UPRS Sodba II U 450/2016-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku v ponovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 3.233,47 EUR, pri čemer razlika med plačanimi akontacijami in odmerjeno dohodnino znaša 3.080,58 EUR ter jo je tožnik dolžan plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je drugostopni organ prvo odločbo z dne 25. 3. 2015 odpravil ter davčnemu organu naložil, da mora v ponovljenem postopku pri odmeri dohodnine za leto 2011 priznati odbitek v tujini plačanega davka, medtem ko se zavezancu ne priznajo stroški prevoza in malice za delo v tujini ter olajšava za čezmejne delovne migrante. V skladu z navedenim napotkom je prvostopni organ v ponovljenem postopku na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Avstrijo, od odmerjene dohodnine v znesku 3.233,47 EUR odšel med letom plačane akontacije dohodnine v znesku 152,89 EUR. Po odbitku davka je tako tožnik dolžan še plačati razliko v znesku 3.080,58 EUR.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Način uveljavljanja davčnih ugodnosti določa zakon. Kolikor pa davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti, saj gre pri tem za materialne pravice, podaljševanje materialnih rokov pa ni dovoljeno. V konkretnem primeru zavezanec napovedi ni vložil v zakonskem roku, zato je izgubil pravico do uveljavljanja stroškov za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante. Sklicuje se tudi na sodbe Upravnega sodišča RS (IV U 204/2015, I U 258/2016), iz katerih izhaja, da pravica do davčnih ugodnosti preneha s potekom roka za vložitev davčne napovedi za odmero dohodnine.

3Tožnik v tožbi vztraja, da bi moral davčni organ upoštevati stroške v zvezi z delom v tujini ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante, ker je te olajšave uveljavljal pred izdajo odmerne odločbe. Res je, da mora davčni zavezanec, kateremu do 15. junija tekočega leta za preteklo leto ni vročen informativni izračun, do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine. Kolikor tega do tedaj ne stori, pa to ne pomeni, da izgubi pravico uveljavljati stroške v zvezi z delom v tujini ter posebno davčno olajšavo za delavce migrante. Davčni organ pri svoji razlagi izhaja iz stališča, da gre za materialne pravice, rok 31. 7. pa materialni rok, kar pa ni pravilno. Tudi sodbe, na katere se sklicuje tožena stranka, v konkretnem primeru niso relevantne. Iz zakona ne izhaja, da se prepozno uveljavljanje olajšave ne upoštevajo, temveč nasprotno, saj zakon za posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane zakon izrecno določa, da jo je mogoče uveljavljati tudi v pritožbi zoper odmerno odločbo. Glede na to po mnenju tožnika ni nobenega razloga, da to ne bi veljalo tudi za uveljavljanje drugih ugodnosti, kot so stroški v zvezi z delom v tujini ter olajšava za delavce migrante. Uveljavlja tudi ugovor zastaranja, saj po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da pri odmeri dohodnine upošteva zastaranje oziroma podrejeno stroške za delo v tujini ter olajšavo za čezmejne delovne migrante. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih in obrazložitvi svoje odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po podatkih spisa tožnik za leto 2011 ni vložil napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. 2012, niti kasneje dohodninske napovedi ni vložil kot samoprijavo (kljub pozivu davčnega organa). Davčni organ je tako po uradni dolžnosti dne 25. 3. 2015 izdal odločbo o odmeri dohodnine za leto 2011, ki jo je drugostopni organ z odločbo z dne 23. 10. 2015 odpravil, v ponovljenem postopku pa je nato bila izdana v tem sporu izpodbijana odločba z dne 8. 1. 2016. Glede na navedeno so brezpredmetni ugovori tožeče in tožene stranke v zvezi s samoprijavo, ker te tožnik v obravnavanem primeru ni vložil, temveč je bila odločba izdana po uradni dolžnosti.

7Po določbi prvega odstavka 61. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mora davčni zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. Davčno napoved mora vložiti na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčevanju (četrti odstavek istega člena). Glede roka uveljavljanja davčnih ugodnosti zakon nima posebnih določb, razen splošne, da mora davčni zavezanec že v davčni napovedi navesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka (61. člen ZDavP-2). Izjemoma le glede olajšave za vzdrževane družinske člane ZDavP-2 določa, da lahko davčni zavezanec navedeno olajšavo uveljavlja tudi v ugovoru zoper informativni izračun ali v pritožbi zoper odmerno odločbo. ZDavP-2 ureja tudi institut samoprijave, ki omogoča davčnemu zavezancu, da lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke (člen 63). Prav tako lahko davčni zavezanec popravi davčno napoved najpozneje do izdaje odmerne odločbe (člen 64). Iz navedenih določb torej izhaja, da je mogoče nepravilne ali nepopolne podatke, relevantne za izdajo odmerne odločbe, navajati najpozneje do izdaje odločbe.

8V obravnavnem primeru pa tožnik vse do izdaje odmerne odločbe z dne 25. 3. 2015 ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini in posebne davčne olajšave za delavce migrante, temveč je to storil šele v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2011, kar pa je glede na že citirane določbe ZDavP-2 prepozno. Davčni organ namreč mora že pri izdaji odmerne odločbe razpolagati z vsemi podatki, relevantnimi za odmero dohodnine, tako da uveljavljanje davčne olajšave in stroškov v zvezi z delom v konkretnem primeru v bistvu predstavlja novo dejstvo, ki pa ga v pritožbi ni več mogoče uveljavljati glede na stališče, kot ga je sodišče obrazložilo v prejšnji točki obrazložitve. Prav tako je iz podatkov spisa razvidno, da je davčni organ tožnika z dopisom z dne 18. 12. 2013 obvestil o obveznosti vložitve napovedi za dohodke, ki imajo vir izven Republike Slovenije ter o postopku uveljavljanja stroškov v zvezi z delom v tujini in davčnih olajšav, vendar tožnik napovedi ni vložil in je davčne ugodnosti uveljavljal šele v pritožbi zoper odmerno odločbo, torej prepozno.

9Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da je izjemo, ki jo ZDavP-2 pozna glede uveljavljanja posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, ki jo lahko zavezanec uveljavlja tudi v pritožbi zoper odmerno odločbo, treba smiselno razlagati tudi za obravnavani primer. S tem, ko je zakonodajalec to možnosti dopustil le v zvezi z navedeno olajšavo, to pomeni, da ni bil namen zakona, da se ta možnost prizna tudi glede drugih olajšav. Prav tako je navedena določba tudi z vidika jezikovne razlage povsem jasna in ne dopušča drugačne, širše razlage.

10Stališče, da je mogoče davčne olajšave uveljavljati le do izdaje odločbe o odmeri dohodnine, pa smiselno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 63/2017, v katerem je zavzelo stališče glede uveljavljanja davčnih olajšav na podlagi samoprijave. Pri tem je navedlo, da lahko zavezanec v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi vloži samoprijavo najpozneje do vročitve odmerne odločbe. Iz navedenega je sklepati, da torej lahko le do tedaj tudi navaja podatke relevantne za odmero dohodnine.

11Pavšalen in neutemeljen pa je tudi ugovor glede zastaranja pravice do odmere dohodnine, saj je v obravnavanem primeru petletni zastaralni rok iz 125. člena ZDavP-2 začel teči z iztekom roka za izdajo odmerne odločbe (člen 276 istega zakona), torej v konkretnem primeru 31. 10. 2012 in bi potekel 31. 10. 2017, medtem ko je bila odločba izdana 8. 1. 2016.

12Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

13Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.