UPRS Sodba II U 501/2017-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 1085/2017-11 z dne 27. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo mld. prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je vložil po skrbniku dne 3. 5. 2017 zaradi izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva. O prošnji je tožena stranka že odločila z odločbo št. Bpp 609/2017 z dne 23. 5. 2017, ki pa jo je sodišče s sodbo II U 335/2017 z dne 23. 8. 2017 odpravilo. V ponovnem postopku je tožena stranka vpogledala v listine, ki jih je predložil prosilec ter ugotovila, da želi sprožiti postopek zaradi izpodbijanja očetovstva zoper A.A., ki je pred pristojnim organom priznal očetovstvo, ter zaradi ugotovitve očetovstva zoper neznano osebo. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče uporabljati določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ureja izpodbijanja očetovstva v primeru zakonske domneve. V danem primeru namreč očetovstvo ni bilo vpisano na podlagi zakonske domneve, temveč na podlagi enostranske izjave volje A.A., s katero je priznal očetovstvo. Gre za prostovoljno izjavo, ki je nepreklicljiva, prav tako stranke s takimi zahtevki ne morejo razpolagati. Ko je enkrat očetovstvo priznano, tožbe zaradi izpodbijanja po določbah ZZZDR ni več mogoče vložiti, temveč je mogoča zgolj tožba na izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ), pa še to samo, če je bila prisotna sila ali grožnja oziroma prevara. V obravnavnem primeru Center za socialno delo Ormož ni izkazal, da bi bila pri izjavi očetovstva, ki jo je podal A.A., podana sila ali grožnja ali prevara, prav tako pa vztrajajo pri vložitvi tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva zgolj na podlagi določb ZZZDR. Ker to ni mogoče, prošnja tožnika nima verjetnega izgleda za uspeh, s tem pa ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Glede na navedeno tožena stranka ni presojala ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, saj morata biti za izpolnjevanje objektivnega pogoja izpolnjeni obe predpostavki kumulativno.

2Tožnik v tožbi meni, da je tudi ponovna odločba napačna, saj je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in je tudi zmotno uporabila materialno pravo. Iz same odločbe o postavitvi skrbnika za poseben primer izhaja, da je CSD Ormož presodil, da obstajajo okoliščine, ki narekujejo potrebo po izpodbijanju očetovstva A.A. Odločitev za vložitev tožbe tako temelji na presoji CSD, da je zaradi varovanja koristi mld. tožnika to okoliščino treba razjasniti ter da obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo dvom v očetovstvo A.A. Gre torej za kvalificirano presojo socialnovarstvene institucije ter njenih strokovnih delavcev, ki temelji na strokovnem znanju, profesionalnih izkušnjah in zakonsko opredeljenih pristojnostih ter tudi na informacijah, pridobljenih tekom uradnih postopkov, v katerih so obravnavane omenjene osebe. Ne gre torej za laično presojo posameznika, ki bi izvirala zgolj iz nekih subjektivnih predstav in pričakovanj, temveč za presojo organa pri izvrševanju njegovih uradnih pooblastil in nalog. Tožena stranka je tako z ugotovitvijo, da gre za nerazumno prošnjo tožnika, neupravičeno in neutemeljeno zavzela pozicijo, da sme presojati strokovno utemeljene odločitve drugega organa. Pri tem pa je tudi ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pomanjkljivo obrazložila, saj ni navedla vsebinskih razlogov, ki bi jih tožeča stranka lahko preverila. Neutemeljen je tudi zaključek, da izpodbijanje očetovstva v danih okoliščinah ni mogoče. ZZZDR v 98. členu izrecno daje otrokom možnost izpodbijanja očetovstva osebe, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta. Ker po določbi 87. člena ZZZDR velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, tisti, ki otroka prizna za svojega, je jasno, da se 98. člen ZZZDR nanaša tudi na primere, ko je do vpisa očetovstva prišlo na podlagi priznanja in ne na podlagi zakonske domneve iz 86. člena navedenega zakona. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v nekaj primerih v sodni praksi, kjer je sodišče zavzelo stališče, da v primeru očetovstva na podlagi priznanja, le-to lahko izpodbijata otrok in tisti, ki misli, da je otrokov oče (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2093/2011, I Cp 1685/2016, IV Cp 3126/2010). Zaključek tožene stranke, da izpodbijanje očetovstva v danem primeru ni mogoče, ker je A.A. očetovstvo priznal, je tako materialno pravno napačno. Okoliščina v zvezi z očetovstvom pa je v obravnavanem primeru pomembna iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se za tožnika razjasni, ali je moški, ki velja za njegovega očeta, dejansko njegov biološki oče. Drugi pa je ključnega pomena za postopek posvojitve, saj je od vprašanja očetovstva odvisno, kdo mora v tem postopku podati soglasje. Gre torej za okoliščine, ki so ključnega pomena za mld. tožnika in njegovo nadaljnje življenje, s tem pa je v celoti izpolnjen pogoj iz 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da gre za zadevo, ki je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Z navedenim pa se tožena stranka pri presoji sploh ni ukvarjala. Zaključek tožene stranke je tako preuranjen in pomanjkljivo argumentiran, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4Tožba je utemeljena.

5Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča II U 335/2017 z dne 23. 8. 2017, v kateri je sodišče ugotovilo, da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve glede pogoja iz 24. člena ZBPP ni mogoče preizkusiti.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sprožitev postopka izpodbijanja očetovstva A.A. V skladu z navedeno določbo se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo, ker je presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Pri tem je izhajala iz razlage določb ZZZDR, ki ureja izpodbijanje očetovstva. Po njenem stališču očetovstva, ki je bilo priznano na podlagi izjave o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati po določbah ZZZDR, temveč je možno le izpodbijanje izjave v skladu z določbami OZ. Ker tožeča stranka vztraja pri vložitvi tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva le na podlagi določil ZZZDR, je tožena stranka presodila, da takšna tožba nima verjetnega izgleda za uspeh.

8Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je takšna razlaga tožene stranke napačna ter se pri tem sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero lahko otrok izpodbija očetovstvo tudi v primeru, ko je prišlo do priznanja očetovstva na podlagi izjave, in ne samo v primeru domneve iz 86. člena ZZZDR. Pri tem se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 2093/2011, v katerem je med drugim navedlo, da ima pravico do izpodbijanja priznanja očetovstva otrok. Iz navedenega je torej sklepati, da je lahko materialnopravna podlaga za tožbo otroka zoper domnevnega očeta določba 98. člena ZZZDR.

9Negativni pogoj za zavrnitev vloge za brezplačno pravno pomoč na podlagi 24. člena ZBPP je izpolnjen, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora torej biti očitna. Pri tem pa je treba določilo tolmačiti restriktivno, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Kolikor torej ni očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, na tej podlagi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče zavrniti.

10V obravnavanem primeru po presoji sodišča navedena okoliščina očitnosti ni izkazana. Kot že opozarja tožeča stranka, enako pa ugotavlja tudi sodišče, sodna praksa o tem vprašanju ne potrjuje stališča tožene stranke glede izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Pravno podlago lahko predstavljajo tako določbe OZ kakor tudi določbe ZZZDR, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1789/2017 z dne 23. 8. 2017. V citiranem sklepu je namreč sodišče navedlo, da je zmotno stališče, da se priznanje očetovstva lahko izpodbija le na podlagi določb OZ, ki ureja izpodbojnost dvostranskih pogodb (točka 13 obrazložitve). Iz navedenega torej izhaja zaključek, da je tudi dopustna tožba otroka na izpodbijanje očetovstva na podlagi priznanja.

11Na podlagi navedenega tako ni mogoče sprejeti zaključka, da je očitno (že na prvi pogled) jasno, da je zadeva nerazumna oziroma da nima verjetnega izgleda za uspeh, kar posledično pomeni, da ni podan negativni pogoj za zavrnitev brezplačne pravne pomoči. Kolikor je namreč sodna praksa o konkretnem pravnem vprašanju različna ali morda nejasna, ni mogoče z gotovostjo izključiti uspešnosti zahtevka prosilca, torej izpolnjevanje objektivnega pogoja. Prav tako po mnenju sodišča v konkretnem primeru glede na že omenjeno sodno prakso presega namen ugotavljanja izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP vprašanje ustrezne pravne podlage za izpodbijanje očetovstva, saj navedba pravne podlage tožbenega zahtevka predstavlja že vsebino same tožbe, kar pa presega namen presoje po 24. členu ZBPP.

12Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti pravno relevantna dejstva zadeve, ki jih bo morala natančno pojasniti tožeča stranka (ki se pri tem ne more zgolj sklicevati na svoje pristojnosti kot strokovnega organa ter na lastno strokovno presojo, brez navedb konkretnih okoliščin, na katere opira zahtevek) ter nato ponovno presoditi izpolnjevanje kriterijev iz 24. člena ZBPP.

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Ker je sodišče v zadevi odločilo na seji, tožeče stranke pa ni zastopal pooblaščenec, ki bi bil odvetnik, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 15,00 EUR.