UPRS Sodba I U 1346/2016-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica.

2V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga pridobljen naziv svetovalka vsaj pet let, da je pri svojem delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, da pa ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik) mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami. Tožnica je z opravljenim dodatnim strokovnim delom, v skladu z 20. členom Pravilnika, izkazala po a) in b) razdelku več kot 20 točk; za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami, pa točk ni izkazala. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika tožnici ni bilo mogoče vrednotiti izvedbe dveh referatov na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., niti ne izvedbe treh referatov na 14. Mednarodnem posvetu Združenja A., saj je bilo na podlagi prejetih obvestil in anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. Tožnica je bila o navedenem obveščena in pozvana k dopolnitvi predloga. V slednji je posredovala pet potrdil o izvedbi referatov na dveh mednarodnih znanstvenih posvetih v organizaciji Združenja A., vabila na 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet, elektronsko korespondenco Združenja A., podpisane izjave sodelavcev drugih izobraževalnih zavodov o njenem sodelovanju s prispevki na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu ter Zbornik prispevkov 13. in 14. Mednarodnega znanstvenega posveta. Iz vabil je razviden okviren potek postavitve projektov v obliki delavnic in razstav, ni pa razvidna izvedba referatov, zato ni bilo mogoče priznati točk za izvedbo referatov, saj referati v vabilih niso predvideni. Tudi iz priloženih Zbornikov prispevkov ni mogoče ugotoviti ali je tožničin prispevek referat, predavanje, delavnica ali razstava, saj so v njih objavljeni le povzetki prispevkov. Tožnica je predlog dopolnila še z dodatno izjavo in potrdilom Združenja A. o izvedbi petih referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu, medtem ko programa posvetov ni predložila. Ker je tožnica izvedbo petih referatov izkazovala s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti, navedenih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker torej tožnica predloga za napredovanje v naziv ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je bilo treba njen predlog za napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

3Tožnica vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je neutemeljen zaključek tožene stranke, da ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami in da zato njenih referatov, predstavljenih na mednarodnem posvetovanju, ni mogoče ovrednotiti. Na dveh mednarodnih posvetovanjih je sodelovala s petimi referati. Dostavila je vsa potrebna potrdila, ki jih je bila v skladu s Pravilnikom dolžna dostaviti. V izpodbijani odločbi se tožena stranka opira zgolj na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Tožena stranka ni presojala ostalih dokazov, ki jih je (tožnica) predložila, niti jih ni obrazložila. Omejitev možnosti dokazovanja na točno določen dokaz pa je izjema od 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zato je omejitev zgolj na določen dokaz potrebno predpisati. Tožena stranka je v letu 2015 izdajala na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov odločbe o napredovanju v naziv. Pravilnik pa je v letu 2015 povsem enak kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na osnovi enakih listin istega organizatorja. V prejšnjih primerih pa tožena stranka dodatnih dokazov ni zahtevala. Če bo sodišče ocenilo, da so taki dokazi potrebni, naj jih samo zahteva od Združenja A. Tožnica v dokaz izvedbe samostojnih referatov poleg listin, ki so že v spisu, predlaga še lastno zaslišanje in zaslišanje prič B.B. in C.C., ki sta tudi sodelovali na omenjenih posvetih in bosta lahko potrdili navedbe tožnice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožnici s sodbo podeli naziv svétnica. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica za opravljena dodatna strokovna dela ni zbrala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami. Ni bilo mogoče vrednotiti izvedbe dveh referatov na 13. in izvedbe treh referatov na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., kot jih je tožnica uveljavljala po č) razdelku 20. člena Pravilnika. Tožnica izvedbe referatov ni izkazala, ker obstaja dvom o verodostojnosti predloženih dokazil. Tožnica tudi z dodatno predloženimi dokazili ni ovrgla dvoma o verodostojnosti potrdil o udeležbi z referatom. Tudi organizator posveta zahtevanih dokazil ni posredoval. Iz predloženih dokazil ni razvidno ali je bil prispevek tožnice izveden v obliki referata, ali v kakšni drugi obliki. Tudi izjave sodelavcev potrjujejo le predstavitev prispevkov na posvetu, kar ni dokaz o izvedbi referata, saj gre pri referatu in pri drugih oblikah posvetovanj za različne oblike prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije Cobiss. Tudi iz vabil ni razvidna izvedba referatov. Dokaz z zaslišanjem prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi, konkretno s programom posvetov, ki pa jih tožnica ni predložila. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5Tožnica in tožena stranka sta vložili še vsaka po eno pripravljalno vlogo. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih argumentih iz tožbe.

6Tožena stranka pa se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo tega sodišča, s katero je le-to v istovrstni zadevi I U 1373/16 z dne 4. 4. 2017 tožbo zavrnilo.

7Tožba ni utemeljena.

8Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami.

9Med strankama je sporno, ali je tožnica izkazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s 3 ali več točkami, konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s 4 točkami, to je z izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla dva referata na 13. in tri referate na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A.

10Tožnica izvedbo referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu izkazuje z vabili, s (petimi) potrdili o udeležbi na posvetih Projektno delo po modelu PUD-BJ, od Ideje do izdelka, na poti od vrtca do šole, izjavami drugih učiteljev in Zborniki prispevkov, medtem ko niti tožnica, niti Združenje A., programa teh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bili razvidni izvajalci referatov, naslovi referatov in kdaj je bil posamezen referat individualno izveden, nista predložila.

11Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih navaja v razložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi navedenih (petih) referatov, ki jih je izdalo Združenje A. in ki so bila predložena k predlogu za napredovanje. Zato je tožnico v skladu z določbami 140. člena ZUP utemeljeno pozvala na dopolnitev predloga, tako, da dokaže, da je referate na mednarodnih znanstvenih posvetih tudi dejansko izvedla. Predlagatelj napredovanja je namreč tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Upravni organ mora namreč v skladu z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP).

12Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programov posvetov, ki pa jih ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine, ki bi kazale na osebno izvedbo referatov, tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge (vabila, potrdila, izjave in Zborniki prispevkov).

13Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci ovrednoten s 4 točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje kaže na to, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih strokovnih del, navedenih v č) razdelku, ki med drugim točkovno vrednoti še uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta, oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni, med predstavniki najmanj petih držav, koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih institucij, ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih institucij ali meddržavne menjave in podobno.

14Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s 4 točkami vrednotiti zgolj samostojni referat izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar pa se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav.

15Splošno znano je tudi, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, znani širši strokovni, včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi osebno predstavijo svoje referate in so iz tega razloga poimensko navedeni v programih ter znanstvenih posvetih, skupaj z navedbo teme referata in inštitucije, iz katere prihajajo ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane, za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

16Ničesar od tega za 13. in 14. Mednarodni znanstveni posvet v Portorožu ni izkazano. Sodišče se zato strinja s toženo stranko v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na teh dveh dogodkih dejansko izvedla pet referatov, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

17Ni utemeljen tožbeni ugovor, da se je tožena stranka v postopku dokazovanja oprla le na določen listinski dokaz. Tožnica je bila pozvana na dopolnitev predloga z dodatnimi dokazili o opravljenem dodatnem strokovnem delu, kar je tudi storila. Tožena stranka se torej v ugotovitvenem postopku ni omejila zgolj na en dokaz, temveč je presojala tudi druge predložene listine (vabila, potrdila, zborniki). Tožena stranka se sicer ni opredelila do podpisanih izjav drugih učiteljev o tem, da je tožnica na mednarodnih posvetih sodelovala s svojimi prispevki (pri čemer iz teh izjav ni razvidna oblika prispevka oziroma ni razvidno, da bi tožnica na posvetih sodelovala z referati), vendar ta pomanjkljivost obrazložitve odločbe ne more vplivati na drugačno odločitev, glede na to, da tožnica ni predlagala ali predložila nobenega dokaza glede zasnove programov navedenih dveh posvetov, iz katerih bi bile razvidne komponente, navedene v 10. točki te obrazložitve.

18Tudi ni utemeljen ugovor neenakega obravnavanja. Pri odločanju o napredovanju se namreč upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Če se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se od predlagatelja napredovanja lahko zahteva več kot se je pred tem zahtevalo pri odločanju v drugih istovrstnih primerih, kar pa je nato lahko podlaga za različno obravnavanje.

19Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo sodnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sprejelo tudi v sodbah I U 1373/16 z dne 4. 4. 2017, II U 358/16 z dne 5. 7. 2017, I U 1329/16 z dne 11. 10. 2017 itd. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) in ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnice in prič B.B. in C.C., saj to, po mnenju sodišča, ob nepredložitvi ustreznega dokaznega sredstva (glede zasnove programov posvetov) ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Poleg tega tožnica zaslišanja C.C. ni predlagala že v postopku do izdaje izpodbijane odločbe, temveč šele v tožbi (kar je prepozno upoštevaje določilo 52. člena ZUS-1), saj je v upravnem postopku predložila izjave Č.Č.., D.D. in E.E. (ne pa tudi C.C.). Sodišče po povedanem tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS.

20Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.