VSM Sodba IV Kp 23775/2016

I. Pritožba obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 23775/2016 z dne 20.11.2017 obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 352,21EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, obdolžencu pa naj se povrnejo stroški kazenskega postopka v roku 30 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da so zaključki sodišča prve stopnje ter razlogi v napadeni sodbi zmotni, nepopolni in v nasprotju z dokazi glede protipravnega ravnanja oziroma napada oškodovanca, obrambe obdolženega ter načina poškodovanja oškodovanca. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba namreč navedeno kršitev utemeljuje z grajo dokazne ocene, ker je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca in ne obdolženca, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z izvajanji, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno presodilo, da ravnanje oškodovanca v zvezi z odvzemom ključev, ne predstavlja protipravnega ravnanja, pritožba to kršitev uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se v pritožbi zatrjevana kršitev pokaže kot neutemeljena.

6Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa le še dodaja:

7Bistvo pritožbe zagovornika je ponavljanje zagovora obdolženca, da ga je oškodovanec napadel ter da se je pred močnimi udarci oškodovanca v predel glave in vratu branil, tako da je dvignil roke nad glavo, kjer predvideva, da se je oškodovanec porezal po nožu, ki ga je držal v roki. V zvezi z načinom poškodovanja oškodovanca pritožba graja mnenje izvedenca X, ker so njegovi argumenti popolnoma neprepričljivi.

8S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje namreč takšnemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni sledilo. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbi oškodovanca S.M., kot to zmotno navaja pritožba, temveč se je sodišče prve stopnje o vrsti in načinu nastanka telesne poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, prepričalo tudi na podlagi mnenja izvedenca X. Ne drži izvajanje pritožbe, da je ravnanje oškodovanca (v okoliščinah, ko je obdolžencu izročil 50,00 EUR are za nakup vozila in mu obdolženec ni hotel prodati vozila niti vrniti are oziroma dvojne are), šteti kot protipravni napad na obdolženca, ki naj bi po stališču pritožbe imel znake samovoljnosti oziroma celo ropa. V danih okoliščinah je namreč oškodovanec želel preprečiti le, da bi se obdolženec brez vračila are odpeljal. To pa ne pomeni, da je obdolženca napadel in da bi takšna poteza oškodovanca (ko je z roko segel skozi odprto voznikovo okno, z levo roko prijel za vrh volana, z desnico pa vzel ključe iz volanskega obroča) zahtevala kakršnokoli obrambo obdolženca, pri čemer je slednji iz žepa potegnil celo nož z rezilom 8 cm. Izvajanje pritožbe, da naj bi se obdolženec z dvignjenimi rokami z nožem v roki le branil pred udarci oškodovanca, ki naj bi sledili, ter da se je pri tem oškodovanec sam porezal z nožem, je s tehtnimi in prepričljivi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca X, ki je dodatno zaslišan na glavni obravnavi 20.11.2017, takšen način poškodovanja oškodovanca, zavrnil. Po vpogledu v medicinsko dokumentacijo in fotografije poškodbe je namreč podal mnenje, da je oškodovanca z nožem poškodoval obdolženec, ker ni mogoče, da bi si obdolženec tako dolgo vreznino v eni potezi, na hrbtni strani roke, povzročil sam. Pritožba sicer takšnemu mnenju izvedenca nasprotuje ter navaja, da so argumenti izvedenca popolnoma neprepričljivi, ker pri vsakem hitrem gibu, bolečine ob poškodovanju ne začutiš takoj in zato roke takoj ne umakneš. V zvezi s takšnimi izvajanji pa pritožba očitno prezre, da je izvedenec pri podaji mnenja upošteval tudi bolečino, ki jo posameznik začuti ob dotiku na ostrem predmetu ter drugače kot pritožba zaključil, da bi oškodovanec, v kolikor bi se z nožem sam poškodoval, bolečino ob dotiku noža začutil takoj in roko umaknil prej, tako da bi si kvečjemu povzročil manjšo rano. Takšnemu izvedenskemu mnenju, je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi izpovedbo oškodovanca ter priče E.M., ki je videl obdolženca z nožem v roki in kričati, da bo oškodovanca ubil, utemeljeno sledilo, saj je podprto z dovolj argumenti, popolno in pravilno, zato v njegovo strokovnost utemeljeno ni podvomilo. Z navedenim pa je ovržen zagovor obdolženca, ki se sklicuje, da je oškodovanca poškodoval v silobranu. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je izvedenec izrecno poudaril, da je do vreznine na roki prišlo, ko je roka oškodovanca mirovala in torej ni bila v gibanju oziroma napadanju, kot to poskuša prikazati pritožba. Ta okoliščina pa prav tako potrjuje, da obramba obdolženca in to še z nožem v roki, v danih okoliščinah ni bila potrebna. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati niti bankovec za 50,00 EUR, ki ga omenja pritožba, saj je zagovor obdolženca ovržen že zaradi načina poškodovanja oškodovanca. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno postopalo, ko je zavrnilo dokazna predloga po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke in rekonstrukcijo dogodka, tako svojo odločitev pa je tudi sprejemljivo obrazložilo (3. točka sodbe). Pri tem je upoštevalo tudi fotografije, ki jih je v spis vložila obramba ter tudi na podlagi teh ocenilo, da je dokaz z rekonstrukcijo dogodka nepotreben, zato ga je utemeljeno zavrnilo. Po obrazloženem pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (6. točka sodbe).

9Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

10Obdolženec se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zato je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolžencu, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. V njej je obdolžencu določilo ustrezno zaporno kazen in dovolj dolgo preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.