UPRS Sklep III U 227/2017-5

Zahteva za izdajo začasne odredbese zavrne.

1Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici, je dne 30. 10. 2017 prejelo tožbo tožeče stranke Splošna bolnišnica ... (v nadaljevanju tožeča stranka) z dne 27. 10. 2017, zoper toženo stranko Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za zdravje, Komisija RS za varstvo pacientovih pravic, Štefanova ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju tožena stranka), zaradi odprave sklepa tožene stranke št. 021-32/2017-21 z dne 22. 9. 2017, s katerim je tožena stranka tožeči stranki naložila, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mladoletno A.A., rojeno ..., in sicer tako, da ga dopolni z navedbami, da mati mladoletne pacientke A.A. ni zavrnila njenega bolnišničnega zdravljenja v juniju 2016 in da se ji pisno opraviči za nastale nepravilnosti. Tožeči stranki je naložila, da sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev kršenja pravic pacientov v prihodnje in o teh ukrepih poroča toženi stranki. Določila je tudi, da mora tožeča stranka povrniti stroške pritožnice za prihode na obravnave in pripravljalne naroke v višini 50,88 EUR.

2S tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, da sodišče v skladu z določbo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne sodbe v zadevi. V predlogu navaja, da je izvršitev sklepa v delu, ki tožeči stranki nalaga popravek oziroma dopolnitev navedb odpustnega pisma ter opravičilo za nastale nepravilnosti po svoji naravi takšna, da bo imela posledice, ki jih ne bo mogoče odpraviti v primeru, da bo njenemu zahtevku ugodeno. Glede na naravo in vsebino obveznosti si je namreč življenjsko težko predstavljati situacijo, kako enkrat že podano opravičilo odvzeti za nazaj in zadevo vrniti v prvotno stanje. Izpodbijano odločbo je treba šteti za enovit akt, ker so naložene obveznosti med seboj povezane. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče zadrži izvršitev odločbe v celoti.

3Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe v roku, ki ji ga je določilo sodišče, ni podala.

4Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožeča stranka iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

5Tožeča stranka v tožbi sicer ni opredelila po katerem odstavku 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe, iz vsebine predloga pa izhaja, da predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda.

6Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožeča stranka izkazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke, s katerim je tožeči stranki naložila, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mladoletno A.A., katerega zadržanje izvršitve se predlaga. Sodišče je presojalo obstoj težko popravljive škode za tožečo stranko na podlagi podanega predloga za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravni sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za tako škodo takrat, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, (začasno) pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta, oziroma z začasno ureditvijo stanja. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede razloge in dejstva ter predloži vse relevantne podatke za odločanje, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 59/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2011 in številni drugi) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktivni pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode.

7Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter dokazov zanje, glede nastanka težko popravljive škode te ni izkazala. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe namreč ni niti navedla niti predložila nobenega dokaza, ki bi vsaj verjetno izkazoval nastanek zanjo težko popravljive škode. Glede na navedeno torej ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bi bila zanjo težko popravljiva, kar pa je pogoj za nadaljnje odločanje ob predlagani začasni odredbi.

8Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo in glede na to odločitev tudi ni ocenjevalo o sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.