UPRS Sklep I U 26/2018-17

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožničino pritožbo zaradi molka davčnega organa zavrgla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ postopek uvedel 8. 6. 2017, ko je tožeči stranki poslal vabilo zaradi ugotovitve dejanskega stanja obveznosti do oddaje napovedi za odmero davka od dohodka iz oddajanja premoženja v najem. V konkretnem primeru je šlo za izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka, saj je dejansko stanje odvisno od dejstev in dokazil, ki so zbrana v postopku, v katerem se zbirajo podatki glede zadostne utemeljitve odmere davka. Za takšne primere določba 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predvideva izdajo odločbe najpozneje v dveh mesecih. Ker v času vložitve pritožbe zaradi molka davčnega organa še ni minil čas dveh mesecev od vročitve vabila davčnega organa tožnici dne 21. 6. 2017, ki se šteje kot tisto procesno dejanje, s katerim je bil uveden postopek v konkretni zadevi, gre za preuranjeno tožbo zaradi molka davčnega organa.

2Tožeča stranka se z odločbo tožene stranke ne strinja in citira 127. člen, 129. člen, 222. člen, 237. člen, 239. člen, 255. člen, 256. člen in 257. člen ZUP-a. Navaja, da je pritožbo vložila 5. 8. 2017, o kateri tožena stranka ni odločila, saj navaja, da odloča o pritožbi z dne 6. 8. 2017, katere pa tožeča stranka tega dne ni vložila. Nadalje navaja, da je bila tožena stranka v skladu z določbami ZUP dolžna od davčnega organa zahtevati, da pojasni, zakaj odločba ni bila izdana. Če bi tožena stranka ugotovila, da davčni organ odločbe ni izdal iz opravičenih razlogov, bi moral davčnemu organu podaljšati rok za izdajo odločbe, vendar ne več kot za 30 dni. Tožeča stranka tako meni, da je tožena stranka napačno postopala. Prav tako tožeča stranka meni, da bi davčni organ moral že 18. 7. 2017 izdati sklep o ustavitvi postopka, saj iz uradnega zaznamka izhaja, da ne obstajajo razlogi za vodenje postopka. Zato na dan 23. 10. 2017 tožena stranka ni imela več pristojnosti izdajati odločbe. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odloči, da tožeča stranka 6. 8. 2017 ni vložila pritožbe in da je odločba tožene stranke nična.

3Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

4Tožeča stranka je 7. 5. 2018, 22. 6. 2018 in 2. 7. 2018 dopolnjevala tožbo.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da procesne predpostavke za vložitev tožbe niso izpolnjene. V obravnavanem primeru tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo DT-499-06-21/2017-3 z dne 23. 10. 2017, s katero je bila njena pritožba v zvezi z molkom organa prve stopnje zavržena. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja in se jo da tudi preizkusiti, da je tožena stranka odločala o pritožbi tožeče stranke, ki je bila vložena 5. 8. 2017 in ne 6. 8. 2017, kot je očitno pomotoma navedeno v navedeni odločbi. Dne 25. 10. 2017 pa je davčni organ prve stopnje v isti zadevi izdal sklep DT 42140-688/2017-7, s katerim je po uradni dolžnosti postopek zoper tožečo stranko zaradi odmere dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leti 2014 in 2015 ustavil na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožeča stranka ni zavezanka za oddajo napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem oziroma ni zavezanka za plačilo dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem.

7Sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožeča stranka izkazuje pravni interes (pravnovarstveno potrebo), ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes pa je izkazan, če je tožba v upravnem sporu nujna, da si tožeča stranka svoj pravni položaj izboljša in mora obstajati ves čas postopka. Sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka svojega pravnega položaja s predmetno tožbo ne more izboljšati. Tožeča stranka namreč izpodbija odločbo o zavrženju pritožbe, po izdaji katere je bil postopek zoper tožečo stranko ustavljen. Sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka za tožbo nima pravnega interesa. Glede na povedano je torej očitno, da vsebinska obravnava tožbe ne bi privedla k spremembi oziroma k izboljšanju pravnega položaja tožeče stranke, zato je bilo treba tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8Ob ugotovitvi, da niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe in da pravni interes tožeče stranke za tožbo ni podan, se sodišče do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, prav tako se sodišče ni opredeljevalo do ostalih listin, ki jih je tožeča stranka sodišču predložila 7. 5. 2018 in 22. 6. 2018, in ki se sploh ne nanašajo na konkreten postopek. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke z dne 2. 7. 2018 in ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo predlaganih dokazov.