UPRS Sodba I U 786/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) zavrnilo tožnikovo vlogo na Javni poziv za izbor izvajalcev javnih kulturnih programov na področju kulturne dediščine, arhivske dejavnosti in knjižničarske dejavnosti, ki jih bo v letih 2017-2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna namenjenega za kulturo - v nadaljevanju Javni poziv (točka 1 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pravočasno podal vlogo na Javni poziv. Toženka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse splošne pogoje, navedene v Javnem pozivu, ki jih navaja. Tožnikovo vlogo je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ovrednotila pristojna strokovna komisija za področje premične kulturne dediščine (v nadaljevanj Strokovna komisija). Pri presoji tožnikove vloge je upoštevala kriterije iz Javnega poziva.

2Strokovna komisija je ocenjevala tožnikov program glede na kriterij kakovosti in uspešnost izvedenega programa tožnika v zadnjih dveh letih na prijavljenem področju glede na realizacijo v obdobju 2015–2016, glede na aktivno javno delovanje in glede na dostopnost in odmevnost v javnosti. Pri kriterijih za ocenjevanje kakovosti in uspešnosti izvedbenega programa tožnika v zadnjih dveh letih na področju kulturne dediščine je minimalno število točk za uvrstitev v nadaljnji postopek ocenjevanja 15 točk, najvišje število točk pa 30. Kakovost in uspešnost izvedenega programa tožnika v zadnjih dveh letih je Strokovna komisija ovrednotila v skladu z Javnim pozivom tako, da je najprej ocenjevala realizacijo posameznih programskih sklopov v navedenem obdobju, nato pa je seštevek točk delila s številom prijavljenih programskih sklopov. V obdobju 2015-2016 je tožnikova vloga prejela za izvedbo izobraževalnih vsebin 15 točk, za mednarodno dejavnost 15 točk, za promocijsko dejavnost 15 točk, za izdajanje publikacij s področja kulturne dediščine 15 točk, skupaj 60, deljeno s številom prijavljenih sklopov znaša 15 točk. V nadaljevanju toženka na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe povzema mnenje Strokovne komisije v zvezi z realizacijo tožnikovega programa v obdobju 2015-2016. Tožnik je prejel za program, realiziran v zadnjih dveh letih 15 točk in se uvrstil v nadaljnji postopek ocenjevanja.

3V postopku nadaljnjega ocenjevanja je Strokovna komisija ocenjevala kakovost in izvedljivost posameznega predlaganega programskega sklopa na prijavljenem področju za obdobje od 2017-2018 glede na: skladnost vsebine s poslanstvom predlagatelja z utemeljitvijo in nazorno ter jasno predstavitvijo; stopnjo izvedljivosti; izkazovanje ciljev, ki v celoti uresničujejo javni interes; stroškovno učinkovitost in predvideno dostopnost ter odmevnost v javnosti. Pri kriterijih za ocenjevanje kakovosti in izvedljivosti posameznega predlaganega programskega sklopa za leto 2017 je minimalno število točk na posameznem programskem sklopu 30 točk, najvišje število pa 50 točk. Skupno število točk za program se določi tako, da se seštevek točk po programskih sklopih deli s številom programskih sklopov. Tožnikovi programski sklopi za leto 2017 so po kriteriju izvedba izobraževalnih vsebin prejeli 25 točk, za mednarodno dejavnost 30 točk, za promocijsko dejavnost 20 točk, za izdajanje publikacij s področja kulturne dediščine 25 točk, skupaj 100 točk, kar vse deljeno s številom prijavljenih sklopov znaša 25 točk. Mnenje Strokovne komisije za leto 2017 je razvidno na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4Za kakovost in uspešnost je tožnik v obdobju 2015-2016 ter za kakovost in izvedljivost za leto 2017 skupaj prejel 40 točk. Celotna vrednost tožnikovega programa za leto 2017, navedena v tožnikovi vlogi, je znašala 33.400,00 EUR. Tožnik je zaprosil za 23.560,00 EUR in za financiranje stroškov v višini 3.160,00 EUR, kar pa mu ni bilo odobreno. Sofinancirani so bili le programi izvajalcev, ki so dosegli vsaj 15 točk pri oceni kakovosti in uspešnosti javnega kulturnega programa v zadnjih dveh letih ter vsaj 30 točk pri kakovosti in izvedljivosti pri vsakem od vsaj treh predlaganih programskih sklopov za leto 2017. V sofinanciranje se sprejme program, ki ima najmanj tri sklope in po kriterijih za ocenjevanje prejme skupno 45 ali več točk. Tožnik pa je prejel skupaj le 40 točk od 80 možnih točk in le pri enem predlaganem programskem sklopu za leto 2017 več kot 30 točk. Zato tožnikov program ni bil sofinanciran.

5Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema potek postopka in kriterije ocenjevanja. Prvenstveno ugovarja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in je ni možno preizkusiti. Iz obrazložitve ni možno razbrati, kako je bila ocenjena tožnikova vloga. Razbere se zgolj končno število točk posameznega programskega sklopa, ni pa možno razbrati števila točk po posameznem kriteriju. Obrazložitev je kratka, opis posamezne ocene je pomanjkljiv, brez njene številčne vrednosti. Tožnik je 5. 4. 2017 tudi pridobil ocenjevalni list, iz katerega je razvidna zgolj ocena po posameznih programskih sklopih, ne pa tudi ocena posameznih programov znotraj programskega sklopa. Tožnik meni, da bi lahko Strokovna komisija podala svoje mnenje jasno, na podlagi ocene vsakega izmed prijavljenih programov znotraj programskega sklopa. Izpodbijane odločbe po mnenju tožnika tako ni možno preizkusiti.

6Tožnik v zvezi z oceno realizacije programa v letih 2015-2016 navaja, da je iz točkovnega lista razvidno, da je bila kakovost in uspešnost izvedenega programa tožnika v zadnjih dveh letih na vseh prijavljenih področjih, v vseh enotah, pri vseh možnih kriterijih, v vseh sklopih ocenjena kot delno ustrezna (5 točk). Po mnenju tožnika že navedeno kaže na neustrezno in nerealno ocenjevanje, saj iz tekstovnega opisa ocene izhaja veliko odstopanje med realizacijo posameznih programskih sklopov. Strokovna komisija je o realizaciji programa v obdobju 2015-2016 podala mnenje, iz katerega pa izhaja, da ocena tožnika ni skladna s številom prejetih točk. Glede izvedbe izobraževalnih vsebin navaja, da je strokovna komisija podala mnenje, da je tožnik v okviru programskega sklopa uspešno izvedel mednarodno posvetovanje na temo Zgodovina izobraževanja. Glavni poudarek posvetovanja je bil kritičen, vsestranski pogled na zgodovinski razvoj vzgoje in izobraževanja. Z referati so sodelovali tudi strokovni sodelavci iz muzejev, pri čemer so se nekateri referati nanašali na premično kulturno dediščino. Medijska odmevnost je bila velika. Na slovenski geografski periferiji je tožnik uspešno izvedel mednarodno posvetovanje Zgodovina izobraževanja z več kot 80 referati, od tega okoli 15 v tujini. To potrjuje zbornik povzetkov v slovenščini in angleščini, ki je dostopen na spletni strani, ki jo navaja. Še bolj pa je vsebina zborovanja evidentirana iz posnetih referatov zborovanja. Ti so dostopni tudi na spletni strani Sistory, urejeni po panelih tako, kot so tudi potekali. Tožnik meni, da je eno redkih zborovanj društev na področju kulture, ki že leta omogoča na tak način javnost, transparentnost in široko dostopnost dela, za kar navaja spletno stran. Že sam opis, ki ga je podala Strokovna komisija ne ustreza oceni - delno ustreza (5 točk), pri nobenem od zastavljenih kriterijev, predvsem pa ne pri realizaciji in medijski odmevnosti. Realizacija navedenega programskega sklopa, bi glede na opis, ki ga je podala Strokovna komisija morala biti ocenjena z 30 oz. najmanj 25 točkami (10 - 5 -10).

7Strokovna komisija meni, da program z naslovom ... ne dosega pričakovane odzivnosti v laični in strokovni javnosti, kljub temu, da je sodelovalo 10 slovanskih držav in 7 muzejev s področja izobraževanja. Delo na razstavi ... se je zaključilo šele konec leta 2016. Razstava je bila postavljena na ogled 22. 12. 2016, saj je bila pripravljena za naprej, za sodelovanje v letu 2017 in dalje. Od 22. 12. 2016 dalje, ko je bila dostopna do 5. 1. 2017, ko je tožnik o razstavi poročal v svoji vlogi za razpis 2017–2018 pa je minilo le 14 dni, vmes so bili božični in novoletni prazniki. V tako kratkem času tožnik ni mogel doseči večje odzivnost. V tem času so poskrbeli kolegi v Španskem in Italijanskem govornem področju za širjenje informacij med strokovno javnostjo in po elektronski pošti. V prvih dnevih januarja 2017 je na pobudo nemških urednikov izšlo poročilo v mednarodni reviji sekcije Mednarodnega društva za proučevanje učbenikov RPI, za kar navaja spletno stran. Razstava je bila pripravljena z velikimi napori, ob sodelovanju z 10 različnimi slovanskimi državami, pri čemer število sodelujočih realizacij ne govori v prid. Kljub temu je bil velik uspeh povezati vsaj teh sedem slovanskih nacionalnih muzejev pri predstavitvi kulturne dediščine šolstva. Tožnik je moral poskrbeti še za sodelovanje s tremi drugimi slovanskimi državami in narediti vse, da se zamisel nato še uspešno dopolni s preostalimi tremi državami. Mednarodno sodelovanje s takim številom držav, muzejev in raziskovalcev prinaša vrsto težav, ki jih je tožnik uspešno premagal in realiziral zamisel. Naveden opis Strokovne komisije ustreza oceni - delno ustreza (5 točk), pri kriteriju medijske odmevnosti. Tožnik meni, da je glede na število sodelujočih - 10 slovanskih držav in 7 muzejev s področja izobraževanja bil projekt več kot uspešno izveden in bi moral vsaj pri kriteriju realizacije, pa tudi pri kriteriju aktivnega javnega delovanja, prejeti 10 točk. V tem sklopu bi tožnik moral glede na opis, ki ga je podala Strokovna komisija prejeti 25 oz. najmanj 20 točk.

8Glede promocijske dejavnosti tožnik navaja, da je sicer Strokovna komisija pozdravila tožnikovo odločitev, da promovira svojo dejavnost na različnih krajih Slovenije, kot so Ravne na Koroškem, Tolmin in ne zgolj v osrednji Sloveniji. Navedena izključna pozitivna ocena nikakor ne opravičuje zgolj oceno - delno ustreza (5 točk) pri nobenem od zastavljenih kriterijev. Ocena tega programskega sklopa, bi glede na opis, ki ga je podala Strokovna komisija morala biti ocenjena s 30 točk. Tožnik v nadaljevanju glede izdajanja publikacij v tožbi navaja, da številčni oceni, ki jo je podala Strokovna komisija ustreza zgolj opis v sklopu izdajanja publikacij s področja kulturne dediščine. Rezultati izdajanja publikacij tožnika niso bili skromni, saj izdaja tudi ... in ..., časopis za slovensko krajevno zgodovino ter je soizdajatelj revije ... Pri izdajanju publikacij je tožnik lahko prijavil le kar je bilo odobreno, zato je pripravil za razstavo Pot izobraževanja pri slovanskih narodih informativno dvojezično zloženko in jo priložil. Drugo promocijsko gradivo, ki obsega posamezna pojasnjevalna besedila ob razstavi, pa je v skladu z odobrenim programom in možnostjo sofinanciranja le razmnoženo ter obsega 5 - 8 strani za posamezno predstavljeno državo. Pri tem projektu tožnik ni imel odobrenih stroškov tiska plakatov in publikacije, zato si je moral pomagati z razmnoževanjem promocijskega gradiva, ki v slovenščini, angleščini in jeziku predstavljene države pojasnjuje razstavljeno gradivo in komentira 6 izbranih tem. Ugotovitev Strokovne komisije, da je zloženka le skromen rezultat, ne upošteva v okviru omejenih finančnih možnosti pripravljenega razmnoževalnega promocijskega gradiva. Ugotovitev Strokovne komisije na koncu obravnave realizacije programa 2015-2016, da tiskanje zbornika zborovanja (2013) z dvoletno zamudo slednjemu zmanjšuje aktualnost, pa prehaja že na predlagan program 2016-2017. Načrtovani zbornik mednarodnega muzejskega zborovanja o kulturni dediščini šolstva, ki ga je leta 2013 pripravil tožnik, ... in ..., pa je bil predlagan za sofinanciranje že leta 2015/16, a je bil predlog s strani Strokovne komisije odklonjen. Očitek o manjši aktualnosti objavljanja prispevka iz leta 2013 s strani Strokovne komisije leta 2017, ni korekten, saj si je tožnik za izdajo prizadeval že prej. Glede na opis bi moral tožnik pri realizaciji programov prejeti 90 - 100 točk in ne zgolj 60 točk.

9Glede ocene programa v letu 2017 je Strokovna komisija podala mnenje, s katerim se tožnik ne strinja. Glede izvedbe izobraževalnih vsebin - 25 Strokovna komisija ugotavlja, da je tožnik v okviru programskega sklopa uvrstil štiri enote, pri čemer sta temi ... in ... skladni s poslanstvom, ni pa iz prijave možno razbrati, v katerih točkah ustrezata pogojem programskega poziva. Ugotavlja se, da navedeni enoti sodita vsebinsko k temam, ki so ustreznejše za financiranje Ministrstva za izobraževanje. Cilji sklopa so delno ustrezni, opredelitev stroškov pa ni transparentna. Strokovna komisija predlaganega sklopa izobraževalnih vsebin (posveta ..., ...) ne prepozna kot vsebine s področja kulturne dediščine. Pri tem pa ni nobenega dvoma, da kulturna dediščina ne pomeni le materialne zapuščine, temveč tudi duhovnega sveta idej, politike in propada ter nastajanja držav, razvoja gospodarstva, literature, oblikovanja naroda. O vsem tem bo tekla beseda na tem posvetu, kar v nadaljevanju podrobneje obrazloži. Ni dvoma o dediščini ..., ki je del slovenske zgodovinske dediščine. Tudi obravnava tematike o izobraževanju v slovanskem svetu želi spregovoriti o kulturni dediščini, kar izobraževanje kot dediščina kulturnega razvoja nedvomno je, pa tudi o materialni zapuščini tega razvoja, o učbenikih in drugih tiskih, o šolskih uniformah in oblekah učiteljev in tako dalje. Gre za simpozijsko nadgraditev na razstavi predstavljenih tem. Vse teme pa sodijo na področje kulturne dediščine. Tožnik navaja, da je pri sklopu izobraževalnih vsebin predlagal tudi tematska predavanja - raziskave regionalnih zgodovinskih in muzejskih društev. Pri temu predlogu gre za novost, ki bo omogočila srečanje z raziskavami, razstavami, predstavitvami, objavami društev „na periferiji“. Tožnik je prepričan, da je proučevanje kulturne dediščine bogato tudi izven Ljubljane. V obrazložitvi mnenja Strokovne komisije ta programska enota sploh ni omenjena, zato ni mogoče razbrati, kako jo je Strokovna komisija ocenila. Tožnik meni, da ta programska enota predstavlja pomembno novost v slovenskem kulturnem prostoru in prispeva k povezovanju Slovenije. Strokovna komisija ni posebej omenila enoto Izzivi sodobnega poučevanja zgodovine, s katero želi tožnik na zelo cenovno dostopen način obravnavati aktualno temo prenosa vedenja o kulturni dediščini tudi v šole. Ta enota še posebej izstopa zaradi vsebine in zaradi nizkih stroškov enote in je nedvomno vredna vsaj omembe, vsekakor pa tudi večje pozornosti Strokovne komisije. Tožnik meni, da so stroški navedeni v prijavi ustrezni in transparentni. Strokovna komisija ne pojasni, v katerem delu so stroški netransparentni. Tožnik bi moral pri kriterijih 1, 3 in 5 prejeti 10 točk in ne 5 točk, pri kriteriju 4 bi moral prejeti 5 točk in ne 0 točk. Skupaj bi moral tožnik pri predmetnem sklopu prejeti 45 točk.

10Glede mednarodne dejavnosti - 30 tožnik meni, da je iz opisa sklopa II razvidno, da številčna ocena ustreza mnenju, ki ga je podala Strokovna komisija. V okviru programskega sklopa Mednarodna dejavnost tožnik planirala aktivno udeležbo na dveh mednarodnih konferenca: Rural Historiy in History of Education. V prijavi so navedeni naslovi referatov, izvajalci pa ne. Transparentnost prijave je zato vprašljiva. Vsebina je skladna s poslanstvom, cilji so delno opredeljeni, stroškovna učinkovitost delno uspešna, stroški za udeležbo na konferenci Rural History pa previsoki. Tožnik pojasnjuje, da je le pomotoma izostala navedba udeležencev. Oba udeleženca imata ustrezne reference za sodelovanje na mednarodnih srečanjih s področja ruralne zgodovine (A.A.) in zgodovine izobraževanja (B.B.).

11Glede promocijske dejavnosti - 20 je Strokovna komisija prepoznala nagrado kot brez dvoma potrebno, vendar meni, da ne sodi v programski okvir Javnega poziva, kjer so nagrade podeljene posameznikom in skupinam za dolgoletno delo na področju dediščine. Strokovna komisija tožniku priporoča, da spremeni koncept nagrade. Za enoto Večja javna dostopnost knjižnice tožnika Strokovna komisija ugotavlja, da je za dejavnost in dostopnost knjižnice potrebno upoštevati pravne podlage s področja knjižničarske dejavnosti, ki pa jih enota ne navaja. Finančna podpora zato ni mogoča. Prav tako ne podpora programske enote Tiskovne konference, ker niso predmet financiranja v skladu z določili dokumentacije neposrednega poziva. Glede nagrade tožnik pojasnjuje, da med nagrade na področju kulturne dediščine sodi tudi stanovska nagrada zgodovinarjev, ki jo podeljujejo od leta 2000 za najbolj odlično delo s področja zgodovinopisja, malo kasneje pa tudi priznanje C.C. za zgodovinopisni prvenec. Zgodovinopisje sodi na področje kulturne dediščine, saj enkrat proučuje dediščino antike, drugič srednjega veka, tretjič pa dvajsetega stoletja. Ta kulturna dediščina, ki je kdaj bolj kot drugič manj povezana z materialno kulturno dediščino, vedno pa z duhovno nesnovno kulturno dediščino in pogosto pa predstavlja oboje. Da gre pri tem za dejavnost na področju kulturne dediščine ni dvoma. Velikokrat je nagrada hkrati nagrada za dolgoletno delo, saj so tako bogati rezultati dela na področju zgodovinopisja lahko le rezultat večletnih prizadevanj na tem področju. Ob odklonitvi sofinanciranja tudi predlog Strokovne komisije, naj tožnik spremeni koncept nagrade, ni primeren. Navedeno sicer strogo mnenje Strokovne komisije ne opravičuje dodelitve 0 točk pri kriteriju 3 in 4. Tožnik bi moral pri kriteriju 3 prejeti 10 točk, saj je podelitev nagrad, kar priznava tudi mnenje Strokovne komisije nedvomno v javnem interesu. Pri kriteriju 4 bi moral tožnik prejeti vsaj 5 točk. Skupaj bi moral tožnik pri predmetnem sklopu prejeti 35 točk.

12Glede izdajanja publikacij s področja kulturne dediščine - 25 v tožnik navaja, da je Strokovna komisija ugotovila, da v programskem sklopu izdajanja publikacij s področja kulturne dediščine tožnik načrtuje izdajo publikacije, ki je rezultat mednarodne konference leta 2013 z naslovom ... Čeprav so stroški tiska, oblikovanja, prevodi realno ocenjeni, pa Strokovna komisija meni, da izdajanje publikacij s tako veliko časovno zamudo ni aktualno za financiranje iz sredstev državnega proračuna. Strokovna komisija finančno ne podpre programske knjižice simpozija ..., s povzetki 20 avtorjev in prevodom, saj stroške Strokovna komisija presoja za nesorazmerno visoke. Priporoča cenejšo varianta knjižice povzetkov. Tožnik meni, da je mnenje Strokovne komisije o zborniku konference (...) kot rezultatu konference 2013 zapisala že pri rezultatih 2015- 2016. Pojasnjuje, da te izdaje takrat ni bilo mogoče izvesti, saj je Strokovna komisija odklonila sofinanciranje, sedaj pa tožniku očita zakaj objavlja gradivo tako pozno. Vsekakor velja, da so raziskave na področju zgodovinopisja aktualne še desetletja. Glede knjižice simpozija o ... poudarja, da je glede na pomen njegove osebnosti načrtoval bolj zahtevno publikacijo, a se je pripravljen prilagoditi tudi omejenim možnostim. Mnenje Strokovne komisije ne ustreza oceni 0 točk pri kriteriju 4, saj Strokovna komisija sama poudarja, da so stroški publikacije... realno ocenjeni. Pri kriteriju 4 bi moral tožnik prejeti vsaj 5 točk. Skupaj bi moral tožnik pri sklopu IV prejeti 30 točk.

13Glede stroškov računovodstva tožnik pojasnjuje, da je dejavnost, ki jo je prijavil na ta Javni poziv le del tožnikovih aktivnosti, zato so tudi stroški računovodstva pretežno na reviji ... in ..., časopis za slovensko krajevno zgodovino, ki delujeta avtonomno in tudi pokrivata stroškovno največji del stroškov. Tožnik zato sprejema tudi primerno upoštevanje nižje priznavanje višine posrednih stroškov, vendar tožnikov predlog sloni na realnem poslovanju društva in njegovih revij. Tožnik meni, da je predlagan program za leto 2017 - 2018 pomemben prispevek na področju dela kulturne dediščine, ki ga obravnavajo zgodovinarji s proučevanjem materialne in nematerialne kulturne dediščine, razstavami, strokovnimi srečanji, objavami v različnem strokovnem in znanstvenem tisku in z mednarodnim sodelovanjem. Pri presoji pomembnosti posameznih predlaganih vsebin, pa tožnik izpostavlja, da v letu 2017 v sofinanciranje predlaga enote, ki imajo mednarodni pomeni in so usmerjene k povezovanju in mednarodnem sodelovanju. Sem sodita tudi oba predloga mednarodne dejavnosti. Tudi načrtovana objava prispevkov mednarodne konference 2013 muzejev in zbirk izobraževanja sodita k spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Te elemente bi morala Strokovna komisija upoštevati tudi pri svoji oceni. Po povedanem, bi morala Strokovna komisija tožnikov program oceniti skupaj z 90 - 100 točk pri oceni realizacije programa v letu 2015- 2016, torej vsaj 22,5 - 25 točk na posamezen program in skupaj z 135 točk pri oceni programa za leto 2017, torej 33,75 točk na posamezen program. Skupaj bi moral tožnik prejeti vsaj 56,25 točk in ne zgolj 40 točk. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti. Sklicuje se na Pravilnik in na besedilo Javnega poziva. Objavljena dokumentacija programskega poziva je obsegala besedilo programskega poziva, opredelitev področja kulturne dediščine, obrazce za prijavo in vzorec ocenjevalnega lista. Tožnik se je pravočasno prijavil. Pri prejemu vloge je bilo ugotovljeno, da je popolna in da vsebuje vse sestavine. V skladu z 11. členom Pravilnika je vlogo ocenjevala Strokovna komisija. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je bil tožnik seznanjen z vrednotenjem posameznih programskih sklopov oz. številom točk, ki jih je prejel za posamezen sklop. Na podlagi predloga Strokovne komisije je nato minister izdal izpodbijano odločbo. Tožnik se je udeležil tudi pojasnjevalnega sestanka in vpogledal v ocenjevalni list 24. 3. 2017, o čemer je bil sestavljen zapisnik. Tožena stranka ugotavlja nasprotujoče trditve v tožbi in sicer, da izpodbijane odločbe ne more preizkusiti in je ni mogoče argumentirano izpodbijati, hkrati pa tožnik v tožbi uporablja enak način argumentiranja za namen samoocenjevanja programskih sklopov, kot ga je uporabila Strokovna komisija.

15Glede izvedbe izobraževalnih vsebin tožnik meni, da je Strokovna komisija o realizaciji programa za obdobje 2016-2017 podala mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da ocena ni skladna s številom prejetih točk. Toženka meni, da so v tožbi navedena že znana dejstva, ki so povzeta iz tožnikove vloge, na katera je Strokovna komisija že podala mnenje in tudi oceno. Glede mednarodne dejavnosti je Strokovna komisija podala mnenje in skupno oceno glede na vsebino, ki izhaja iz vloge tožnika. Presoja je temeljila na dejstvih, ki so navedena v tožnikovi vlogi. Tožnik je bil v naprej seznanjen s kriteriji iz Javnega poziva, ki so med drugim za obdobje 2015 in 2016 opredeljevali tudi dostopnost in odmevnost v javnosti, vendar konkretnih numeričnih podatkov v vlogi ni navedel. Glede promocijske dejavnosti je Strokovna komisija podala mnenje in skupno oceno glede na besedilo, navedeno v tožnikovi vlogi. Presoja Strokovne komisije je temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz vloge tožnika. Tožnik v tožbi ne konkretizira svojega nestrinjanja, ampak zgolj podaja svojo oceno. Glede izdajanja publikacij tožnik navaja, da je lahko prijavil le to, kar mu je bilo odobreno, kar pa ne drži. Tožnik je v delu, ki se nanaša na realizacijo v obdobju 2015 in 2016 lahko navedel vse aktivnosti programskih vsebin, ki jih je samostojno izvedel na določenem programskem sklopu in ne le tistih, za katere je v preteklem obdobju prejel proračunska sredstva. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navede, da je tožnikovo samoocenjevanje subjektivno.

16Glede izvedbe izobraževalnih vsebin je Strokovna komisija ocenila in ovrednotila tožnikov program glede na v Javnem pozivu opredeljen namen in cilje kulturne politike ter glede na strokovne in druge kriterije za ocenjevanje in vrednotenje programa, ki so bili določeni v Javnem pozivu. Pri oblikovanju mnenja je Strokovna komisija samostojna. Ocena in obrazložitev programskega sklopa je celovita, zato tožena stranka tožnikove očitke zavrača. Glede promocijske dejavnosti tožnik utemeljuje pomen predlagane nagrade. Avtonomno mnenje Strokovne komisije ne podpira financiranja nagrad tožnika, kar je razvidno iz obrazložitve znotraj sklopa. Tožnik je tudi predlagal vsebine, ki jih razpisna dokumentacija v opredelitvi področja kulturne dediščine ne dopušča. Glede izdajanj publikacij s področja kulture, je ocena in obrazložitev Strokovne komisije programskega sklopa celovita, zato toženka zavrača tožnikove očitke. Dokumentacija Javnega poziva ne določa parcialnega ocenjevanja in vrednotenja po posameznih programskih enotah. Toženka glede na samo oceno med drugim poudarja, da je predlagan program tožnika za leto 2017 in 2018 pomemben prispevek na področju kulturne dediščine, vendar meni, da tožnik pri utemeljitvi samoocene ne upošteva namena in vseh ciljev sofinanciranja programskega poziva, ki so navedeni v besedilu programskega poziva v točki 2 „Namen in cilji programskega poziva“. Toženka na podlagi vseh relevantnih dejstev, navedenih v odgovoru na tožbo, zavrača mnenje tožnika glede višine dodeljenih točk. Strokovna komisija je na podlagi kriterijev za izbor na programskem pozivu avtonomno podala mnenje in skupno oceno na besedilo programa iz predložene vloge tožnika. Strokovna presoja je temeljila na proučitvi predlaganega javnega kulturnega programa iz vloge tožnika, ki je bil že v naprej seznanjen s kriteriji Javnega poziva. Odločitev ministra, pristojnega za kulturo, da se vloga tožnika zavrne, temelji na upoštevanju vrednotenja in ocenjevanja Strokovne komisije. Toženka meni, da je samoocenjevanje tožnika subjektivno in neutemeljeno in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17Tožba ni utemeljena.

18Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi toženke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

19V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo vlogo na Javni poziv za izbor izvajalcev javnih kulturnih programov na področju kulturne dediščine, arhivske dejavnosti in knjižničarske dejavnosti, ki jih bo v letih 2017 - 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna namenjenega za kulturo. Tožnikovo vlogo je v skladu z določili ZUJIK, Pravilnika in v skladu z besedilom Javnega poziva iz točke 2. „Namen in cilji programskega poziva“, točke 6 „Kriterij za izbor na programskem pozivu“ in točke 8 „Obrazložitev načina ocenjevanja“ ovrednotila Strokovna komisija, pri čemer je ocenila in ovrednotila posamezne programske sklope, ki so izhajali iz tožnikove vloge na Javni poziv. Strokovna komisija je v skladu s točko 8 Javnega poziva „Obrazložitev načina ocenjevanja“ podala skupno oceno za vsak posamezen programski sklop znotraj programa in jo utemeljila z vsebinsko obrazložitvijo. Tožnik pa se ne strinja z vrednotenjem Strokovne komisije.

20Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe očitno nerazumna (glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014). To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, kjer Vrhovno sodišče RS poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008 in X Ips 193/2013).

21Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po povedanem tako zadržana v smislu, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oz. v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani Strokovne komisije. Sodišče v tovrstnih zadevah zgolj presoja pravilno uporabo materialnega prava in procesnega prava. Ocenjevanje vlog prispelih na javni razpis je v izključni pristojnosti Strokovne komisije. Strokovno komisijo pa sestavljajo ugledni strokovnjaki iz področja kulture. Sodišče po povedanem presoja le ali je Strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa Javni poziv in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega poziva ter po predpisanem postopku. V danem primeru je presoja Strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz vloge tožnika. Ocena in obrazložitev Strokovne komisije programskega sklopa je po mnenju sodišča logična in razumna. Iz dokumentacije Javnega poziva pa izhaja, da ni možno parcialno ocenjevanje in vrednotenje po posameznih programskih enotah, iz katerih so sestavljeni posamezni sklopi, kot to ugovarja tožnik. Razloge za zavrnitev tožnikove vloge na Javni poziv je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako da je pri vsakem kriteriju iz Javnega poziva pojasnila razloge, zaradi katerih je tožnikovi vlogi dodelila določeno število točk. Ker so v obravnavani zadevi razlogi tožene stranke jasni in nedvoumni ter so smiselno povezani v celoto ter temeljijo na vsebini Javnega poziva in Pravilnika, sodišče tem razlogom ne more očitati nerazumnosti, kot želi prikazati tožnik. Kriterij obrazložitve je naveden v tretjem odstavku 119. člena ZUJIK in v Pravilniku. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pojasnjene pa so tudi vse relevantne okoliščine, ki so vplivale na doseženo število točk. To pomeni, da so odločilna dejstva, ki so vodila pri odločanju tožene stranke, pravilno navedena. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti. Po povedanem razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, da iz obrazložitve niso razvidni razlogi na strani toženke po posameznih merilih v okviru ocenjevanja, niso utemeljeni in sodišče te očitka zavrača. Sodišče razlogom iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne more očitati nerazumnosti v argumentaciji, kot želi med drugim prikazati tožnik, in je zato tudi tožbeni očitek, da je odločitev neobrazložena, neutemeljen.

22Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

24Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.