VSL Sklep I Cp 431/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom z dne 5. 2. 2018 uvedlo postopek sprejema osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Nato pa je po opravljenem postopku s sklepom z dne 7. 2. 2018 zadržalo A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom U. do 7. 3. 2018.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagateljičin odvetnik in uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in premestitev pritožnice na odprti oddelek klinike oziroma podredno postavitev pod nadzorstveno obravnavo v domačem okolju. Iz sklepa ne izhaja, da bi bil v konkretni zadevi izpolnjen pogoj iz 39. člena ZDZdr in sicer, da pritožnica ogroža svoje življenje ali življenje drugih, da ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo. Sodišče le obrazloži, da naj bi bilo zadrževanje nujno zaradi zagotovitve varovanja njenega zdravja in življenja. Ne konkretizira pa teh ravnanj. Gre za pavšalne navedbe. V podobnih primerih je sodišče štelo, da je to pavšalno. Nikoli ni ogrožala svojega življenja ali življenja drugih, nikoli ni povzročala premoženjske škode. To potrjuje tudi izvid in mnenje z dne 7. 2. 2018. Iz njenega zaslišanja ni bilo zaznati konkretnega ravnanja, ki bi dopuščala sklepanje po 39. členu ZDZdr. Zato gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Gre torej za abstraktno nevarnost, ki ne zadošča. Njena občasna agresivna ravnanja na sami kliniki pa so zato, ker jo prisilno zadržujejo v oddelku, saj si želi domov, v domače okolje. Če bi bilo takšno zdravljenje odpravljeno, bi se njeno stanje izboljšalo. Ni izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ne drži, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Tega sodišče ne obrazloži in ne utemelji, zakaj drugače ne gre. Sodišče le navede, da naj ne bi bila sposobna sprejeti drugih oblik zdravljenja. To je le domnevno sklepanje na podlagi verjetnosti. Enako učinkovito zdravljenje bi bilo možno tudi na odprtem oddelku, kjer je osebje usposobljeno in lahko kontrolirajo jemanje zdravil. To bi bilo tudi manj stresno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), in sicer na določbo 39. člena. Pravilno ugotavlja, da prvi odstavek 39. člena določa, kdaj je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Pritožba tega ne graja, pač pa graja ugotovite, da je bil izpolnjen pogoj, da je tožnica huje ogrožala svoje zdravje. Pritožba trdi, da sklep ni dovolj konkretiziran oziroma celo, da nima razlogov. Meni tudi, da izvidi in mnenje z dne 7. 2. 2018 ne potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica ogrožala svoje življenje.

5Sodišče prve stopnje je opravilo zaslišanje tožnice na naroku in postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Bil je prisoten tudi odvetnik pritožnice in na opravljeno zaslišanje in podano izvedeniško mnenje ni imel pripomb. Sodišče je zaslišalo tožnico in povzelo njeno zaslišanje (drugi odstavek na drugi strani obrazložitve). Izvedenka pa je na naroku podala izvedeniško mnenje na podlagi zdravstvene dokumentacije in jo klinično pregledalo (izvedeniško mnenje in ugotovitve na list. št. 7 in 8). Izvedenka je ugotovila, da ima pritožnica več let ugotovljeno demenco, ki se poglablja. Ugotovila je, da pritožnica živi sama in ima skrbnico za poseben primer. Pripeljana je bila od doma, spremljala jo je skrbnica. Izvedenka je povzela iz ugotovitev zdravstvene dokumentacije, da je pritožnica večkrat odtavala od doma, da so jo našli v okolici ... s pomočjo policije in da je odklanjala pomoč. S kolesom se je že peljala po avtocesti. Napadala je negovalke. Policisti so podali prijavo na CSD in nato je bila pripeljana v bolnišnico. Ni vedela, kje je (povedala je, da v neko zdravilišče, da malo pozablja in da se kaj prismodi). Na oddelku je bila časovno in prostorsko neorientirana z nakazanim kognetivnim upadom. Občasno je postajala vznemirjana, ponoči je vstajala in hodila na WC, nato pa več ni našla svoje sobe. Izvedenka je iz predložene zdravstvene dokumentacije ugotovila, da dve leti naj ne bi jemala zdravil. Ob kliničnem pregledu je bil predvsem prisoten upad spontanega spomina in spominja za nedavni dogodek. Izvedenka je ugotovila zmedenost pri demenci žilnega izvora z motnjami orientacije in pomembnimi motnjami spomina ter vseh drugih višjih miselnih funkcij, zaradi česar njena presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja je hudo motena. Izvedenka je ugotovila, da potrebuje pritožnica diagnostično opredelitev stanj zmedenosti ter ureditev zdravljenja z zdravili zanje. To je mogoče samo na oddelku pod posebnim nadzorom U. za čas enega meseca. Brez nadzora bi odtavala, predvsem v stanju zmedenosti in bi se izpostavila življenjsko nevarnim situacijam v prometu ali ob skrajnih vremenskih razmerah. Izvedenka je ugotovila, da zato druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj te terjajo sodelovanje, česar pritožnica ni sposobna.

6Nato je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je potrebno zdravljenje zaradi varovanja njenega življenja in zdravja in da je njeno zdravstveno stanje oziroma diagnoza, ki onemogoča jasno dojemanje situacije in sprejemanje odločitev, podana in je zato pritožnica življenjsko ogrožena. Pritožnica živi sama, doma se je še vozila s kolesom, odtavala od doma, brez nadzora se izpostavila življenjsko nevarnim situacijam v prometu. Drugih oblik zdravljenja zaradi psihičnega stanja ni sposobna sprejeti in sodelovati.

7Tako se izkaže, da sklep ima razloge, da so razlogi dovolj konkretizirani in ne le abstraktni. Razlogi so v skladu s podanim izvedeniškim mnenjem in zaslišanjem pritožnice na opravljenem naroku. Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi, da je sklep neobrazložen, da je preveč abstrakten in da sodišče ni pojasnilo, v čem so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8Pritožba meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bila občasno agresivna zaradi prisilnega zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom, ker si je želela domov. Vendar pritožba spregleda, da je sodišče ugotovilo predvsem njeno nevarno ravnanje pred sprejemom in da je to v vzročni zvezi z njeno boleznijo. Pritožba še trdi, da sklep nima razlogov, zakaj ni možen blažji ukrep, predvsem zdravljenje na odprtem oddelku. Pri tem spregleda, da je sodišče to obrazložilo. Iz izvedeniškega mnenja, na katerega pritožnica ni imela pripomb, je sodišče ugotovilo, da pritožnica ne sodeluje pri zdravljenju oziroma ni sposobna sodelovanja in bi v primeru, da ni zadržana na oddelku pod posebnim nadzorom, lahko odtavala ven, se izpostavila nevarnostim v prometu ali slabim vremenskim razmeram. Zdravljenje na odprtem oddelku seveda ne omogoča 24-urnega nadzora pritožnice. Še slabše pa bi bilo, če bi bila sama doma, kot je bila pred prihodom v bolnišnico.

9Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZDZdr in pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz tega zakona in tudi ne iz zakona o nepravdnem postopku in ZPP (tretji odstavek 370. člena v zvezi s 37. členom ZNP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s posebnim sklepom.