trdi, da ta določba prevlada nad določilom istega člena zakona, ki naj bi določal drugače, vendar ne navede razlogov, s katerimi utemeljuje to stališče. Tožnik nasprotno trdi, da bi bila lahko glede na 110. člen ZPNačrt javna korist izkazana zgolj, če bi bila gradnja predvidena v OPPN in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Po presoji sodišča se ti dve določbi ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta.

12Vrhovno sodišče je izdalo več sodb, v katerih je v zvezi z gradnjo, rekonstrukcijo in rušitvijo daljnovoda in v ta namen potrebno služnostjo v javno korist zavzelo stališče, da se v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist, javna korist izkazuje le z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110.člen ZPNačrt).¹ Po stališču Vrhovnega sodišča za izkazanost javne koristi po 109. členu ZPNačrt ne zadostuje, da je nepremičnina v grafičnem delu kateregakoli prostorskega akta določena tako, da jo je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Določba 109. člena ZPNačrt po prepričanju sodišča ne posplošuje načinov izkazovanja javne koristi, določenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1, ampak le natančneje opredeljuje v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 uporabljeno besedno zvezo "če so predvidene", ki jo je treba razumeti tako, da morajo biti nepremičnine v grafičnem delu ustreznega prostorskega akta določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru.²

13Po presoji sodišča tudi iz citiranih stališč Vrhovnega sodišča izhaja, da se obravnavani določbi dopolnjujeta. 110. člen ZPNačrt namreč govori o vrsti aktov, v katerih mora biti razlastitev predvidena, da je javna korist izkazana, 109. člen tega zakona pa govori zgolj o tem, kako mora biti izdelan grafični del tega akta.

14Se pa sodišče strinja s toženko, da 110. člena ZPNačrt ni mogoče razlagati tako, da javna korist po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 v nobenem primeru ne more biti izkazana v OPN. Prav tako je dejstvo, da je bila javna korist za razlastitev v praksi že večkrat ugotovljena na podlagi OPN, vendar pa morajo za to obstajati pogoji, ki jih določajo predpisi.

15Prvostopenjski organ se pravilno sklicuje na določbe Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju Pravilnik o OPPN). Po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o OPPN se Občinski podrobni prostorski načrt izdela za prostorske ureditve na območjih (...) pomembnejše gospodarske javne infrastrukture (...). Po drugem odstavku tega člena pa podrobnega načrta za območja iz prejšnjega odstavka ni treba izdelati, če so v občinskem prostorskem načrtu prostorski izvedbeni pogoji določeni z enako natančnostjo in v taki vsebini, kot jih določa ta pravilnik. V tem primeru morajo biti rešitve prikazane na geodetskem načrtu. Po presoji sodišča torej 110. člen ZPNačrt v delu, ko določa, da občinski lokacijski načrt ustreza OPPN, ne predpisuje, da mora biti podlaga za ugotavljanje OPPN kot tak, ampak zahteva takšno natančnost izdelave akta, kot velja za OPPN. Enako izhaja iz Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (v nadaljevanju Pravilnik o OPN). Vsebino izvedbenega dela tega akta določa 4. člen in sicer se v tem delu OPN določijo območja namenske izrabe prostora, prostorski izvedbeni pogoji, območja za katera se pripravi občinski podrobni prostorski načrt. Vsebino prostorskih izvedbenih pogojev določa 17. člen Pravilnika o OPN in sicer so prostorski izvedbeni pogoji, pogoji za načrtovanje posegov v prostor glede: namembnosti, lege, velikosti, oblikovanja, parcelacije, priključevanja objektov na gospodarsko javno infrastrukturo in grajeno javno dobro, celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ohranjanja narave, varstva okolja in naravnih dobrin, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter obrambnih potreb, varovanja zdravja ljudi. Po drugem odstavku tega člena sta natančnost in podrobnost prostorskih izvedbenih pogojev odvisni od opredeljene namenske rabe prostora, predvidenih dejavnosti in morfoloških značilnosti prostora. Prostorski izvedbeni pogoji se lahko v občinskem prostorskem načrtu za posamezno enoto urejanja prostora določijo z enako natančnostjo in v taki vsebini, kot ju določa pravilnik, ki ureja vsebino, obliko in način priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta. V tem primeru morajo biti rešitve prikazane na geodetskem načrtu.

16Sodišče glede na navedeno sodi, da je javna korist za gradnjo objektov javne infrastrukture lahko izkazana tudi v OPN, pod pogojem, da so izvedbeni pogoji v OPN za posamezno enoto urejanja prostora določeni z enako natančnostjo in v taki vsebini, kot ju določa Pravilnik za OPPN in so rešitve prikazane na geodetskem načrtu. Čeprav se toženka sklicuje na te določbe Pravilnika za OPPN, pa ni ugotovila, ali OPN MOL te pogoje za območje oziroma nepremičnine, ki so predmet razlastitve, dejansko izpolnjuje. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

17Glede na to je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj toženka upošteva pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Predvsem naj ugotovi, ali so izvedbeni pogoji po OPN MOL v delu, ki se tiče nepremičnin, za katere je predlaga razlastitev, izdelani z natančnostjo, ki se sicer zahteva za OPPN.

18Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz zgoraj pojasnjenega razloga, se ni opredeljevalo do trditev o tem, da razlastitveni namen z razlastitvijo v obsegu, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ne more biti dosežen. Stranki z interesom je s tem omogočeno, da se bo o teh okoliščinah izjavila v ugotovitvenem postopku pred prvostopenjskim organom.

19Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravice stranke z interesom z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene, saj se bo lahko o trditvah in dokazih nasprotne stranke izjavila v ponovljenem upravnem postopku.

20Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ X Ips 134/2016 z dne 21. 6. 2017, X Ips 121/2016 z dne 21. 6. 2017, X Ips 37/2015 z dne 6. 4. 2016, X Ips 122/2016 z dne 21. 6. 2017, X Ips 128/2016 z dne 21. 6. 2017
² X Ips 134/2016 z dne 21. 6. 2017, točka 19 sodbe, XIps 121/2016 z dne 21. 6. 2017, točka 19. sodbe in druge