VSRS Sklep VIII Ips 127/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2012 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 18. 1. 2013, ampak je trajalo do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do 14. 12. 2014, da ga je toženka dolžna prijaviti v zavarovanje od 19. 1. 2013 do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do 14. 12. 2014, mu za ta čas obračunati in izplačati nadomestilo plače, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost ter da mu je za čas od 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014 (ko je bil tožnik samostojni podjetnik) dolžna izplačati neto mesečno nadomestilo plače, kot mu pripada v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči v ponovljenem postopku nista sledili napotilom Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016, da morata presoditi, ali tožnik postavljenega plana ni dosegel iz objektivnih razlogov ali iz razlogov na strani delavca. Čeprav je v zvezi s tem vprašanjem v pritožbi izčrpno, na štirih straneh pojasnila, da objektivni razlogi niso obstajali, je pritožbeno sodišče o tem zapisalo zgolj, da se na preostale odločitve le pavšalno pritožuje. Sodba tako ne vsebuje razlogov oziroma so ti nejasni, zato je podana bistvena kršitev postopka. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na njene navedbe, da je bil tožnik že decembra 2011 seznanjen s ponderji, kar pomeni, da je bil seznanjen z vsemi potrebnimi informacijami, iz katerih bi lahko ugotovil planirano prodajo za prvo polletje. Za leto 2012 je naredila letni plan. Obenem ji je Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije omogočala, da se nedoseganje pričakovanih rezultatov ugotovi na podlagi rezultatov delavca v obdobju najmanj 30 dni. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da nedoseganje plana na letni, trimesečni ali mesečni ravni v višini 60 % planov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na navedeno je trimesečno obdobje ustrezno za ugotavljanje nesposobnosti delavca, tožnik pa tudi ni trdil, da bi bilo to obdobje kakorkoli problematično. Ugotovitev sodišča, da je odpoved v nasprotju z določili Pravilnika o plačah je materialnopravno zmotna in odstopa od stališča istega sodišča v isti zadevi, v sodbi Pdp 462/2014 z dne 17. 9. 2014. Pravilnik o plačah nima ničesar z 11. točko pogodbe o zaposlitvi, kjer sta stranki dogovorili merila za ugotavljanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Neživljenjsko je stališče, da preverjanje letnega plana v kvartalnih obdobjih ni mogoče. To bi pomenilo, da bi lahko delavec v trimesečnem obdobju ne naredil ničesar, pa kljub temu ne bi bila podana nesposobnost zato, ker je bil plan sprejet za celotno leto. Celoten postopek ne zagotavlja pravne varnosti, saj sodišče v tej zadevi ves čas prihaja do različnih zaključkov. Tako npr. v sodbi Pdp 462/2014 navede, da je Pravilnik o plačah nepomemben za presojo razloga nesposobnosti, v sedaj izpodbijani sodbi pa da je bistven za presojo nesposobnosti.

4Revizija je utemeljena.

5Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6Tožnik je imel od 1. 4. 2007 s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto finančni svetovalec za gradnje in bivanje. Toženka mu je dne 3. 12. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker ni dosegel prodajnega plana za prvo polletje leta 2012 in trimesečnega plana v obdobju julij - september 2012. Ugotovljeno je bilo, da je toženka z dogovorom o ciljih in prodajni premiji za leto 2012 tožnika seznanila dne 5. 6. 2012.

7V tej zadevi je sodišče odločalo že tretjič. V drugem postopku je sodišče prve stopnje v sodbi Pd 77/2014 z dne 21. 4. 2015 odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil tožnik s planom za prvo polletje seznanjen šele 5. 6. 2012, zato mu ni mogoče očitati, da plana za prvo polletje ni dosegel, ter da toženka ni dokazala, da je nedoseganje trimesečnega plana (julij - september 2012) posledica nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela tožnika. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo s sodbo Pdp 661/2015 z dne 28. 10. 2015, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016 reviziji toženke ugodilo¹, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je napačen materialnopravni zaključek sodišča, da bi kljub nedoseganju pričakovanih rezultatov toženka morala še posebej dokazati tudi nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika. Očitek nedoseganja postavljene norme namreč implicitno vsebuje tudi očitek nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela. Opozorilo tudi je, da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so utemeljene trditve tožnika, da postavljenih planov za leto 2012 ni dosegel iz objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati.

8V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede plana za prvo polletje (januar - junij 2012) je enako kot predhodno obrazložilo, da je bil tožnik z njim seznanjen šele 5. 6. 2012, zato mu nedoseganje plana za to obdobje ni mogoče očitati. Ugotovilo je tudi, da toženka trimesečnega plana za obdobje julij - september 2012 ni imela ter da je v skladu s Pravilnikom o plačah odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dopustna samo zaradi nedoseganja polletnih ali letnih planov, ne pa trimesečnih. Tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki omogoča odpoved že zaradi nedoseganja plana v trimesečnem obdobju, je v nasprotju s Pravilnikom o plačah, zato je sodišče uporabilo določbo Pravilnika kot sestavni del pogodbe. V skladu z napotki Vrhovnega sodišča je ugotovilo tudi, da tožnik postavljenega plana ni dosegal iz objektivnih razlogov. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na pritožbene navedbe toženke v zvezi z obstojem objektivnih razlogov za nedoseganje postavljenega plana ni odgovorilo, ker je štelo, da se toženka na preostale odločitve le pavšalno pritožuje oziroma da ti razlogi za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 12. točke in 13. točka obrazložitve).

9V zvezi s planom za prvo polletje 2012 toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je bil tožnik že decembra 2011 seznanjen s ponderji oziroma z vsemi potrebnimi informacijami, iz katerih bi lahko ugotovil planirano prodajo za prvo polletje 2012.² Nepravilen je namreč zaključek sodišča, da tožniku za prvo polletje ni mogoče očitati nedoseganja pričakovanih rezultatov že zato, ker je bil s konkretnim individualnim planom za prvo polletje 2012 seznanjen 5. 6. 2012. Res je, da mora biti delavec vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni nujno, da mora biti vsako leto vnaprej seznanjen s formalno izdelanim in dokončnim planom prodaje, zlasti delavec, ki je pred tem že več let zaposlen pri istem delodajalcu. Odločilno je lahko, ali je seznanjen vsaj z okvirnimi pričakovanji in zahtevami delodajalca ali merili, ki omogočajo vsaj okvirno ugotovitev predvidenega obsega in kvalitete dela oziroma predvidenega plana. V takšnih in podobnih primerih okvir pričakovanja lahko (glede na okoliščine primera) predstavlja tudi plan, ki je veljal za prejšnje leto. Nasprotno tolmačenje bi pomenilo, da bi bil delavec lahko več ali manj prost, nevezan na pričakovane rezultate in da delodajalec delavcu pred seznanitvijo s formalno izdelanim dokončnim planom za tekoče leto sploh ne bi mogel očitati nedoseganja rezultatov in mu iz tega razloga odpovedati pogodbe o zaposlitvi, četudi delavec ne bi naredil ničesar ali pa zelo malo. Bistveno je, ali je na podlagi okoliščin konkretnega primera (npr. pričakovanj delodajalca v prejšnjih letih, podlag in znanih meril za izdelavo plana v tekočem letu, znanih ponderjev - morda tudi ne prav vseh ipd.) mogoče sklepati, da je delavec seznanjen z zahtevami in pričakovanji delodajalca. Navedenih zaključkov ne spremeni niti tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki določa, da nedoseganje planov na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja posebno hudo kršitev pogodbe o zaposlitvi, na podlagi česar lahko delodajalec delavcu v skladu z veljavnimi predpisi odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (šesti odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi).³ Tudi v tem primeru določbe o določnem planu ni mogoče vezati izključno na dokončno znan in točen plan za tekoče leto, temveč vsaj okvirno določljiv plan oziroma določljive ali predvidljivo zahtevane rezultate.⁴

10Revizija tudi utemeljeno opozarja na nepravilnost zaključkov sodišč nižje stopnje v zvezi z nedoseganjem pričakovanih rezultatov v trimesečnem obdobju julij - september 2012. Zmotno je stališče, da je odpoved nezakonita, ker toženka posebnega trimesečnega plana ni imela in tožnik z njim ni bil seznanjen. Toženka je imela za leto 2012 izdelan letni plan, izpolnjevanje planov pa je v skladu s četrtim odstavkom 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi lahko ugotavljala tudi po krajših (npr. trimesečnih) obdobjih. Glede na to, da trije meseci predstavljajo četrtino leta, toženka ni bila dolžna sprejeti in tožnika posebej seznanjati še s trimesečnim planom. Zadošča, da je bil tožnik vsaj okvirno seznanjen z letnim oziroma polletnim planom oziroma merili za določitev plana, na podlagi katerih je vedel oziroma bi lahko vedel, kakšen je vsaj okviren trimesečni plan.⁵

11Nepravilno je tudi stališče sodišč glede Pravilnika o plačah. Toženka je v Pravilniku o plačah, ki je veljal v spornem obdobju, v točki 2.4.2.a) določila, da manj kot 60 % doseganje ciljev (na polletje ali letno) lahko predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnikova pogodba o zaposlitvi pa je določila tudi, da lahko izjemoma, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, delodajalec delavca ocenjuje tudi po trimesečnih ali krajših obdobjih (četrti odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi) ter mu v tem primeru lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tudi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v trimesečnem obdobju ali na mesečni ravni (šesti odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi). Za utemeljene razloge na strani delavca, ki narekujejo delodajalcu preverjanje doseženih planov v krajših obdobjih, se štejejo predvsem nedoseganje določenih planov s strani delavca v trimesečnem obdobju ali celo krajših obdobjih (peti odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi). Dejstvo, da Pravilnik o plačah takšne možnosti ni predvidel, ne pomeni, da je določba tožnikove pogodbe o zaposlitvi neveljavna. Pravilnik o plačah določa zgolj načelno možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ("nedoseganje letnih ali polletnih ciljev lahko predstavlja razlog za odpoved..."), medtem ko je ta podrobneje urejena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Določba Pravilnika ni takšna, da bi izključila možnost odpovedi iz navedenega razloga tudi za obdobja, ki so krajša od pol leta, saj določa le možnost odpovedi, sicer pa govori o ciljih in ne izrecno o planu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je zato mogoča tudi v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v trimesečnem obdobju.

12Razlogi sodišč prve in druge stopnje so torej napačni. Sodišče druge stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z doseganjem pričakovanih rezultatov tožnika. To bi zahtevalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, vendar se tudi sodišče prve stopnje (kot izhaja iz razlogov sodišča v zvezi s časovnim okvirom presoje doseganja rezultatov tožnika, ki ga je omejilo le na obdobje od julija do septembra 2012) ni opredelilo do tega, ali je tožnik pričakovane rezultate dosegel v prvem polletju leta 2012. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi ponavljajočih napak pri sojenju v tej zadevi je odredilo tudi sojenje pred drugim senatom (356. člen ZPP v povezavi s 383. členom ZPP).

13Sodišče bo moralo v novem postopku najprej presoditi, ali je bil tožnik glede na dejstvo, da je bil več let zaposlen pri toženki na istem delovnem mestu ter glede na informacije, ki jih je imel (npr. plani iz prejšnjih let, ponderji, s katerimi naj bi bil seznanjen v decembru 2011), seznanjen vsaj z okvirno pričakovanimi rezultati za leto 2012. Poleg tega bo moralo ugotoviti, ali so za nedoseganje pričakovanih rezultatov (v kolikor bo ugotovilo, da je bil tožnik vsaj okvirno seznanjen s pričakovanimi rezultati, za celotno obdobje 2012, sicer pa za tromesečje julij - september 2012) obstajali objektivni razlogi.⁶

14Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavek 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ V reviziji je toženka izpodbijala zgolj odločitev sodišča glede doseganja rezultatov v trimesečnem obdobju julij - september 2012.
² Kot že navedeno, v prejšnji reviziji tega ni izpodbijala.
³ Ta določba sicer nepravilno določa, da gre v takšnem primeru za hujšo kršitev in meša to opredelitev z odpovedjo iz razloga nesposobnosti, vendar to ni odločilno za možnost odpovedi iz razloga nesposobnosti.
⁴ V sodnih sporih se sicer lahko zastavlja tudi nadaljnje vprašanje realnosti planov ali zahtev delodajalca in razlogov za nedoseganja pričakovanih rezultatov, vendar ne gre za isto vprašanje.
⁵ Seveda je pri tem treba upoštevati tudi, da delavca lahko zavezujejo le predvidljivi okviri zahtevanih ali pričakovanih rezultatov, ne pa nepričakovana zvišanja oziroma zvišanja, ki so posledica elementov, ki niso znani ali vsaj predvidljivi.
⁶ V zvezi s tem naj sodišče ponovno upošteva razloge, ki jih je revizijsko sodišče navedlo že v prejšnjem sklepu v tej zadevi - VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016. Pri tem naj bo pozorno tudi na vprašanje, ali je toženka sploh pravilno izračunala doseganje delovnih rezultatov.