VSRS Sodba in sklep VIII Ips 285/2016

I. Postopek z revizijo, ki je bil prekinjen od 19. 4. 2017, se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila tožniku vročena 30. 4. 2012, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik po tem, ko je bil zaradi zamujanja na delo pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, delovno obveznost kršil s ponavljajočim zamujanjem na delo, s čimer je motil organiziran delovni proces delodajalca.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje tako glede utemeljenosti pisnega opozorila z dne 16. 1. 2012 kot tudi glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012. Presodilo je, da je tožnik s ponavljajočim zamujanjem na delo kršil obveznost iz 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kraju in času, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela pri delodajalcu, ter 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti, ker je bilo tožnikovo delo povezano z delom sodelavcev, t.j. ostalih pismonoš in voznikov.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo 13. 9. 2016, nato pa 27. 3. 2017 predlog za obnovo postopka. Vrhovno sodišče je na podlagi 402. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) odločilo, da bo postopek z revizijo prekinilo do odločitve sodišča o predlogu za obnovo postopka. Postopek z revizijo je bil prekinjen s sklepom z dne 19. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je o predlogu za obnovo postopka odločilo s sklepom z dne 4. 10. 2017 in ga zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s sklepom z dne 17. 1. 2018 odločilo o tožnikovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ter jo zavrnilo. Ker je postopek s predlogom za obnovo postopka končan, se postopek z revizijo nadaljuje (I. točka izreka te odločbe).

4Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba protiustavna. Uveljavlja številne kršitve določb Ustave RS, ZPP, Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 43/2011 in naslednji) in Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Določbe 22. do 25. člena Ustave RS naj bi bile kršene, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka ni prerekala „42 priznanih in dokazanih dejstev“, sodišče druge stopnje pa naj bi protipravno saniralo in popravljalo obrazložitev sodišča prve stopnje z navedbo, da je toženka posredno substancirano prerekala teh „42 priznanih in dokazanih dejstev“. Na ta način je tožniku odvzelo možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, kršilo njegovo pravico do osebnega dostojanstva in z izdajo neobrazložene sodbe kršilo pravico do poštenega postopka. Sodišče druge stopnje je prvič podalo navedbe glede protislovnosti med izjavo direktorja in navedbami toženke. Tudi s tem je bilo tožniku onemogočeno enakopravno obravnavanje v postopku pritožbe. Nadalje tožnik meni, da bi moralo sodišče „zavreči redno odpoved pogodbe o zaposlitvi“, ker je „personifikacija abstraktne pravne norme nedopustna“. Meni tudi, da sta sodišči odstopili od veljavne enotne in ustaljene sodne prakse na arbitraren, neutemeljen in protipraven način. Zakaj je sodišče druge stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, ni pojasnilo, čeprav bi moralo z razumnimi in pravnimi argumenti pojasniti, zakaj je njegova odločitev drugačna od ustaljene in enotne sodne prakse glede pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, protislovnosti trditev toženke v povezavi z načelom vestnosti in poštenja, nezakonite obrazloženosti sodne odločbe, konkretizacije navedb in prepovedane vnaprejšnje dokazne ocene neizvedenih dokazov. Glede nepravilne uporabe materialnega prava se tožnik v izogib ponavljanju sklicuje na svoja naziranja, podana v pritožbi in pripravljalnih vlogah. Poudarja, da je napačno tolmačenje pravilne uporabe 45. člena ZDR. Sodišče bi moralo v skladu s to določbo ugotoviti, da je toženka zoper njega izvajala mobing. Stališče sodišča druge stopnje glede povezave med zamujanjem na delo in izvajanjem mobinga so protislovne. Toženka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, odpoved pa je nezakonita tudi zato, ker kot podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni navedla 45. člena ZDR, čeprav je trdila, da je tožnika odstranila iz delovnega okolja, da ne bi nadlegoval sodelavcev. Da je toženka tožnika diskriminirala, izhaja tudi iz tega, da je nad njim izvajala kontrolo bolniškega staleža, v zvezi s čimer je podala neresnične navedbe, kar naj bi še dodatno pričalo o njenem diskriminatornem ravnanju, zato sodišče druge stopnje ne bi smelo potrditi sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je bil izločen iz podjetja zaradi delovanja v sindikatu in opozarjanja na nepravilnosti.

5Z vlogo „poprava tiskovne napake“ z dne 20. 9. 2016 je tožnik dopolnil revizijo; do napake naj bi prišlo, ker so iz tiskanega besedila revizije izpadle vse opombe.

6Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z vlogo, ki naj bi bila „poprava“, pa navaja, da ne gre za popravo, pač pa za dopolnitev revizije.

7Revizija ni utemeljena.

8Tožnik je „popravo“ revizije, ki je dejansko njena dopolnitev, vložil še v roku za vložitev revizije, zato je mogoče kot revizijo upoštevati tudi to vlogo.

9Tožnik se v reviziji, ki je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom preizkusa, na več mestih sklicuje na navedbe, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah in v pritožbi. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da revizijsko sodišče ne more šteti navedb iz pripravljalnih vlog in pritožbe za revizijske navedbe. Upošteva lahko samo razloge, ki so v reviziji konkretno in izrecno navedeni.

10Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz odločb Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (na katere se sklicuje revizija) ne izhaja, da bi moralo sodišče, ko odloča o pritožbi, odgovarjati na vsa pravna naziranja stranke, tudi na tista, ki niso v zvezi s predmetom spora oziroma, ki na odločitev ne vplivajo. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in pojasnilo, zakaj in na katere nerelevantne pritožbene navedbe ne odgovarja. Obrazložilo je tudi, zakaj šteje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi konstantnega kršenja delovnih obveznosti in ne kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije. Stališčem sodišča druge stopnje se revizijsko sodišče pridružuje in jih ne ponavlja.

11Revizijski očitki bistvenih kršitev so sicer obsežni, vendar nekonkretizirani in pavšalni. Navedbe o številnih kršitvah določb ZPP in Ustave RS ostajajo na ravni splošnosti, saj ni pojasnjeno, s čim konkretno naj bi bile vse te kršitve storjene. Revizija namreč izpostavlja stališča teorije glede varstva človekovih pravic, trditvenega in dokaznega bremena, konkretizacije navedb, obrazloženosti sodbe, vezanosti na ustaljeno sodno prakso, nedovoljene arbitrarnosti, načela vestnosti in poštenja, prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene neizvedenih dokazov in drugih procesnih vprašanj, ne navede pa, glede katerih konkretnih dejstev in s katerimi konkretnimi postopanji naj bi sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju s temi stališči. Teoretičnim izhodiščem sicer ne gre oporekati, vendar pa v reviziji, razen izpostavljanja „42 priznanih in dokazanih dejstev“ ni pojasnjeno, na kaj konkretno se nanašajo. Zato očitka, da o njih sodba nima obrazložitve in da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitve številnih zakonov in Ustave RS, ker se do „42 priznanih in dokazanih dejstev“ in pritožbenih navedb o njih ni opredelilo, ni mogoče preizkusiti.

12Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

13Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (krivdni razlog), ker je v času od 27. 2. do 6. 4. 2012, to je v obdobju dobrega meseca, zamudil na delo 24-krat (zamude so trajale od 15 minut do 2 uri), kljub temu, da je bil pred tem v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR pisno opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ker je v času od 18. 11. 2011 do 9. 12. 2011 tudi zamujal na delo (zamude so trajale od 5 do 30 minut) in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. V zvezi s samim razlogom, zaradi katerega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (zamujanje na delo), v reviziji ne navaja ničesar in ne nasprotuje ugotovitvam sodišč, da je na delo zamujal kljub predhodnemu opozorilu na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovnih kršitev.

14Revizijsko sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da bi bila očitno napačna in neutemeljena ter celo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kljub opozorilom vztrajno zamujal na delo in presodilo, da to predstavlja kršitev obveznosti iz 31. in 32. člena ZDR¹. Zakaj in s katero sodno prakso naj bi bila takšna presoja v nasprotju, ni pojasnjeno. Zamujanje na delo predstavlja kršenje ene od osnovnih delavčevih obveznosti, to je, da opravlja delo v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, kar vključuje tudi dolžnost, da na delo prihaja pravočasno. Zoper delavca, ki krši to dolžnost, ima delodajalec pravico ukrepati.

15Ni sprejemljivo tožnikovo stališče, da je odpoved nezakonita, ker toženka ni konkretno odgovorila na njegove očitke o diskriminaciji oziroma mobingu in ker sodišče izpodbijane odpovedi ni presojalo z vidika izpovedi zakonitega zastopnika toženke, da so bila opozorila in odpoved podana v zaščito delavcev pred tožnikovim nadlegovanjem. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikovo skoraj vsakodnevno, sistematično zamujanje na delo, medtem ko je „nadlegovanje“ sodelavcev in nadrejenih toženka (oziroma njen zakoniti zastopnik) omenjala le v kontekstu tožnikovega odnosa do dela, saj je zaradi tožnikovega zamujanja prihajalo do motenj v delovnem procesu – zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč, zaradi česar so ostali pismonoše negodovali, ker so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni bilo domnevno tožnikovo nadlegovanje, pač pa zamujanje na delo, ki je motilo delovni proces.

16Tožnikove navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije, mobinga in šikaniranja ter da je toženka zoper njega ukrepala, ker je bil sindikalno aktiven in je opozarjal na nepravilnosti, so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, so tudi drugi delavci dobili opozorila zaradi zamujanja, nihče drug pa ni zamujal tako sistematično, kot tožnik. Delodajalcu ni mogoče odrekati pravice do ukrepanja zoper delavca, ki konstantno krši delovne obveznosti, moti delovni proces in ne spoštuje njegovih navodil in opozoril. Status sindikalnega zaupnika tožniku ob ugotovljenih kršitvah ne omogoča varstva pred odpovedjo zaradi kršitev delovnih obveznosti.

17S čim oziroma v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi naj bi bile kršene določbe OZ, KZ-1 in ZVZD-1, v reviziji ni navedeno, zato se revizijsko sodišče do teh očitkov ne opredeljuje. Prav tako ne odgovarja na obsežne revizijske navedbe o kontroli bolniškega staleža, ker s predmetom spora nimajo nikakršne povezave.

18Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

¹ 31. člen ZDR: (1) Delavec mora vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevale organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.32. člen ZDR: Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.