UPRS Sodba I U 853/2017-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo odločilo, da se ne sprejme v sofinanciranje projekt tožnika kot prijavitelja z naslovom ... Iz obrazložitve je razvidno, da je bil objavljen redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2017, oznaka JPR-MV-2007 (v nadaljevanju javni razpis), katerega namen je podpora medijem pri ustvarjanju in razširjenju programskih vsebin, ki so v skladu s 4. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) pomembne za uresničevanje javnega interesa na področju medijev, ki je sestavljen iz dveh področij, PODROČJE A sofinanciranje programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij in PODROČJE B sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa. Med drugim iz obrazložitve izhaja, da je zaprošeni znesek sofinanciranja posameznega projekta v skladu s 5. točko javnega razpisa znašal največ 50% vseh predvidenih upravičenih stroškov izvedbe projekta iz sredstev proračuna Republike Slovenije in ni smel presegati 30.000,00 EUR na področju A oziroma 100.000,00 EUR na področju B. Pri izboru projekta je toženka upoštevala razpisna merila iz 8. točke javnega razpisa ter obrazložitev teh meril v navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge, ki so bila objavljena na spletni strani toženke in so bila del razpisne dokumentacije. Toženka je v skladu s 13. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) obvestila prijavitelja projekta o predlogu strokovne komisije, ki mu je bila dana možnost, da se v tri dnevnem roku pisno izjavi o predlogu strokovne komisije. Komisija je vse pravočasno prispele izjave prijaviteljev in obvestila obravnavala in pripravila končni predlog. V skladu z 8. točko javnega razpisa so bili v financiranje sprejeti le tisti projekti, ki so na podlagi ocenjevanja po posameznih merilih dosegli vsaj polovico vseh možnih točk. Izmed projektov, ki so dosegli vsaj polovico vseh možnih točk, so bili glede na višino razpoložljivih sredstev v sofinanciranje sprejeti tisti projekti, ki so v postopku izbire oziroma ocenjevanja dosegli višje število točk.

2Končni predlog komisije izhaja iz preglednice, kjer je za vsako razpisno merilo, ki je opisno pojasnjeno, navedeno možno število točk na posameznega člana strokovne komisije in skupno število točk, ki jih je strokovna komisija podelila projektu tožnika po posameznem merilu in skupno število podeljenih točk. Razvidno je, da je tožnikov projekt skupaj prejel 270 točk po sedmih razpisanih merilih. Na strani 5 izpodbijane odločbe pa je podana vsebinska obrazložitev in ocena strokovne komisije, da je tožnikov projekt serija stotih oddaj, s katero želijo avtorji odstirati polpreteklo zgodovino, današnje dogajanje v Sloveniji, Evropski uniji in Natu, ter razpravljati o prihodnosti razvoja Slovenije. Točke pri merilih 4 in 5 so bile glede na podane informacije o projektu v vlogi in po pregledu strokovne komisije podeljene avtomatično. Člani strokovne komisije so individualno, glede na vsebino predlaganega projekta, ocenili projekt po merilih pod zap. št. 1, 2, 3, 6 in 7. Pri ocenjevanju so upoštevali „Navodila prijaviteljem za izdelavo vloge“, ki so bila objavljena na spletni strani Ministrstva za kulturo. Iz priloženih tabel pa so razvidne skupaj podeljene ocene, glede na posamezno razpisno merilo ter skupni seštevek ocen vseh članov. Seštevek točk odraža mnenje komisije, da je predlagani projekt sorazmerno kakovosten, komunikativen in izviren, manj pa aktualen. Komisija je prepoznala sorazmeren pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Projekt je sorazmerno pomemben pri uresničevanju pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti in za zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije. Komisija ugotavlja, da prijavljeni projekt ustreza kriterijem razpisa, vendar ga glede na zgornje ugotovitve in doseženo število točk (270 točk) ter glede na razpoložljiva sredstva ne more predlagati za sofinanciranje. Toženka navaja, da je strokovna komisija odločala s konsenzom. Navaja 120. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), 12. člen Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev (v nadaljevanju Uredba) ter 15. člen Pravilnika. V obravnavanem primeru je minister za kulturo soglašal s predlogom strokovne komisije.

3Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločba bi skladno s 119. členom ZUJIK in 12. členom Pravilnika morala vsebovati natančne razloge za razvrstitev kulturnega projekta tožnika, dosledno obrazložitev, kateri kulturni programi oziroma projekti, ki so predmet ocenjevanih ustreznih vlog, se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na višino sredstev in razvrstitev ne financirajo. Vsebovati bi morala natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo ocene strokovne komisije glede na v razpisu določene pogoje in kriterije. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju. Po eni strani projekt ustreza kriterijem razpisa, po drugi stani ga komisija ne more predlagati za sofinanciranje. Izostale so odločitve o relevantnih dejstvih. Ni podana nobena utemeljena in argumentirana vsebinska presoja. Ni opravljena tudi nobena dokazna ocena. Toženka ni ustrezno pojasnila, kaj so bili pravno relevantni razlogi pri izbiranju. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj je komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu tožniku podelila določeno število točk. Zelo kratko in splošno besedilo obrazložitve izpodbijane odločbe se ne nanaša na nobenega izmed razpisnih kriterijev posebej, tako da tudi v povezavi s številčnimi ocenami izpolnjevanja posameznih kriterijev iz njega ni mogoče razbrati nobenega konkretnega razloga ali okoliščine, na podlagi katerih je toženka ocenila, da vloga tožnika nekatere razpisne kriterije izpolnjuje le v manjši meri, nekaterih pa celo sploh ne. Posledično iz obrazložitve ni mogoče razbrati povezave med kriteriji razpisa in razlogi za zavrnitev. Takega pomanjkanja razlogov ni mogoče enačiti z omejenim poljem proste presoje, ki ga sodišče v takih zadevah pušča toženki in je v očitnem nasprotju z trinajstim odstavkom 119. člena ZUJIK in 12. členom Pravilnika. Toženka ni pojasnila, zakaj je tožeči stranki nekje dodelila manj in nekje več točk. Zlasti ni pojasnila, po čem se je projekt tožnika toliko ločeval od drugih projektov, da je bil deležen zgolj takšnega števila točk, kot jih je prejel. Gre za neobrazloženo, pavšalno in nekonsistentno utemeljitev. S tem je kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS.

4Kršitev enakega varstva pravic tožnika je utemeljena z okoliščino, da je toženka pri razpisu večkrat očitno odločala po političnih in ne strokovnih kriterijih. Toženka je pri vrednotenju prijavljenih kulturnih projektov v pretežnem delu kot uspešne izbrala izključno projekte tistih medijev, ki so pozicionirani kot mediji leve družbeno politične usmeritve, pretežni del medijev, ki jih lahko v širšem družbeno političnem kontekstu umestimo kot desno profilirane medije, pa so bili na razpisu neuspešni. V dokaz navedenega toženko poziva, da predloži vse odločbe, ki jih je izdala na podlagi javnega razpisa oziroma naj jo pozove sodišče, sicer se bo to dejstvo o arbitrarnosti na podlagi družbeno politične usmeritve določenih medijev štelo za dokazano (prvi in peti odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členoma Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je iz političnih vzgibov prijavljeni kulturni projekt tožnika namenoma ocenila na način, da ta ni dosegel mejnega praga za sofinanciranje in se po prepričanju tožnika v tem skriva tudi razlog za tako pavšalno in neobrazloženo obrazložitev. Na ta način je bila kršena tudi ustavna pravica iz 5. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba tudi hudo posega v širši javni interes, zlasti v kontekstu omogočanja splošni javnosti do relevantnih medijskih in ostalih vsebin in je prišlo tudi do kršitve 1. člena Ustave RS, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, kot jo navaja. V zvezi z navedenim je z izpodbijano odločbo prišlo tudi do kršitve 14. člena Ustave RS. Evidentno je, da toženka ni enakovredno obravnavala vseh medijskih ponudnikov oziroma prijaviteljev na javni razpis, pač pa je preferirala zgolj levo usmerjene medije. Tožnik navaja kršitev 39. člena Ustave RS. Izpostavlja, da svoboda medijev, tiska in izražanja ni zgolj na nacionalni ravni ustavno varovana kategorija, ampak gre za širši mednarodni koncept, ki je varovan tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kot številnimi drugimi mednarodnimi dokumentni in pravnimi akti Evropske unije, pri čemer navaja odločitev ESČP v zadevi Sunday Times v. Združeno kraljestvo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti z novo odločbo, v kateri se tožnikov projekt sprejme v sofinanciranje oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzet del javno objavljene razpisne dokumentacije, kjer so objavljeni pogoji za sodelovanje na javnem razpisu ter kateri projekti so bili lahko v skladu z besedilom razpisa sprejeti v sofinanciranje, kjer je tudi pojasnjeno, da se je pri izboru projekta upoštevala razpisna merila oziroma kriteriji iz 8. točke javnega razpisa ter obrazložitev teh meril v navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge, ki so bila objavljena kot del razpisne dokumentacije. Na 4. strani obrazložitve izpodbijane odločbe je jasno razvidno, koliko točk je dobil zadevni projekt skupaj, po vsakem posameznem kriteriju in skupno število točk, v obrazložitvi na strani 5 pa so navedeni tudi razlogi za takšno oceno pri vsakem posameznem kriteriju oziroma merilu, kar toženka pojasni po posameznih merilih (1 do 6). Tako je bil projekt po vseh sedmih merilih, kjer je tudi jasno razvidno koliko točk je dobil po vsakem posameznem merilu, skupaj ocenjen z 270 točkami. Projekt je prejel več kot polovico vseh možnih točk (500) in je ustrezal merilom razpisa, vendar pa ga strokovna komisija, glede na omejena finančna sredstva, ni predlagala za sofinanciranje, s čemer je pristojni minister soglašal, kakor tudi z utemeljitvijo strokovne komisije, zato je sofinanciranje projekta zavrnil. Takšen predlog in odločitev je pravilna in zakonita, saj so sredstva javnega razpisa omejena, zato se lahko za sofinanciranje izberejo le tisti projekti, ki so bili v postopku izbire ocenjeni kot najboljši, kar izhaja iz 8. točke besedila javnega razpisa. Projekt tožnika je ocenjen skladno z razpisnimi merili. Strokovna komisija je ministru v sofinanciranje predlagala le tiste projekte (izmed tistih, ki so dosegli vsaj polovico možnih točk po razpisnih merilih), ki so bili ocenjeni najboljše. Ker je jasno razvidna povezava med merili razpisa in razlogi za zavrnitev projekta, tožbeni očitki, da naj bi bila izpodbijana odločba neobrazložena, ne držijo. Takšna obrazložitev je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS glede neobrazloženosti odločitev v postopkih javnih razpisov ter ustaljeno s sodno prakso Upravnega sodišča RS glede obsega obrazložitve odločitve organov v zadevah javnih razpisov s področja kulture, ki jo navaja. Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena v skladu z relevantnimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanj ZUP), ZUJIK in Pravilnika, zato je neutemeljen očitek, da naj bi šlo za samovoljno in arbitrarno odločitev. V predpisih, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ne izhaja nobena zahteva, da se v odločbi navedejo tudi informacije o ocenah drugih projektov. Posledično so neutemeljene tožbene navedbe, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, saj gre pri kandidiranju na javnem razpisu za negotova dejstva.

6Kot pavšalne in neutemeljene toženka zavrača očitke tožnika, da naj bi na javnem razpisu odločala po političnih in ne strokovnih kriterijih in da naj bi pri vrednotenju kulturnih projektov kot uspešne izbrala izključno projekte tistih medijev, ki so profilirani kot mediji leve družbeno politične usmeritve. Toženka navaja, da je strokovna komisija vsak projekt presojala izključno glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega projekta, ki so bili določeni v javnem razpisu. Navaja določbe 4. člena in 4.a člena ZMed. V skladu ZMed se z javnim razpisom ne financirajo mediji kot taki, ampak le posamezni kulturni projekti, to so programske vsebine, ki zagotavljajo pluralnost in demokratičnost splošno informativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži stroške postopka.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno ali je toženka pravilno in zakonito odločila, da se tožnikov projekt ... ne sprejme v sofinanciranje na podlagi javnega razpisa, ki je bil izdan na podlagi Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in medijev (12. člen). V zadevi je predvsem sporno ali je toženka ustrezno obrazložila izpodbijano odločbo na način, da jo je mogoče preizkusiti, predvsem glede števila točk, ki jih je prejel tožnikov projekt po posameznem razpisnem merilu in ali je strokovna komisija podala vsebinsko oceno o navedenem projektu.

9Po presoji sodišča očitek tožnika, da gre za abstraktne in pavšalne navedbe, brez konkretizacije in aplikacije dejanskega stanja na konkretno pravno podlago, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 4) je razvidno koliko točk je projekt tožnika prejel po vsakem posameznem razpisnem merilu. Tako je razvidno, da je po razpisnem merilu 1. Kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave, (kjer je navedeno, da je vsak element merila: kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost) ovrednoten s točkami, pri čemer je pri vsakem posameznem elementu merila možno doseči največ 11 točk skupaj (torej možnih 44 točk). Tožnik je pri pojmu „kakovost“ prejel 27 točk, pri pojmu „izvirnost“ 26 točk, pri pojmu „aktualnost“ 27 točk, pri pojmu „komunikativnost“ pa 23 točk, kar je skupaj 102 točk od možnih 220 točk. V razpredelnici so navedene možne točke na posameznega člana petčlanske strokovne komisije. Tako kot številčno je podana v obrazložitvi izpodbijane določbe (na strani 5) tudi vsebinska opredelitev podeljenih točk po tem razpisnem merilu, in sicer je navedeno, da je predlagani projekt razmeroma sorazmerno kakovosten, komunikativen in izviren, manj pa aktualen.

10Prav tako je po razpisnem merilu 2. Pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika iz preglednice razvidno, da je tožnik skupaj prejel 38 točk od možnih 100 točk (glede na pet članov strokovne komisije). Iz vsebinske opredelitve strokovne komisije izhaja, da je prepoznala sorazmeren pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Tožnik je po merilu številka 3. Pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete prejel 36 točk, od skupno možnih 75. Iz vsebinske ocene strokovne komisije izhaja, da gre za sorazmeren pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Razpisna merila 4 in 5 v obravnavani zadevi niti nista sporna, saj so bile točke pri navedenih merilih dodeljene avtomatično, glede na podane informacije tožnika o projektu v vlogi in tožnik tega ne izpodbija. Po razpisnem merilu 6. Pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti je tožnikov projekt prejel 7 točk od skupno možnih 15. točk (glede na to, da je bilo možno dati na posameznega člana od 0 do 3 točke). Strokovna komisija je pri tej točki pojasnila, da je projekt sorazmerno pomemben pri uresničevanju pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti. Po razpisnem merilu 7. Zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije, kjer sta možni točki na posameznega člana od 0 do 2, je tožniku od možnih 10 točk dodeljenih 6 točk, kar je strokovna komisija po vsebini tudi pojasnila, ko je navedla, da gre za to, da je projekt tožnika sorazmerno pomemben za zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije. Po povedanem tožnik nima prav, ko meni, da ni podana nobena utemeljena in argumentirana vsebinska presoja in da ni razvidna podrobna strokovna presoja glede vsakega posamičnega razpisnega merila .

11Tako so v obrazložitvi razvidni podatki iz končnega predloga strokovne komisije kjer so navedena razpisna merila, možno število točk na posameznega člana strokovne komisije in skupaj podeljene točke po posameznih razpisnih merilih ter seštevek skupnega števila točk, ki jih je strokovna komisija podelila projektu tožnika (270), kar je strokovna komisija vsebinsko pojasnila. Po presoji sodišča je navedena obrazložitev zadostna in je podana na način, da je mogoče preizkusiti po vsakem posameznem razpisnem merilu glede števila podeljenih točk tožnikovemu projektu kot tudi vsebinsko obrazložitev podeljenih točk. V obravnavani zadevi tako ne gre za to, da ni mogoče razbrati povezave med kriteriji razpisa in razlogi za zavrnitev, kar tožnik navaja. V obravnavani zadevi je končni predlog strokovne komisije podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, iz katere je po povedanem jasno razvidno število doseženih točk, ki jih je projekt tožnika prejel v posameznih razpisnih merilih in tudi strokovna ocena projekta, ki jo je opravila strokovna komisija, ki je obvezen element končnega predloga komisije (14. člen Pravilnika).

12Glede na ustaljeno sodno prakso, s katero je tudi tožnik seznanjen, ima toženka v zadevah javnih razpisov določena polja proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Slednjega pa tožnik ne izpodbija. Sporno je število doseženih točk, ki pa so rezultat ocene strokovne komisije. V obravnavani zadevi pa je ocena posameznih članov komisije po posameznih kriterijih razvidna tudi iz ocenjevalnega zapisnika, ki je sestavni del upravnih spisov, iz izpodbijane odločbe pa izhajajo vsi potrebni podatki za preizkus, torej tudi njihov seštevek, ki predstavlja skupno oceno strokovne komisije. Strokovna komisija pa je podala tudi skupno vsebinsko obrazložitev tožnikovega projekta glede vsakega posameznega kriterija glede na doseženo število točk. Tako ne držijo navedbe tožnika, da ni pojasnjeno, zakaj je tožnikov projekt prejel po posameznih razpisnih merilih točno določeno število točk. Vsebinsko obrazložitev strokovne komisije, ki je nedvomno rezultat ocene strokovne komisije po teh razpisnih merilih, pa sodišče ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilne strokovne ocene.¹ Pri tem sodišče še poudarja, da je pri sodelovanju na javnih razpisih treba vsem prijavljenim zagotoviti enako obravnavanje, vendar to ne pomeni, da bo vsak prijavitelj na razpisu tudi uspel in da mu bodo sredstva tudi dodeljena. Po presoji sodišča je strokovna komisija podala vsebinsko oceno o predmetnem projektu tožnika tudi v skladu z razpisnimi merili ter obrazložitve teh meril v Navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge.

13Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev očitanih ustavnih pravic in EKČP. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

14Tožnikov predlog, da naj bi sodišče pozvalo toženko, da predloži vse posamične akte in ugotavlja, katerim političnim opcijam oziroma medijem je bilo dodeljeno sofinanciranje, pa nima pravne podlage. Tako kot pravilno navaja toženka, je bilo pri odločitvi o sofinanciranju vsakega posameznega projekta, prijavljenega na javni razpis, treba odločiti s posamično odločbo (prvi odstavek 120. člena ZUJIK in prvi odstavek 15. člena Pravilnika), tožnik pa ni nosilec pravic in obveznosti, ki izhajajo iz teh odločb in zato tudi ne posegajo v njegov pravni položaj, zato sodišče temu predlogu tožnika ni moglo slediti.

15Sodišče je odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer izpodbija dejansko stanje, vendar pa v zadevi ne gre za to, da bi bilo sporno dejansko stanje, ampak se tožnik ne strinja mnenjem strokovne komisije.

16Odločitev o stroških temelji na določilih četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

-------------------------------

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008.