VSC Sodba Cp 462/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine parc. št. 406/7 k.o. ... do celote. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) naložilo, da prvotožencu M. Ž. povrne 1.666,55 EUR, drugotožencu M. K. pa 164,28 EUR.

2Tožnica je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z ogledom, zaradi česar je kršilo tožničino pravico do enakopravnosti obravnavanja. Bistveno kršitev je storilo tudi zato, ko zoper drugotoženca ni izdalo zamudne sodbe. Tožnica je v tožbi navedla vsa odločilna dejstva, tako ni bilo nobene potrebe za poziv sodišča na dopolnitev tožbe. V pritožbi je tudi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da pravna prednica tožnice ni bila v dobri veri. Tako iz izpovedbe tožnice kot ostalih prič izhaja, da ob sklenitvi prodajnih pogodb tožničina pravna prednica A. D. ni prodala tudi sporne parcelne številke 406/7. To potrjuje tudi dejstvo, da je do svoje smrti koristila sporni gozd za sečnjo lesa, nihče pa ji tega ni preprečeval. Da gozd ni bil prodan, ker je prodala le Škrabarjevo planino, potrjuje tudi dejstvo, da je bila na meji potegnjena žica, to pa sta postavila kupca. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnica ni bila v dobri veri tudi od leta 1997 do 2008. To izhaja iz izpovedb prič, pa tudi iz izpovedbe priče logarja Č., ki jo je sodišče prve stopnje zmotno povzelo. Č. je namreč povedal, da je v letu 2008 šlo za odmero poseka na sporni parceli in da je o tem obvestil tožnico in ne toženca. Sicer pa bi prvotoženec in M. N. sečnjo A. D. in njenih otrok gotovo opazila, pa temu nista nasprotovala. Slednje pomeni, da sta vedela, da gozda nista kupila. Sicer pa iz izpovedbe tožnice izhaja, da je njena mati prenesla svoje nepremičnine v last tožnici že pred letom 1991 in sicer leta 1989 z izročilno pogodbo. Torej je dobrovernost tožnice nastopila že leta 1989. Glede na časovno obdobje dobrovernosti pravne prednice tožnice in tožnice, ki je tako trajalo od leta 1983 do 2008, kar je 25 let, so pogoji za priposestvovanje izpolnjeni. Zato pa bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi.

3Toženca nista vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Določba 286. b člena ZPP določa, da morajo stranke kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kajti kršitve, na katere se sklicujejo pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če teh kršitev stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz podatkov spisa izhaja, da tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje tožnica ni uveljavljala nobenih kršitev postopka v zvezi s tem, ker bi naj sodišče prve stopnje ne izdalo zamudne sodbe. Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 11. 5. 2017, na katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice za ogled, pa tudi ne izhaja, da je v zvezi s tem tožnica uveljavljala kakšno kršitev. Zato pa tožničino pritožbeno uveljavljanje takšnih kršitev postopka kot bistvenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ni dopustno in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dobrovernost posestnika (drugi odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR) pomeni, da posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Zato je za presojo dobrovernosti posestnika pomembno zgolj posestnikovo nevedenje oziroma vedenje tega, da stvar, ki jo ima v posesti, je oziroma ni njegova. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožničina pravna prednica A. D. v letu 1983 podpisala in sklenila najprej 29. 6. 1983 pisno predpogodbo, nato pa še 31. 8. 1983 pisno kupoprodajno pogodbo, v katerih je bilo jasno zapisano, da je prvotožencu in M. N. prodala, ob parcelnih številkah 406/8 in 405/3, tudi sporno parcelo 406/7 (pri čemer so bile v pisni kupoprodajni pogodbi vse tri parcele, ki so bile predmet te prodaje, opredeljene tudi po površini, tako, da je prodajalka lahko vedela tudi kakšna zemljišča po površini prodaja), je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožničina pravna prednica A. D. od leta 1983 pa do svoje smrti leta 1991 ni mogla biti dobroverna posestnica sporne nepremičnine. Pritožbeno sklicevanje na priče in zatrjevanje dejstev izvrševanja posesti oziroma sekanja v spornem gozdu A. D. in zatrjevanja o nenasprotovanju njeni sečnji s strani kupcev iz kupoprodajne pogodbe, tako ne morejo omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je to, da je tožnica že leta 1997 bila s strani logarja Č. (ko je ta zavrnil odkazilo lesa za sečnjo na tej sporni parceli po tožničinem naročilu) seznanjena s tem, da sporna nepremičnina ni njena, ker sta v zemljiški knjigi kot njena lastnika vpisana prvotoženec in M. N., ugotovilo na podlagi prepričljivih in skladnih izpovedb logarja Č. in izvenzakonskega partnerja tožnice A. B., ki ju je delno (v delu, da je bilo zavrnjeno njeno naročilo za odkazilo lesa na tej sporni parceli) potrdila z izpovedbo tudi tožnica. Zato pa prepričljivosti takšnih zaključkov ne morejo omajati pritožbena sklicevanja na izpovedbe prič o izvrševani posesti tožnice in njene prednice oziroma sester ter sicer protispisne trditve o napačno povzeti izpovedbi priče Č. o tem, kar je ta povedal v zvezi z dogajanjem leta 2008. To pa tudi ne s pritožbenim sklicevanjem na po kupcih postavljeno žično ograjo, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive in življenjsko logične izpovedbe prvotoženca ugotovilo, da je predstavljala le z električnim pastirjem ograjene pašne površine, ki sta jih s kupno pogodbo z dne 31. 8. 1983 kupila od A. D. in ki so bile namenjene paši govedi ter tako ni predstavljala oznake za mejo med gozdom in ob gozdu ležečo pašno parcelo.

8Ob zaključkih, da tožničina pravna prednica ni bila dobroverna posestnica sporne nepremičnine, sama tožnica pa le v letih od 1991 do 1997, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala, da je sporno nepremičnino imela v dobroverni posesti 20 let, s tem pa tudi ni izkazala pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kot te določa 28. člen ZTLR. Ob takšnih ugotovitvah je tudi pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

9Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).