VSK Sklep I Cp 326/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in navedlo, da rok za plačilo sodne takse za tožbo in za ugovor zoper plačilni nalog z dne 6.3.2018 začne teči naslednji dan po vročitvi izpodbijanega sklepa.

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Držijo ugotovitve o denarnih sredstvih na računih otrok in lastništvu nepremičnine, je pa sodišče spregledalo, da s sredstvi otrok ne more razpolagati brez soglasja centra za socialno delo, saj gre za njihovo premoženje, kot tudi, da samo lastništvo nepremičnine ne prinaša nobenih dohodkov, s katerimi bi bilo možno plačilo sodne takse. Ob takojšnjem plačilu sodne takse v enkratnem znesku bi bilo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih treh mladoletnih otrok.

3Pritožba ni utemeljena.

4Skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Plačilo taks pa ji odloži ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1).

5Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za tožničino oprostitev plačila sodne takse. Institut taksne oprostitve je treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, tožnice pa v ta krog ni mogoče uvrstiti. Kot namreč izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, prejema redni mesečni dohodek, poleg tega pa je tudi lastnica nepremičnine v vrednosti 40.002,00 EUR, v kateri ne živi, ima vezano bančno vlogo za čas od 20.10.2016 do 4.11.2019, na kateri je stanje sredstev na dan 16.3.2018 znašalo 17.176,06 EUR, vezano vlogo, in sicer z avtomatskim trimesečnim podaljševanjem, ima tudi mladoletni sin R. B., čigar sredstva so na dan 16.3.2018 znašala 8.598,53 EUR, mladoletna otroka V. V. in K. V. pa imata pri banki sklenjeno rentno varčevanje za čas od 31.3.2015 do 17.3.2020 in je stanje sredstev na računu vsakega izmed njiju na dan 16.3.2018 znašalo 2.542,81 EUR. Kot še izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, znašajo ta sredstva skupno 30.857,21 EUR in niso namenjena preživljanju tožnice in njenih otrok, ampak izključno varčevanju.

6Tožnica resda razpolaga z mesečnim dohodkom v višini le 718,46 EUR, kar je manj kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (Zakon o socialno varstvenih prejemkih), tj. 595,06 EUR, vendar pa se predlog za oprostitev plačila sodnih taks, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, lahko ne glede na slab dohodkovni položaj stranke in njenih družinskih članov zavrne že na podlagi vrednosti njihovega premoženja.¹ Če stranka oz. njeni družinski člani s tem premoženjem dejansko ne morejo razpolagati, morajo za to, da se pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, izkazati razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12.a člena ZST-1). V obravnavanem primeru tožnica ni trdila, da ugotovljeno premoženje njene družine ni unovčljivo. V pritožbi sicer navaja, da nepremičnina ne prinaša nobenih dohodkov in da s prihranki otrok ne more razpolagati brez soglasja skrbstvenega organa, vendar pa tega ni dopustno upoštevati, saj gre za novoto, ki je pritožba ne opraviči v smislu prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pa tudi v kolikor bi pritožbeno sodišče to trditev upoštevalo, tožnica oprostitve plačila sodne takse ne bi mogla doseči, in sicer že zato ne, ker razpolaga tudi z lastnimi prihranki v višini 17.176,06 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 2.337,00 EUR in za katere niti v pritožbi ne navaja, da jih ni moč unovčiti za (takojšnje) plačilo sodne takse.

7Ker torej ugotovljeno premoženjsko stanje tožnice, ki razpolaga z dodatnim premoženjem, slednji omogoča plačilo sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev pravilna. Pravilna pa je tudi ocena, da bo sodno takso zmogla plačati takoj in v enkratnem znesku, zaradi česar niso izpolnjeni niti pogoji za obročno plačilo oz. odlog plačila sodne takse.

8Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 144/2014 z dne 29.5.2014.