UPRS Sodba I U 1847/2016-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila prošnjo tožnikov za sklenitev zakonske zveze, ki sta jo osebno podala pri upravnem organu dne 13. 1. 2016 ustno na zapisnik, št. 120-6/2016-1 z dne 13. 1. 2016. Ob podaji njunih izjav, da želita prijaviti sklenitev zakonske zveze, in sicer drug z drugim, ju je uradna oseba seznanila z možnostjo prijave registracije istospolne partnerske skupnosti skladno z Zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS, Uradni list RS, št. 65/2005), vendar sta to možnost zavrnila in vztrajala pri prijavi sklenitve zakonske zveze, ki jo ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo) ter Pravilnik o sklepanju zakonske zveze (Uradni list RS, št. 67/2013 in 32/2015, v nadaljevanju Pravilnik). V obrazložitvi izpodbijane odločbe Upravna enota povzema določilo 26. člena ZZZDR, po katerem osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, v prijavi izjavita, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost zakonske zveze po določilih 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 23. in 24. člena ZZZDR, med katerimi je v 16. členu ZZZDR določen pogoj, po katerem je za sklenitev zakonske zveze potrebno, da dve osebi različnega spola izjavita svoje soglasje, da skleneta zakonsko zvezo pred pristojnim državnim organom in na način, določen z zakonom. Po ugotovitvah Upravne enote na podlagi vpogleda podatkov v matičnem registru in na izjavah tožnikov na zapisnik z dne 13. 1. 2016, v konkretnem primeru ni izpolnjen predpisani zakonski pogoj iz 16. člena ZZZDR za sklenitev in veljavnost zakonske zveze, s čemer je Upravna enota seznanila tožnika z dopisom z dne 20. 1. 2016 skladno z določili 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 27. členom ZZZDR. Slednji matičarju nalaga obveznost, da opozori osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, na predpisane pogoje za veljavnost zakonske zveze ter da se prepriča o tem, ali so ti pogoji izpolnjeni (1. odstavek), če pa se ugotovi, da predpisani zakonski pogoji za veljavnost zakonske zveze niso izpolnjeni, upravna enota z odločbo zavrne sklenitev zakonske zveze (2. odstavek). Ker na pisno seznanitev Upravne enote z ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvom, da pogoja iz 16. člena ZZZDR ne izpolnjujeta, tožnika v danem petnajstdnevnem roku po prejemu navedenega poziva prvostopenjskega organa, da se glede ugotovljenega opredelita oziroma se o tem izrečeta ali vlogo umakneta na podlagi 134. člena ZUP, tožnika vse do izdaje prvostopenjske odločbe nista odgovorila, je Upravna enota njuno prošnjo zavrnila na podlagi 27. člena ZZZDR.

2Tožnika sta zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo. Pritožbeni organ je njuno pritožbo zavrnil na podlagi 248. člena ZUP ob ugotovitvi, da glede na tedaj obstoječo zakonsko ureditev v ZZZDR, v konkretnem primeru ni izpolnjen predpisani zakonski pogoj iz 16. člena ZZZDR, to je, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, čemur tožnika v pritožbi niti ne oporekata, ampak zahtevata enakost pri uporabi prava. Ker so določbe ZZZDR v tem delu jasne in nedvoumne ter jih upravni organ ni pristojen interpretirati drugače oziroma v neposrednem nasprotju z njihovim pomenom, saj je pravni položaj življenjske skupnosti dveh oseb istega spola v času izdaje sporne prvostopenjske odločbe urejal Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS, Uradni list RS, št. 65/05 in nadaljnji), medtem ko je v času izdaje drugostopenjske odločbe v veljavi Zakon o partnerski zvezi (ZPZ, Uradni list RS, št. 33/2016), ki partnerjema v partnerski zvezi pripisuje enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza po ZZZDR. Zakonodajalec pa se je odločil ti dve skupnosti urejati v različnih zakonih, naloga upravnih organov pa je, da na podlagi 120. člena Ustave v okviru danih pooblastil odločajo o posameznih upravnih zadevah, vezano na Ustavo in zakon.

3Tožnika zoper izpodbijano dokončno odločbo vlagata skupno tožbo na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Navajata, da dejansko stanje v konkretnem primeru ni sporno, saj sta oba tožnika dejansko res istega, moškega spola. Zato v upravnem postopku temu nista oporekala, niti temu ne oporekata v tožbi. Pač pa tožnika menita, da jima je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Le-ta po mnenju tožnikov terja nediskriminatorno uporabo vseh veljavnih predpisov, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, društveni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, saj so pred zakonom vsi enaki. Navedeno obenem pomeni pravico posameznika do enakosti pri uporabi prava, kar terja, da se v postopkih izdajanja posamičnih aktov pred sodnimi in upravnimi organi veljavni predpisi uporabljajo za vsakogar na enak način. Tožnika navajata, da bi morala Upravna enota v skladu z 2. odstavkom 120. člena Ustave razlagati določbe ZZZDR na ustavno skladen način, ne pa črkobralsko, ampak tako, da ZZZDR ne prepoveduje, pač pa dopušča sklenitev zakonske zveze med osebama istega spola. Prav tako nasprotujeta stališču pritožbenega organa, da njun položaj urejajo drugi zakoni, in sicer Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) in Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), čemur tožnika nasprotujeta, češ da gre za problem zakonodaje, ker naj bi zakonodajalec pozabil, da je njun življenjski primer že uredil z ZZZDR. Pri tem se sklicujeta na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), še zlasti na stališča v zadevi Goodwin proti Združenemu kraljestvu. ESČP pojmuje spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, čeprav navedena okoliščina sicer ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnika izpostavljata tudi več odločitev Ustavnega sodišča, katerih značilnost je njihov pravno zavezujoč značaj erga omnes in iz katerih izhaja stališče, da se istospolne in raznospolne partnerske skupnosti nahajajo v bistveno enakem pravno upoštevnem dejanskem položaju. Zato bi le-te morali pri odločanju v konkretnem primeru upoštevati tako upravni organi, kot tudi sodišča, ker splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v bistvenem enaki položaji obravnavajo enako, različni pa različno, razen če za različno obravnavanje enakih položajev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Vendar po mnenju tožnikov v obravnavanem primeru ni takih razlikovalnih razlogov, češ da spol partnerjev pri tem nima nikakršnega pomena, saj so razmerja med istospolnima partnerjema v bistvenem enaka razmerjem med raznospolnima partnerjema, ker vsa temeljijo na istih vrednotah stabilne povezanosti dveh oseb, ki sta si blizu, se spoštujeta, si zaupata, medsebojno pomagata in se podpirata, kar predstavlja tisto kakovost, ki razmerje dvigne na novo, višjo raven. Kolikor bi ustavodajalec želel omejiti pravico do sklenitve zakonske zveze le na dve osebi različnega spola, bi to v 53. členu Ustave tako tudi zapisal, vendar že iz besedne razlage te določbe v zvezi s 14. členom Ustave izhaja, da pravica do sklenitve zakonske zveze pripada partnerjem, ne glede na spol. Menita, da v luči ustavnega načela enakosti pred zakonom in ob upoštevanju temeljnega pravila, da je državljanom v demokratični in pravni državi glede na določila 1., 2. in 35. člena Ustave dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, torej ni dopustna diskriminacija glede na spol za sklenitev zakonske zveze. Z vidika Protokola št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v povezavi s 5. odstavkom 15. člena Ustave je po mnenju tožnikov v njunem primeru očitno, da gre celo za neposredno diskriminacijo, s tem, ko tožena stranka ni omogočila tožnikoma sklenitve zakonske zveze, kar omogoča raznospolnim partnerjem. Tožnika nasprotno menita, da so istospolni in raznospolni partnerji glede vprašanja sklenitve zakonske zveze v bistveno podobnem položaju, tako da za njihovo razlikovanje ni izpolnjen strogi test sorazmernosti. Zato toženi stranki očitata kršitev načela nediskriminacije iz 14. člena Ustave.

4Čeprav je v delu pravne teorije sprejeto stališče, da zakonska zveza ni človekova pravica, gre po mnenju tožnikov za zmotno stališče, saj zakonsko zvezo izrecno ureja Ustava v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in hkrati pomeni tudi izvedbo človekove pravice do zasebnosti in do združevanja ter do osebnostnih pravic. Če zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne, potem tudi ni za raznospolne partnerje. Slednji pa kljub temu veljavno sklepajo zakonske zveze, istospolni pari pa ne. Zato gre po mnenju tožnikov za kršitev načela nediskriminacije, češ da ni nobenega stvarnega in utemeljenega razloga za to, da se po vsebini isti pojav - zakonska zveza, imenuje drugače, in sicer registrirana istospolna partnerska skupnost ali partnerska zveza. Iz tega pa izvirajo še nadaljnje diskriminacijske posledice, tako da partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka, niti nista opravičena do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Po mnenju tožnikov je ključno to, kako se odnos med dvema osebama poimenuje, češ da bi bilo dostojanstvo partnerjev, ki jima zakon odreka pravico do poimenovanja zakonca, v svojem bistvu odvzeto, četudi bi zakonska zveza kot izjema, pridržana heteroseksualnim partnerjem na eni strani oziroma partnerska zveza ali registrirana partnerska skupnost na drugi strani, vsebinsko za osebe v teh odnosih pomenili povsem identične pravice oziroma identičen pravni položaj. Ker tako po mnenju tožnikov izpodbijana odločba krši določila 21. in 34. člena Ustave, je materialno pravno napačna ter predstavlja negativno vrednostno sodbo o osebah, živečih v istospolnih skupnostih, ker brez stvarnega, opravičenega, sorazmernega oziroma drugega logičnega argumenta jemlje nekaj, kar je pri raznospolnih partnerjih ustaljen princip in splošno sprejeta praksa ter običaj, to je zakonska zveza.

5Toženi stranki tožnika očitata, da jima je kršila pravico do enakosti pred zakonom zaradi njune spolne usmerjenosti, češ da jima tako sporoča, da so istospolni partnerji nevredni zakonske zveze in jima vzbuja negativne občutke zaradi spolne usmerjenosti. Toženi stranki še očitata, da sicer zatrjuje enakost pred zakonom in nediskriminatorno ravnanje v razmerju do istospolnih partnerjev, vendar le na deklaratorni ravni, v odločbah Ustavnega sodišča in zakonov o varstvu pred diskriminacijo, v praksi pa upošteva določbe ZZZDR s tam predpisanimi pogoji za sklenitev zakonske zveze, predvsem glede različnega spola bodočih zakoncev, s čimer je bila prizadeta čast tožnikov. Ne le z izdajo izpodbijane odločbe, ampak tudi s predhodnim trikratnim obiskom Upravne enote je bilo po mnenju tožnikov namreč poseženo v njuno ustavno pravico do osebnega dostojanstva. V tej zvezi izpostavljata odločitev in stališča Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Obergefell v. Hodges z dne 26. 6. 2015.

6V tožbenem zahtevku tožnika sodišču predlagata, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da primarno izda sodbo z naslednjo vsebino: "1. Odpravi se odločba Upravne enote Ljubljana z dne 1. 3. 2016, št. 120-6/2016-4; 2. Prijavi se sklenitev zakonske zveze oseb: a) A.A., roj. ..., stalno prebivajoč ..., b) B.B., roj. ..., stalno prebivajoč ..., ki se bo opravila na prvi prosti termin Upravne enote Ljubljana po pravnomočnosti te sodbe v prostorih Upravne enote Ljubljana ob pričah: a) C.C., roj. ..., ..., b) D.D., roj ..., ... Z izrekom iz prejšnje točke se nadomesti zapisnik Upravne enote Ljubljana, Sektorja za upravne notranje zadeve, Oddelka za matične zadeve; 4. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti vse stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila". Podrejeno predlagata, da naj sodišče izda sodbo z naslednjo vsebino: "1. Odpravi se odločba Upravne enote Ljubljana z dne 1. 3. 2016, št. 120-6/2016-4 in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti vse stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila".

7Sodišču tožnika nadalje predlagata, da kolikor bi pri obravnavi njune tožbe ugotovilo, da določil ZZZDR v skladu z ustaljenimi razlagalnimi sredstvi ne more interpretirati ustavno skladno, naj ob upoštevanju 156. člena Ustave prekine postopek in zahteva oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Prav tako predlagata, da naj sodišče obenem zahteva tudi oceno ustavnosti Zakona o partnerski zvezi (ZPZ, Uradni list RS, št. 33/16) iz razlogov, ki jih utemeljujeta ob sklicevanju na načela enakosti, svobode, dostojanstva človeka ter odnosa med večino in manjšino ter na stališča Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Loving proti Virginiji. Sodišče naj tako zahteva od Ustavnega sodišča, da ugotovi, da je ZZZDR protiustaven, kolikor ne omogoča sklenitve zakonske zveze dvema osebama ne glede na spol in naj s tem v zvezi Ustavno sodišče izda interpretativno odločbo, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost žene in moža, moža in moža ter žene in žene, posledično pa naj Ustavno sodišče razveljavi tudi Zakon o partnerski zvezi.

8Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku predložila upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Sodišču iz razlogov, navedenih v odločbi pritožbenega organa druge stopnje z dne 30. 11. 2016, predlaga, da naj tožbo zavrne.

9Tožnika, ki sta vložila skupen odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, v celoti vztrajata pri vloženi tožbi. Hkrati sta sporočila njun nov, skupen naslov v Ljubljani, zaradi nadaljnjega vročanja sodnih pisanj.

K točki I:

10Tožba ni utemeljena.

11V upravnem sporu skladno s 1. odstavkom 157. člena Ustave odloča pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo. V skladu z določbo 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo. če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 so upravni akti po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastni in posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedene določbe ZUS-1 je tako, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje tega akta. Po 3. členu ZUS-1 pa upravni akti niso take odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Ob upoštevanju načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki imajo vsaka svojo funkcijo, v jedro katere druga oblast ne sme poseči, so v določbah ZUS-1 tako postavljene meje možnosti preverjanja zakonitosti aktov in dejanj s strani neodvisnih sodnih organov (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 197/2008 z dne 4. 6. 2008).

12V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločitev pristojnih upravnih organov prve in druge stopnje, ki sta zaradi (med strankama v tem primeru nespornega) neizpolnjenega predpisanega pogoja iz 16. člena ZZZDR¹ zavrnila prošnjo (in pritožbo) tožnikov za sklenitev zakonske zveze po določilih ZZZDR, in sicer enega z drugim, ob neprerekanem dejstvu, da sta oba tožnika istega, to je moškega spola, tožnika pa pri svoji zahtevi za sklenitev zakonske zveze na podlagi ZZZDR izrecno vztrajata tudi v tožbi, četudi sta bila s strani Upravne enote seznanjena z možnostjo registracije istospolne partnerske skupnosti na podlagi določil tedaj veljavnega Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (sedaj Zakon o partnerski zvezi) med tekom upravnega postopka, še preden je bila izdana sedaj izpodbijana odločba.

13Na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponovno navajati razlogov za sprejeto odločitev, če lahko sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V konkretnem primeru sodišče lahko sledi utemeljitvi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ki pravilno temelji na jezikovni razlogi² 16. člena ZZZDR, saj je njuna obrazložitev, tudi glede na vsebino tožbe, zadostna za zavrnitev tožbe, ob med strankama nespornem dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov uradnih evidenc, ki jih tožnika v tožbi niti ne izpodbijata.

14Sodišče je na tej podlagi tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po 1. odstavku 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sam izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in na zakonu (16. člen ZZZDR) utemeljen, upravni organi pa so v skladu s 120. členom Ustave dolžni odločati v okviru in na podlagi Ustave in zakonov, v konkretnem primeru ZZZDR in ZPZ (pred tem ZRIPS, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa). Ne da bi se posebej spuščalo v podrobnejši pregled, analizo in primerjavo številnih dosedanjih zakonodajnih, referendumskih in ustavno - sodnih odločitev glede normativnega urejanja pravice do poroke iz 12. člena EKČP³ v zvezi z 8. členom Ustave⁴ in 53. členom Ustave sodišče ob upoštevanju stališč EKČP⁵ namreč ne vidi razlogov, zakaj bi zakonska ureditev pravice do poroke in iz tega izhajajočih pravic partnerjev v dveh ločenih zakonskih aktih, konkretno v ZPZ za istospolne pare in ZZZDR za raznospolne pare, bila že sama po sebi v nasprotju z Ustavo, pri čemer tožnika niti ne uveljavljata, da bi se navedena zakonska akta medsebojno kakorkoli razlikovala glede vsebine ali obsega materialno-pravnih upravičenj, izhajajočih iz teh zakonskih določb, saj bi se o diskriminacijski obravnavi lahko govorilo (šele) takrat, kadar država na podlagi osebnih okoliščin različno obravnava posameznike v enakih položajih (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-68/16-8, Up-213/15, 16. 6. 2016, točka 16. obrazložitve).

K točki II:

15Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

¹ ZZZDR v 16. členu določa:“Za sklenitev zakonske zveze je potrebno, da dve osebi različnega spola izjavita pred pristojnim državnim organom na način, določen z zakonom, svoje soglasje, da skleneta zakonsko zvezo.“ Prvi odstavek 12. člena ZZZDR določa:“Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.“
² V pravni teoriji se je, kljub različnim stališčem teoretikov, glede upoštevanja razlagalnih pravil, poenotilo stališče, da njihova uporaba ni poljubna in je splošno sprejeto stališče Pavčnika, ki navaja, da je „jezikovna razlaga le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopati“ (Pavčnik, M., Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, 1997, str. 356).
³ EKČP v 12. členu (Pravica do poroke) določa:“Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice.“
⁴ Ustava v 8. členu določa.“Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.“
⁵ Primerjaj odločitve ESČP v zadevah Schalk in Kopf proti Avstriji (sodba z dne 24. 6. 2010), Kozak proti Poljski (sodba z dne 2. 3. 2010) in Karner proti Avstriji (sodba z dne 24. 7. 2003), v katerih je ESČP ocenilo, da gre za področje, na katerem se pravice razvijajo in med državami še ni oblikovanega soglasja, vendar glede na določbo 12. člena EKČP in upoštevajoč 14. člen v povezavi z 8. členom EKČP ni nujno, da bi morala biti registrirana istospolna partnerstva v pravicah in dolžnostih povsem izenačena z zakonsko zvezo (Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev-A, Šturm, L., Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 894).