VSRS Sodba VIII Ips 244/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo tretji odstavek II. točke dokončne odločbe tožene stranke z dne 23. 11. 2015 in ji naložilo, da tožeči stranki od 1. 4. 2010 dalje poračuna že izplačane zneske starostne pokojnine in ji izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 8. 2010 do 30. 6. 2015 do plačila. Zakonske zamudne obresti ji je priznalo na podlagi 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), in sicer od vložitve vloge za novo odmero pokojnine do plačila. Zavrnilo je zahtevek za priznanje nove odmere starostne pokojnine od leta 2001 dalje in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti za to obdobje, saj je presodilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča glede učinkov ponovne odmere pokojnine. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je podlaga za zavrnitev nove odmere že od leta 2001 odločitev Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015, ki določa učinek odločbe o novi odmeri pokojnine.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je upokojena na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2000. Sodišči nista upoštevali, da je prvo zahtevo za ponovno odmero pokojnine vložila že 13. 1. 2001, prav tako pa tudi ne, da je pokojnina odvisna od plačanih prispevkov in da je zaradi premoženjskega izraza varovana s 33. členom Ustave. Tožena stranka ji je v letu 2000 izdala odločbo o pokojnini, čeprav je bila že vložena zahteva za oceno ustavnosti takrat veljavnega zakona. Zavarovancem bi morala izdati začasne odločbe, tako pa jih je zavedla in prispevkov, plačanih od celotne plače, ni upoštevala pri odmeri pokojnine. Tudi sodišči tega nista upoštevali, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 je podana upravičenost do nove odmere pokojnine od trenutka vložene zahteve. To pa je tožeča stranka vložila v letu 2001. Zato bi ji morala biti priznana pripadajoča razlika od tedaj dalje, ne zahteva pa razlik pred tem. Ker Ustavno sodišče ne formalizira obeh oblik zahtev, bi morala tožena stranka upoštevati, da je tožeča stranka vložila dve zahtevi. Dejstvo, da je bila prva zahteva vložena na sodišču in da jo je sodišče zavrglo iz procesnih razlogov, ni odločilno. Nedvomno pa je bila tožena stranka z njo seznanjena preko svojega pooblaščenca. S tem pa je to postala njena obveznost. Dodaja, da so posredno ustavnopravno zavarovane tudi pričakovane pravice, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je zavezan k izbiri primernih in sorazmernih sprememb, skladnih s predvidenimi cilji in načelom pravičnosti. Izpostavlja še določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in Protokola št. 1 k tej konvenciji, ki ga je treba pri odločanju upoštevati.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pri tem ne konkretizira te kršitve in jo tudi zgrešeno povezuje z očitkom, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Kršitev 8. člena ZPP se namreč nanaša na kršitev metodološkega napotka pri oblikovanju dokazne ocene, česar pa revizija ne uveljavlja.

7Tožeča stranka navaja, da pravilnosti sodbe ni mogoče preizkusiti in uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Sodišče je jasno obrazložilo in pojasnilo razloge za svojo odločitev. Pri tem je bilo dolžno zavzeti stališče le do tistih navedb, ki so pomembne za odločitev in ne do vseh navedb tožeče stranke.

8Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS, vendar ne pojasni, v čem je neenakost podana oziroma v čem je kršitev te določbe Ustave, zato očitka ni mogoče preizkusiti.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 12. 10. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 11. 2000 dalje. Navedena odločitev je postala pravnomočna, saj se zoper njo tožeča stranka ni pritožila. Tožeča stranka je dne 17. 3. 2010 vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine, ki ga je tožena stranka s sklepom z dne 23. 3. 2010 zavrgla. Organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil z odločbo z dne 18. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je v zadevi II Ps 1627/2010 z dne 16. 3. 2012 sklep in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo s sodbo Psp 179/2012 z dne 17. 5. 2012 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno, ker ni bilo predloženo dokazilo, da pooblaščenec izpolnjuje zakonske pogoje za zastopanje. Po odločitvi Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 je tožena stranka tožeči stranki ponovno odmerila pokojnino od 1. 7. 2015 dalje, organ druge stopnje pa na njeno pritožbo od 1. 4. 2010 dalje.

11Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je bilo v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Toženi stranki je bila, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Datum priznanja višje pokojnine je vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, v obeh primerih pa velja od prvega dne naslednjega meseca.

12Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje, ker takrat niso bili upoštevani vsi prejemki. Tožeči stranki je bila z odločbo z dne 12. 10. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine. Odločba je postala formalno in materialno pravnomočna. Taka odločba pravno učinkuje dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, pa čeprav je nezakonita. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke. Tudi če je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno in ni temeljila na vseh plačanih prispevkih, ki se sicer upoštevajo, je bilo mogoče odločbo spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi.

13Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe je v času priznanja pravice do starostne pokojnine tožeči stranki določal Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v četrtem odstavku 225. člena. Tožeča stranka te možnosti ni izkoristila. V letu 2010, ko je vložila novo zahtevo, pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka rokov niso bili izpolnjeni. Na podlagi 4. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Ustavno sodišče je za vse te primere določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje od vložene zahteve, torej za naprej. S to odločitvijo je Ustavno sodišče zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno. Prav to za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V nasprotnem primeru tožeči stranki zaradi odločbe, ki je postala materialno in formalno pravnomočna, čeprav nepravilna, ne bi bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku na podlagi njene zahteve, vložene 17. 3. 2010¹ .

14Tožeča stranka uveljavlja, da je vložila zahtevek za novo odmero pokojnine že v letu 2001. Iz listin v spisu je razvidno, da je 1456 delavcev Intereurope vložilo tožbo, s katero so zahtevali, da jim tožena stranka vrne plačane prispevke iz naslova plačanih delnic, ker niso bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Tožeča stranka takrat še ni bila niti upokojena. Tožniki so s pripravljalno vlogo z dne 13. 1. 2001 postavili še podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna upoštevati vplačane zneske prispevkov iz naslova delnic pri izračunu pokojninske osnove. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je dne 20. 6. 2002 zavrnilo primarni zahtevek, tožbo pa je v delu, ki se nanaša na podredno postavljeni zahtevek, zavrglo, ker ni bila podana procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva. Tožniki niso izkazali, da bi pri toženi stranki v predhodnem upravnem postopku vložili tak zahtevek in da jim je bila v zvezi s tem izdana negativna dokončna odločba.

15Pravice kot instituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka. Zahtevo je treba uveljavljati na način, določen z zakonom. Upravni postopek na zahtevo stranke je na podlagi 127. člena ZUP uveden z dnem vložitve zahteve stranke. Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila le eno vlogo in to 17. 3. 2010. Zato je pravilna odločitev, da gre tožeči stranki pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 4. 2010. Pripravljalne vloge, vložene na sodišču, ni mogoče šteti za zahtevek, podan pri upravnem organu, ki bi bil na tej podlagi dolžan začeti upravni postopek.

16Glede navedb tožeče stranke o kršitvi EKČP in 14. ter 33. člena Ustave RS revizijsko sodišče poudarja, da je pravnomočnost ustavna kategorija. Njeno bistvo je utrditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je zakonodajalec v 158. členu Ustave RS določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev, določilo izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov, ni bil več možen. Zato navedena ureditev ni ustavno sporna, saj gre za tehtanje več različnih načel Ustave RS, ki so bila pravilno uporabljena in očitane kršitve niso podane.

17Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Glej VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017, VIII Ips 152/2017 z dne 19. 12. 2017, VIII Ips 178/2017 z dne 20. 2. 2018, VIII Ips 203/2017 z dne 6. 3. 2018,VIII Ips 204/201/ z dne 20. 3. 2018, VIII Ips 243/2017 z dne 10. 4. 2018.