UPRS Sodba I U 1069/2017-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Občina Radovljica, Občinska uprava, oddelek za infrastrukturo, okolje, prostor in investicije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice, s katero je zaprosila za izdajo dovolilnice za uporabo parkirišč na območju starega mestnega jedra v coni B za nedoločen čas za svoj osebni avtomobil. V obrazložitvi navaja, da so po prvem odstavku 18. člena Odloka o prometni ureditvi v starem mestnem jedru Radovljice (v nadaljevanju Odlok) do posebne dovolilnice za uporabo parkirišč na določenih lokacijah upravičeni zgolj stanovalci. Ker tožnica ni stanovalec, ne izpolnjuje teh pogojev in ji dovolilnica ne pripada.

2Župan Občine Radovljica (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnil. Navaja, da je občina po 100. členu Zakona o cestah odgovorna za prometno ureditev na občinskih cestah oziroma za ureditev parkiranja. Na tej podlagi je sprejela Odlok o prometni ureditvi v starem mestnem jedru Radovljice (v nadaljevanju Odlok), v katerem je ločeno uredila merila in pogoje za tiste upravičence, ki lahko dostopajo in vozijo na območju starega mestnega jedra in za tiste upravičence, ki lahko na zagotovljenih mestih parkirajo. Zaradi pomanjkanja parkirišč imajo možnost uporabe parkirišč na podlagi dovolilnic zgolj stanovalci, to je vsi tisti, ki imajo na območju starega mestnega jedra stalno ali začasno bivališče in so brez lastnega parkirnega mesta. Le v primeru, če vsa parkirna mesta niso oddana njim, se lahko izda dovoljenje za parkiranje vozilom javnih zavodov, ki imajo sedež na območju starega mestnega jedra. Vsi ostali lahko na to območje dostopajo in vozijo ter kratkotrajno parkirajo do 3 ur. V neposredni bližini starega mestnega jedra v približni oddaljenosti 180 metrov od cone B pa je vsem upravičencem, ki niso stanovalci, zagotovljeno zadostno število javnih parkirnih mest brez časovne omejitve parkiranja. Zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, da sodišče odloči, da se njenemu zahtevku za izdajo dovolilnice za uporabo parkirišč na območju starega mestnega jedra v coni B za nedoločen čas ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je lastnica posameznega dela stavbe na naslovu ..., kjer vsakodnevno opravlja odvetniško dejavnost in se v njem zadržuje vsaj toliko časa kot stanovalci v svojih stanovanjih. Četudi v objektu ne stanuje, v njem opravlja dejavnost in zato enako kot stanovalci potrebuje parkirni prostor za nemoteno uporabo svoje nepremičnine. V času, ko je parkiranje omejeno, se v nepremičnini zadržuje celo dlje kot stanovalci. S stališčem toženke se ne strinja, saj meni, da je potrebno predpise razlagati ustavno skladno. Če se 18. člen Odloka razlaga tako, kot ga razlaga toženka, pa pride do kršitve 14. člena Ustave. Nobenega razumnega razloga ni, da imajo dovolilnice za uporabo parkirišča pred objektom (parkirišče "stari Merkur", ki ima 18 parkirnih mest) samo stanovalci starega mestnega jedra, tožnica kot stalna uporabnica nepremičnine pa ne, saj je v bistveno enakem položaju kot stanovalci. Način uporabe nepremičnine (za bivanje ali dejavnost) ni razumen razlog, ki bi opravičeval neenako obravnavanje stanovalcev in lastnikov nepremičnin, ki jih uporabljajo za opravljane dejavnosti. To potrjuje tudi 5. člen Odloka, ki dovoljuje promet z vozili na območju starega mestnega jedra stanovalcem in ostalim lastnikom nepremičnin v starem mestnem jedru. Ob ustavno skladni razlagi 18. člena Odloka je tako tožnica upravičena do zaprošene dovolilnice. Parkirišče je cele dopoldneve prazno in s tem, če bi tožnici izdali dovolilnico za parkiranje, nobeden od stanovalcev ne bi bil prikrajšan za parkiranje.

4Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja svojo razlago določil Odloka in dodaja, da je omejitev iz 18. člena dopustna in v ničemer ne posega v tožničine pravice. Javni interes, ki ga ima skupnost, je v tem, da v coni B parkirajo zgolj stanovalci starega mestnega jedra in je nad prizadetostjo tožnice. Drži, da je na ta način tožnici parkiranje omejeno, razlog pa je prav v tem, da je potrebno stanovalcem starega mestnega jedra, kjer je parkiranje omejeno, zagotoviti parkiranje. Tak prometni režim je nujen v smislu varstva javne koristi in kakovosti življenja stanovalcev, kar odtehta težave, ki jih ima tožnica kot uporabnica. Določitev, da so točno določena parkirišča namenjena zgolj stanovalcem, ne pomeni takšnega posega, zaradi katerega bi bila tožnica omejevana pri izvrševanju in uživanju lastninske pravice. Tožnici je dana možnost parkiranja na drugih parkiriščih (tudi brez časovne omejitve). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, in zahteva povračilo stroškov postopka.

5Tožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 18. člena Odloka imajo stanovalci na podlagi posebne dovolilnice možnost uporabe parkirišč na naslednjih lokacijah: – pas za parkiranje na Cesti svobode med objekti s hišno številko 4 do 19 (cona A/1): 12 parkirnih mest, – Cesta svobode – med železniško progo in pod peš potjo (cona A/2): 5 parkirnih mest, – parkirišče »stari Merkur« (cona B): 18 parkirnih mest, – parkirišče pod Trubarjevo ulico (cona C/1): 6 parkirnih mest, – pas za parkiranje na Trubarjevi ulici (cona C/2): 6 parkirnih mest, – pas za parkiranje na Gubčevi ulici (cona C/3): 6 parkirnih mest. Po prvem odstavku 20. člena Odloka lahko dovolilnico za lastno vozilo dobi stanovalec, ki ne poseduje lastnega parkirnega prostora ali garaže v starem mestnem jedru.

7V tem postopku je nesporno, da je tožnica lastnica nepremičnine, v kateri ne stanuje, ampak opravlja poslovno dejavnost. Glede na to po citiranem določilu Odloka ni upravičena do dovolilnice za uporabo parkirišč na navedenih lokacijah. Tožnica trdi, da takšna razlaga predpisa ni ustavno skladna. Trdi, da je ustavno skladna razlaga predpisa zgolj takšna, po kateri se pojem stanovalci razteza tudi na lastnike oziroma uporabnike prostorov v starem mestnem jedru, katerih ne uporabljajo za stanovanja ampak za opravljanje dejavnost, kar naj bi potrjeval tudi 1. odstavek 5. člen Odloka, ki dovoljuje promet z vozili v območju starega mestnega jedra stanovalcem in lastnikom nepremičnin, ki na tem območju opravljajo dejavnost.

8Sodišče sodi, da je 18. člena Odloka tako jasen, da ga ni mogoče razlagati drugače kot se glasi in sicer, da se nanaša na osebe, ki v tem delu mesta stanujejo. Tožnica nima prav, ko trdi, da drugačna razlaga pojma stanovalci izhaja iz vsebine razmerij, ki jih ureja prvi odstavek 5. člena Odloka. Ta določba se ne nanaša na parkiranje, ampak na promet z vozili v območju starega mestnega jedra. Promet je dovoljen stanovalcem, ki imajo začasno ali stalno prebivališče na tem območju, lastnikom nepremičnin v starem mestnem jedru, vozilom pravnih oseb, samostojnih podjetnikov in drugih oseb, ki na območju starega mestnega jedra opravljajo svojo dejavnost, vozilom policije, občinskega redarstva in drugim vozilom naštetim v drugem odstavku 5. člena Odloka. Nobenega dvoma ni, da se citirana določba nanaša na promet za potrebe dostave in kratkotrajnega ustavljanja, in da ne ureja parkiranja. Parkiranje pa ureja 18. člen, ki se nanaša zgolj na stanovalce.

9Sodišče meni, da je opisano razlikovanje obeh položajev utemeljeno. Osebe, ki v nepremičnini opravljajo dejavnost namreč niso v enakem položaju kot osebe, ki v nepremičnini stanujejo. Dom in prostor, v katerem se opravlja dejavnost, sta po namenu različni nepremičnini. Dom je zasebni prostor, v katerem lahko posameznik živi, kot želi ter s tem izraža in uresničuje svojo individualno identiteto. Dom je bistveni element družbene identitete, pri čemer je pravica do spoštovanja doma zavarovana z ustavo (prvi odstavek 36. člena Ustave) in mednarodnimi predpisi (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah)¹. Že iz tega, da je pravica do doma povzdignjena na raven ustavno varovane pravice, izhaja, da stanovanje oziroma bivanje v stanovanju ne more pomeniti enakega položaja s položajem tistih, ki opravljajo dejavnost v (poslovnem) prostoru.

10Pomemben element stanovanja oziroma bivanja v njem je zagotovo možnost dostopa in parkiranja avtomobila v bližini doma z osebnim vozilom in to v vsakem trenutku, ko za stanovalca nastane ta potreba, da do doma pride z avtomobilom. Na območju, kjer sta promet in parkiranje omejena, je zato za zagotavljanje kakovosti življenja oziroma bivanja stanovalcev nujno potrebno zagotoviti parkiranje stanovalcem tega območja. Zato je v primeru, ko na tem območju primanjkuje parkirnih mest, potrebno dati prednost stanovalcem pred tistimi, ki opravljajo dejavnost.

11Glede na navedeno sodišče meni, da 18. člen Odloka ni neustaven, in nima pomislekov glede njegove uporabe.

12Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017