VSL sklep Cst 239/2018

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani točki 1 spremeni tako, da znesek razdelitve posebne razdelitvene mase znaša 3.037,38 EUR in se ga v celoti nameni za poplačilo terjatve pritožnika.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o razdelitvi posebne razdelitvene mase odločilo, da (1.) se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 1. 12. 2017, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa; (2.) upravitelju odmerilo sorazmerni del nadomestila za razdelitev posebne razdelitvene mase v znesku 345,94 EUR, povečano za DDV, ter odločilo, da ima po pravnomočnosti tega sklepa upravitelj pravico do plačila 90 % zneska tega nadomestila, ter še, da bo o plačilu zadnjih 10 % zneska odločalo po prejemu končnega poročila upravitelja.

2Zoper sklep se je pritožil upnik. V bistvenem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v tretjem odstavku 226. člena določa, da posebna razdelitvena masa predstavlja denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem. Nadalje povzema četrti odstavek 226. člena, zlasti 5. točko 226. člena ZFPPIPP. V pritožbi navaja, da je sodišče sledilo končnemu načrtu prve razdelitve posebne razdelitvene mase, ki ga je pripravil upravitelj, in med stroške, ki so nastali s prodajo posebne stečajne mase, vštelo tudi stroške sorazmernega dela nadomestila upravitelja za preizkus terjatev v znesku 1.733,01 EUR ter stroške sorazmernega dela nadomestila upravitelju za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti v znesku 693,21 EUR. Oba stroška nimata zveze s prodajo oziroma unovčenjem posebne stečajne mase, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je posebno stečajno maso obremenilo s temi stroški. Predlaga, da višje sodišče odloči tako, da znesek posebne razdelitvene mase znaša 3.037,38 EUR in se v celoti nameni za poplačilo terjatev upnika (pritožnika). Podrejeno predlaga, da naj višje sodišče odloči tako, da znesek razdelitve posebne razdelitvene mase znaša 891,27 EUR in se v celoti nameni za poplačilo upnika pritožnika, v točki 2.2. pa tako, da se sorazmerni del nadomestila upravitelja za razdelitev posebne razdelitvene mase odmeri v višini 101,51 EUR, povečano za davek na dodano vrednost. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče kot osnovo za izračun nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev upoštevati znesek kupnine, zmanjšan za vse preostale stroške, razen nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev. Pri tem se sklicuje na odločbe sodišča prve in druge stopnje.

3Upravitelj je na pritožbo odgovoril in pritrdil odločitvi sodišča prve stopnje v točki 1, glede podrejene pritožbe (zoper točko 2.2) pa se je strinjal s pritožnikom.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz stečajne zadeve izhaja, da je kupnina za prodano nepremičnino, ki predstavlja posebno stečajno maso, znašala 6.500,00 EUR in je bila v celoti plačana. Sodišče prve stopnje je pri določitvi razdelitvene mase upoštevalo naslednje stroške: stroške ocene vrednosti premoženja, ki spada v stečajno maso v znesku 857,66 EUR, sorazmerni del nadomestila upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila v znesku 1.733,01 EUR, sorazmerni del nadomestila upravitelju za preizkus terjatev v znesku 1.733,01 EUR, sorazmerni del nadomestila upravitelju za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti v znesku 693,21 EUR, sorazmerni del nadomestila upravitelju iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP v znesku 422,05 EUR, sorazmerni del stroškov arhiviranja in drugih stroškov v zvezi s končanjem stečajnega postopka v znesku 50,00 EUR in stroške izvedbe prodaje premoženja, ki spada v posebno stečajno maso v znesku 400,00 EUR. Primarno sta pritožbeno sporna le nadomestili za preizkus terjatev v višini 1.733,00 EUR in za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti v višini 693,21 EUR (sodišče prve stopnje je tudi ta stroška upoštevalo pri izračunu razdelitvene mase), šele podrejeno pa višina nadomestila iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na stališče, da bo iz stečajnega postopka poplačan le ločitveni upnik (pritožnik), zato lahko edino on krije tudi preostale stroške stečajnega postopka, kajti le-ti ne morejo bremeniti upravitelja.

6ZFPPIPP v 226. členu določa, katere stroške v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase se plača iz posebne stečajne mase. V tretjem odstavku je določeno, da posebna razdelitvena masa predstavlja denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem. Kateri so ti stroški, določa ZFPPIPP v nadaljnjem četrtem odstavku 226. člena. Sem spadajo: stroški ocene vrednosti premoženja, davek ali obvezne dajatve, ki jih je potrebno plačati pri prodaji, sorazmerni del nadomestila za unovčenje in razdelitev, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve posebne stečajne mase, v posebnih primerih se krijejo tudi stroški predpisanega ravnanja z odpadki, ter sorazmerni del nadomestila upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila, drugi stroški v zvezi z izdelavo računovodskih izkazov iz 291. člena zakona, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, tudi stroški arhiviranja in drugi stroški v zvezi s končanjem postopka.

7Primarno je torej bistveno vprašanje, ali je dopustno obremeniti konkretno posebno stečajno maso za stroške preizkusa terjatev, ki niso izrecno navedeni v četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZFPPIPP. Isto vprašanje velja za nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti. Glede na pravkar povzeto vsebino določbe 226. člena ZFPPIPP, višje sodišče meni, da v konkretni zadevi ne.

8S tem, ko ZFPPIPP določa, da posebno razdelitveno maso predstavlja dobroimetje, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem, v četrtem odstavku pa določa, kateri so ti stroški (glej razloge v točki 6), posebne stečajne mase z drugimi stroški ni utemeljeno obremeniti, kar je končno tudi posledica splošne ureditve zastavne pravice po 128. členu Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Poleg tega je treba upoštevati, da je ZFPPIPP v četrtem odstavku 226. člena izrecno določil, katere stroške, ki niso neposredna posledica unovčenja posebne stečajne mase, se krije iz posebne stečajne mase (stroški, ki so navedeni v 5. točki četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP – med njimi ni stroška preizkusa terjatev).

9Višje sodišče ob pregledu odločb (primerjaj VSL sklep Cst 172/2011 z dne 14. 7. 2011, VSL sklep Cst 200/2016 z dne 30. 3. 2016, VSL sklep Cst 529/2017 z dne 19. 9. 2017, VSL sklep Cst 550/2017 z dne 8. 11. 2017) ugotavlja, da v njih ni sprejeta vsebinska odločitev o vprašanju kritja stroškov, ki predstavljajo nadomestili za preizkus terjatev ter za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti.

10Že je bilo zavzeto stališče (glej Mateja Levstek, Razumna razlaga pravil o odločanju sodišč o stroških stečajnega postopka, Dnevi insolvenčnega prava 2018, e-Zbornik, Planet GV d.o.o., stran 100), da je treba pri razlagi 226. člena ZFPPIPP uporabiti restriktivno razlago. Osnovno pravilo je, da je posebna razdelitvena masa denarno dobroimetje nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem. Stroški končanja stečajnega postopka praviloma niso stroški unovčenja posebne stečajne mase. To postanejo takrat, ko je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Zato kot stroške stečajnega postopka ni mogoče upoštevati prav vse stroške stečajnega postopka, ki bodo ostali nepoplačani. Zavzeto je stališče, da bi bilo vse preostale stroške potrebno kriti iz posebne stečajne mase predvsem takrat, ko se stečajni postopek vodi le za poplačilo enega ločitvenega upnika, predlagatelja začetka stečajnega postopka, ki bi plačilo lahko dosegel tudi v izvršilnem postopku. Sicer pa ni razloga, da bi upnik, ki ni tak upnik, plačal vse stroške stečajnega postopka.

11In prav za tak primer gre v tem postopku. Višje sodišče zato izrecno opozarja, da pritožnik (ločitveni upnik), ki bo očitno edini poplačan iz posebne stečajne mase, ni predlagatelj tega stečajnega postopka. On ni sprožil tega stečajnega postopka, zato bi bilo zmotno razlagati 226. člen ZFPPIPP tako, da mora on trpeti stroške preizkusa terjatev. Taka razlaga bi nasprotovala splošni določbi 128. člen SPZ, katere konkretizacija je ureditev v 226. členu ZFPPIPP. Poleg tega, ko sodišče prve stopnje navaja, da se poplača sorazmerni del nadomestila za preizkus terjatev, višje sodišče ugotavlja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je dopustilo poplačalo celotnega nadomestila za preizkus terjatev (preizkušene so bile terjatve sedmih upnikov; primerjaj 6. člen Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen). Pritožnik je že vodil izvršilni postopek na to nepremičnino (VL 53102/2012; glej prijavo terjatve na pd 39). Pritožnik je torej izvajal aktivnosti, s katerimi je zmanjševal stroške unovčenja zastavljenega premoženja, pa mu je bilo to preprečeno s predlogom za začetek stečajnega postopka, ki ga je v tem primeru vložila dolžnica (pd 1). Tudi to je razlog, ki v bistvenem loči ta primer od vseh ostalih primerov (na primer VSL sklep Cst 33/2016 z dne 2. 2. 2016).

12Nikakor pa ni mogoče v breme ločitvenega upnika poplačati nadomestila upravitelja za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti. Ločitveni upnik s postopkom odpusta obveznosti, ki teče sicer znotraj stečajnega postopka, nima nobene pomembne zveze. Na poplačani (zavarovani) del terjatve odpust obveznosti nima nobenih posledic. Poleg tega se postopek odpusta obveznosti vodi izključno v interesu dolžnika in ne upnikov, kar še dodatno prepričuje višje sodišče, da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

13Posledično je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem je moralo upoštevati meje pritožbenega preizkusa, kot jih je določil pritožnik sam v primarnem pritožbenem predlogu in tam zatrjevanim obsegom izpodbijanega. Pritožbenih navedb v podrejenem delu višje sodišče zaradi pravkar povedanega ni moglo upoštevati.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.