VSL sodba I Cpg 560/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti:
- tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.920,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila;
- stranskemu intervenientu njegove pravdne stroške v znesku 1.629,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjeni 1. točki izreka potrdi.
III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- se ugotovi, da pravno dejanje asignacijskega poplačila, ki je dogovorjeno v 3. členu točke IV. Kupoprodajne pogodbe z dne 09. 08. 2005, ki je bila sklenjena med stečajnim dolžnikom kot prodajalcem in R d.o.o. kot kupcem in na podlagi katere je kupec R d.o.o. poplačal del kupnine v znesku 70.939,74 v korist tožene stranke, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso znesek 70.939,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 03. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka izreka);

- se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (2. točka izreka);

- je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 4.751,14 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila in stranskemu intervenientu 2.010,40 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (3. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki in stranskemu intervenientu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom na temelju določbe 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL)(1) izpodbijala pravno dejanje asignacijskega poplačila po Kupoprodajni pogodbi z dne 09. 08. 2005. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (razen v delu obrestnega zahtevka) ugodilo, potem ko je presodilo, da sta izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Pritožbeno sodišče se z zaključkom o utemeljenosti tožbenega zahtevka (glede odločitve o glavni stvari) strinja, zaradi jasnosti in preglednosti pa bo na pritožbene navedbe odgovarjalo v sklopih, kot jih je izpostavila pritožba.

a) glede (ne)obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti

6Tožeča stranka je v obrazložitev objektivnega pogoja izpodbojnosti po prvem odstavku 125. člena ZPPSL navedla, da je tožena stranka zaradi asignacijskega poplačila prejela več, kot bi prejela iz stečajne mase, kar predstavlja njeno priviligiranje ter na drugi strani oškodovanje drugih upnikov, katerih terjatve niso bile poplačane. Navajala je še, da je imelo plačilo za posledico neenakomerno poplačilo drugih upnikov oziroma oškodovanje le teh (tč. V tožbe z dne 21. 03. 2006, list. št. 4). Tožena stranka navedb tožeče stranke ni prerekala, prav tako ni podala trditev o nasprotnem, t.j. o popolnem poplačilu upnikov v stečajnem postopku in s tem povezanim izostankom njihovega oškodovanja. Novejša pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da so neprerekana dejstva izenačena s priznanimi dejstvi, zato niso predmet dokazovanja (2). Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje tako ravnalo pravilno, ko je v podlago sodbe sprejelo dejstvo o oškodovanju preostalih upnikov v stečajnem postopku, ugotovljeno dejstvo je pojasnilo (3. odstavek na str. 6 sodbe). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v tem delu. Ker priznanih oz. neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati in v ta namen izvajati dokaznega postopka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), se pritožbene navedbe o pomanjkljivem substanciranju dokaznih predlogov s strani tožeče stranke izkažejo za neodločilne.

b) glede (ne)obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti

7Skladno z napotilom Višjega sodišča v sklepu I Cpg 725/2009 z dne 19. 10. 2009 je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo trditve tožene stranke o izpodbojnosti domneve po 4. odstavku 125. člena ZPPSL. Ker je tožeča stranka uspela izkazati domnevno bazo po navedeni določbi ZZPSL, je tožena stranka nosila trditveno in dokazno breme za izkaz okoliščin, ki bi slednjo izpodbile.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami tožene stranke, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo ekonomsko in finančno stanje tožeče stranke, saj da je zakoniti zastopnik tožeče stranke trdil, da ni nobenih težav v zvezi s poplačilom terjatve ter je v zvezi s tem tudi napovedoval nove projekte (gradnjo bencinske črpalke), izvedlo obsežen dokazni postopek in napravilo prepričljivo dokazno oceno. Izhajalo je tako iz izpovedb prič (še zlasti priče I. B., ki je zatrjevano dejstvo izrecno zanikala), kot tudi iz izpiska odprtih postavk (B2). Pri tem je potrebno upoštevati, da subjektivnega elementa izpodbojnosti ne utemeljuje zgolj vedenje upnika o stanju dolžnika, ampak tudi izostanek njegove skrbnosti v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in teh ugotovitev pritožba določno ne izpodbija), da so bile terjatve tožene stranke stare, da je bil proti tožeči stranki zaradi njihove izterjave vložen predlog za izvršbo, da so bile nepremičnine tožeče stranke zemljiškoknjižno obremenjene, tožena stranka pa je poslala tudi izterjevalce. Navedeno kaže na to, da je bilo finančno in ekonomsko stanje tožeče stranke slabo in bi ga tudi tožena stranka, upoštevaje ugotovljene okoliščine in dolžnost skrbnosti, ki ji je bila zavezana (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), kot takšnega morala poznati, to pa neodvisno od tega, ali so jo o tem seznanile tretje osebe (npr. M. V.). V podkrepitev takšnega zaključka lahko služi tudi ugotovitev, da so bili drugi upniki na podlagi ugotovljenih okoliščin iz poslovanja tožeče stranke in obremenitvah njenega premoženja seznanjeni z njenim slabim ekonomsko finančnim stanjem in da bi torej lahko tudi tožena stranka, v kolikor bi ravnala z zadostno skrbnostjo, prišla do enakega zaključka oziroma vedenja.

9Ker dejstvo seznanitve direktorja tožene stranke s slabim ekonomsko finančnim poslovanjem tožeče stranke s strani tretjih oseb skladno z navedenim ni pravno relevantno, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o zmotni zavrnitvi dokaznega predloga tožene stranke po zaslišanju slednjega. Predlog za zaslišanje preostalih predlaganih prič je tožena stranka umaknila na naroku dne 02. 02. 2011.

10V zvezi z zatrjevanim nasprotjem med izpovedbami zaslišanih prič pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi slednega ni konkretizirano obrazložila, zato se tudi pritožbeno sodišče do pritožbe v tem delu ni moglo opredeliti.

c) glede materialnoprocesnega vodstva, prekludiranosti oziroma pomanjkljive trditvene podlage

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem pravne narave pogodbe o odstopu terjatev št. 144/05 z dne 30. 05. 2005. V zvezi s slednjo je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo) trdila, da:

- je zaradi cesije med V. d.o.o. in toženo stranko prišlo do nakazila kupnine na račun tožene stranke (tč. 2 odgovora na tožbo z dne 25. 04. 2006, list. št. 9);

- da je D. V. terjatev njegovega podjetja odstopil toženi stranki (navedbe na glavni obravnavi dne 01. 04. 2009, list. št. 25).

Trditve v zvezi z naravo pogodbe, t.j. da gre za pogodbo o odstopu terjatve, je podala tudi tožeča stranka (tč. III tožbe z dne 21. 03. 2006, list. št. 3), tožena jim ni nasprotovala.

12Navedbe o tem, da je šlo pri pogodbi z dne 30. 05. 2005 za cesijo v izterjavo, je tožena stranka podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 02. 02. 2001, pri tem pa ni pojasnila razlogov, zaradi katerih navedbe brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (286. člen ZPP). Pri tem je potrebno upoštevati, da na potek roka za navajanje dejstev (1. narok za glavno obravnavo) ne vpliva okoliščina, da je bila sodba z dne 01. 04. 2009 s strani višjega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Določba drugega odstavka 362. člena ZPP namreč strankam dopušča navajanje novih dejstev na prvem naroku nove glavne obravnave le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti. Navedenih okoliščin tožena stranka ni trdila, zato je zaključek sodišča o prekludiranosti navedb tožene stranke o vsebini pogodbe z dne 30. 05. 2005 pravilen. Ob tem je potrebno opozoriti, da pomanjkljive trdivene podlage tožene stranke ne more nadomestiti izpovedba priče I. B., dana na naroku dne 02. 02. 2011, saj je namen zaslišanja priče potrditi resničnost (pravočasno) navajanih dejstev stranke. Še zlasti to velja v zadevnem primeru, ko je priča izpovedala o dejstvu vsebine pogodbe z dne 30. 05. 2005, ki bi ga lahko izven postopka spoznala (npr. z vpogledom v sporno pogodbo) in v postopku pravočasno navedla že sama tožena stranka.

13Tudi ni mogoče sodišču prve stopnje očitati pomanjkljivega materialnoprocesnega vodstva v zvezi z naravo pogodbe z dne 30. 05. 2005. Upoštevaje, da sta stranki trditve o vsebini pogodbe in njeni naravi (odstop terjatve) podali, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi toženo stranko pozivalo k drugačnim navedbam. Kadar namreč stranka sama od sebe navede odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe, ni potrebna nobena aktivnost sodišča. Prav tako dolžnost sodišča z vprašanji vplivati na stranki, da navedeta odločilna dejstva, ne sme iti tako daleč, da bi sodišče dalo strankam pobudo za to, da popolnoma spremenita svoje dosedanje navedbe.(3) V kolikor bi sodišče ravnalo na takšen način, bi prekršilo načelo dispozitivnosti ter svojo dolžnost, da je pri sojenju nepristransko in da enakopravno obravnava obe stranki. Ni mogoče tudi slediti navedbam tožene stranke v zvezi s spremembo pravnega naziranja sodišča in posledično izdano sodbo presenečenja, saj sodišče svojih pravnih naziranj in pogledov na bistvo spora tekom postopka ni spreminjalo, pač pa je ostalo v okviru trditvene podlage strank, znotraj katere sta se obe stranki sklicevali na pogodbo o odstopu terjatve in je torej tudi tožena stranka vedela, da je vsebina dogovora med njo in stranko V. d.o.o. po pogodbi z dne 30. 05. 2005 bistvena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. njeni pasivni legitimaciji.

14Ker med strankama (v okviru pravočasno podanih navedb) vsebina (in posledično narava) pogodbe z dne 30. 05. 2005 ni bila sporna, sodišče ni bilo zavezano k izvajanju dokaznega postopka v zvezi s tem dejstvom. Sodišče namreč vsebino konkretnih pravil, ki sta jih stranki dogovorili s sklenitvijo pogodbe, ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, saj ima ugotavljanje vsebine pogodbe značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja(4). Navedeno pomeni, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem vsebine pogodbe vezano na navedbe strank in nima pooblastil, da bi samo (brez ustreznih trditev) vpogledalo v pogodbe in iz njih oblikovalo pogodbeno podlago spora. Oziroma drugače, pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno, stranka pa mora biti aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega prava.(5) Četudi se je sodišče prve stopnje v sodbi brez (pravočasnih) trditev strank opredeljevalo do vsebine pogodbe z dne 30. 05. 2005, navedena kršitev ni vplivala na odločitev v sporu, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile trditve dane prepozno in je bila torej tožena stranka z njimi prekludirana.

15Pritrditi je sicer pritožbi, da je ugovor pasivne legitimacije materialnopravni ugovor, enako kot ugovor zastaranja, ki ni podrejen pravilom o prekluziji, vendar pa se lahko stranka kasneje (po prvem naroku za glavno obravnavo) na ugovor sklicuje le, če so bila dejstva potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Če dejstva niso bila pravočasno zatrjevana, lahko stranka ugovor ob sklicevanju na ta dejstva poda le, če jih brez svoje krivde ni mogla na vesti na prvem naroku za glavno obravnavo (drugi odstavek 286. člen ZPP)6. Upoštevaje obrazložitev v točki 12 te sodbe je bila odločitev sodišča o zavrniti ugovora tožene stranke pravilna.

d) glede določnosti tožbenega zahtevka

16Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom izpodbijala pravno dejanje asignacijskega poplačila, ki je bilo dogovorjeno v 3. členu točke IV. Kupoprodajne pogodbe z dne 09. 08. 2005 in na podlagi katere je R d.o.o. poplačal del kupnine v znesku 70.939,74 EUR v korist tožene stranke. Asignacija ni pogodba, sestavljata jo dva pravna posla, dve pooblastitvi, ki pa z vidika asignanta predstavljata ekonomsko in pravno nedeljivo celoto. Potrebno je upoštevati, da v opredeljevanje izpodbijanega pravnega dejanja ne spada navajanje pravnih poslov, ki so morda bili samo podlaga pravnemu dejanju (v zadevnem primeru posamezne pooblastitve), zaradi katerega je nastala pravna posledica, ki upravičuje njegovo izpodbijanje.(7) Pravno dejanje namreč ni posel, ki bi bil identičen pojmu pravnega posla. Lahko je pravni posel, celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje, lahko je samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla ali pa dejanje izven pravnega posla. Bistveno je, da se izpodbija dolžnikovo dejanje (1. odstavek 125. člena ZPPSL, v zadevnem primeru asignacijsko poplačilo), in da je slednje dovolj razpoznavno opredeljeno (pogodba z dne 09. 08. 2005). Tožbeni zahtevek v zadevnem sporu navedena pogoja izpolnjuje, zato so pritožbene navedbe o nasprotnem neutemeljene. Na pritožbene navedbe v zvezi z vsebino in naravo pogodbe z dne 30. 05. 2005 je pritožbeno sodišče že odgovorilo zgoraj.

e) preostale pritožbene navedbe

17Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje o nasprotju v navedbi zneskov plačila po sodbi z dne 02. 02. 2011 in sodbi z dne 01. 04. 2009. Slednja je bila namreč razveljavljena, s čimer je postala pravno nerelevantna. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje v izreku obeh sodb odločilo o usodi poplačila v znesku 70.939,74 EUR ter v obrazložitvi pojasnilo, da je zaradi spremembe valute s 01. 01. 2007 vtoževani znesek v tolarjih (17.000.000,00 SIT) preračunalo v EUR (70.939,74 EUR). Navedb, da je tožena stranka prejela asignacijsko poplačilo, tožena stranka ni pravočasno prerekala, zato njihovo ugotavljanje v dokaznem postopku ni bilo potrebno.

18Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke glede odločitve o glavni stvari (tč. 1 izreka izpodbijane sodbe) kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

g) glede stroškov

19Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Nima sicer prav pritožnik, ko navaja, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč obračun stroškov zapisalo kot uradni zaznamek na koncu zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 01. 04. 2009 (list. št. 26) na način, ki je preizkusljiv. Je pa pritožbeno sodišče ob materialnopravnem preizkusu stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče stroške tožeče stranke in stranskega interveninenta odmerilo v previsokem znesku in je zato odločitev v tč. 3 izreka izpodbijane sodbe (upoštevaje določbe Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je:

a) tožeči stranki priznalo stroške v skupni višini 2.920,31 EUR, in sicer:

- 1.100 točk za tožbo z dne 21. 03. 2006 (tar. št. 18 Odvetniške tarife);

- 1.100 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 06. 01. 2009 (tar. št. 19 Odvetniške tarife);

- 1.100 točk za zastopanje na naroku dne 01. 04. 2009 (1. odst. tar. št. 20 Odvetniške tarife);

- 550 točk za zastopanje na naroku dne 02. 02. 2011 (2. odst. tar. št. 20 Odvetniške tarife);

- 150 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 02. 02. 2011 (7/1. člen Odvetniške tarife);

- 2 % materialnih stroškov, priglašenih zgolj v ponovljenem postopku (13. člen odvetniške tarife);

- 20 % DDV in

- 709,40 EUR sodne takse (tar. št. 1 taksne tarife po ZST);

b) stranskemu interveninetu priznalo stroške v skupni višini 1.629,26 EUR, in sicer:

- 1.100 točk za izjavo o vstopu v pravdo z dne 04. 05. 2006 (tar. št. 19 Odvetniške tarife);

- 1.100 točk za zastopanje na naroku dne 01. 04. 2009 (1. odst. tar. št. 20 Odvetniške tarife);

- 550 točk za zastopanje na naroku dne 02. 02. 2011 (2. odst. tar. št. 20 Odvetniške tarife);

- 150 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 02. 02. 2011 (7/1. člen Odvetniške tarife);

- 2 % materialnih stroškov (13. člen odvetniške tarife) in

- 20 % DDV.

20Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v manjšem stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v manjšem stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------------------

(1) ki se skladno s prehodno določbo drugega odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju uporablja za presojo predmetnega spora

(2) Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 929/2005 z dne 08. 06. 2005 ter Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV založba 2010, str. 168.

(3) Tako tudi Nina Bettetto, v v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2006, str. 584 in 587.

(4) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 159/2009 z dne 07. 06. 2011.

(5) Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 86/2002 z dne 13. 02. 2003.

(6) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 121/2006 z dne 12. 06. 2008.

(7) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 144/1999 z dne 23. 12. 1999.