VSM Sklep IV Kp 22478/2013

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zagovornika obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist in podredno za izvršitev kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu, zavrnilo.

2Zoper tak sklep, in sicer le zoper odločitev, da se predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrne, se je pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da se obsojencu izrečena kazen zapora do dveh let, v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nadomesti z delom v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obsojenca se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz 371. in 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja, niti tega ni mogoče razbrati iz vsebine pritožbenih navedb. Iz vsebine pritožbenih izvajanj namreč izhaja, da zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, pri čemer pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

5Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, da ni podanih subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki bi utemeljevale nadomestitev izrečene zaporne kazni v trajanju eno leto in enajst mesecev zapora z opravo dela v splošno korist, kljub temu da so izpolnjeni formalni pogoji, ki se nanašajo na višino izrečene zaporne kazni, trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje. Za takšno odločitev je v napadenem sklepu navedlo tehtne razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Prvostopno sodišče je namreč svojo odločitev povsem pravilno utemeljilo z težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter okoliščinami, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni, kakor tudi z visoko premoženjsko koristjo, ki si jo je obsojenec z dejanji pridobil. Iz opisa obeh kaznivih dejanj je namreč razvidno, da gre za premišljena in načrtovana dejanja, pri čemer si je obsojenec pridobil veliko premoženjsko korist v višini 200.000,00 EUR. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo, da obsojenec od pravnomočnosti sodbe ni izkazal prav nobenega pozitivnega ravnanja, s katerim bi vsaj delno poravnal svojo obveznost iz pravnomočne sodbe. Takega zaključka pritožbene navedbe, da protipravno pridobljene premoženjske koristi ne more plačati, saj je v postopku osebnega stečaja in da je brezposeln, ne morejo omajati. Pritožba namreč spregleda, da je prvostopno sodišče neplačilo premoženjske koristi zgolj primeroma navedlo kot eno izmed okoliščin, ki na obsojenčevi strani ne izkazujejo pozitivnih premikov glede njegovega odnosa do storjenih kaznivih dejanj. Še več, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obsojenec s svojimi ravnanji po izreku sodbe celo izkazal nekritičnost do svoje obveznosti, saj je iz podatkov sodbe razvidno, da je bil obsojenec ob izreku sodbe na prvi stopnji zaposlen in je prejemal mesečno plačo v višini 800,00 EUR neto, nato mu je zaposlitev v družbi D.M. d.o.o. z dnem 31. 5. 2016 prostovoljno prenehala, kot to smiselno izhaja iz razlogov predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni. S takim ravnanjem je namreč dodatno otežil izpolnitev svoje obveznosti do države, pri čemer se je neuspešno izgovarjal na skrb svoje triletne hčerke, ki naj ne bi imela varstva, čeprav je vpisana v vrtec, kjer imajo zanjo prosto mesto, ampak ker nima mesta v želeni enoti, je vpisana v evidenčni čakalni seznam.

6Pritožba tudi ne more biti uspešna v delu, ko skuša pritožbeno sodišče prepričati, da pri obsojencu ni podane ponovitvene nevarnosti ter se pri tem sklicuje na dosedanjo nekaznovanost obsojenca in dejstvo, da je predmetno kaznivo dejanje storil pred sedmimi leti. Sodišče prve stopnje je bilo z navedenimi okoliščinami ob sprejemu odločitve seznanjeno in jih je tudi ustrezno upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi pravilno zaključilo, da ponovitvenega nevarnost objektivno ni izključena tudi iz razloga, da ima obsojenec v družbi D.M. d.o.o., še vedno status prokurista, čeprav v tej družbi formalno ni več zaposlen. Glede na to, da lahko prokurist v skladu z 35. členom Zakona o gospodarskih družbah opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen, se pritožbena izvajanja, da je obsojenec prokurist zgolj iz praktičnega razloga, pokažejo kot neutemeljena, saj morebitna omejitev prokure nima pravnega učinka proti tretjim osebam.

7Skrb za družino, in sicer za triletno hčerko, ki je doživela prometno nesrečo in je v domači oskrbi, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala nadomestitev izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je hčerka že v celoti okrevala in je tudi vpisana v vrtec, kjer imajo prosto mesto, vendar ne v želeni enoti. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je bil obsojenec že v času storitve kaznivih dejanj dolžan skrbeti za njegova druga dva otroka, ki sta bila takrat mladoletna, kar ga tudi ni odvrnilo od storitve kaznivih dejanj. Torej se je že takrat zavedal možnosti zapora kot posledice njegovega ravnanja in s tem povezanih sprememb v družini. Tako dejstvo, da obsojenec skrbi za triletno hčerko in ostale otroke ter da je njegova žena edina, ki trenutno preživlja družino, niso razlogi, ki bi sami po sebi utemeljevali nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, saj bi v nasprotnem primeru obstoj takšnih okoliščin pomenil, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost skrbeti za družinske člane, ne glede na druge okoliščine, zaporne kazni ne bi bilo smiselno izreči, in zanje zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva.

8Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da (ne)dvigovanje oziroma neuspešnost vročanja sodnih pisem ni takšna okoliščina, ki bi predstavljala zadostno podlago za zaključek, da ima obsojenec indiferenten odnos do kaznivega dejanja, vendar pa glede na ostale ugotovljene in zgoraj obrazložene okoliščine to nima take teže, da bi narekovalo drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tako glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bo pri obsojencu namen kaznovanja dosežen le na ta način, da bo izrečeno zaporno kazen prestal. Okoliščine, ki jih navaja zagovornik, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne, da bi narekovale spremembo izrečene enotne kazni zapora z delom v splošno korist. Zato je o pritožbi obsojenčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 74013 Zakona o sodnih taksah.