VSM Sklep II Kp 9845/2015

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se napadeni sklep v točki II izreka spremeni tako, da se predlog obsojenega J. K. za izvršitev kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika, to je na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, z a v r n e.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 9845/2015 z dne 28. 8. 2017 pod točko I izreka zavrnilo predlog obsojenega J. K., da se izvrši izrečena kazen zapora tako, da opravi delo v splošno korist, pod točko II izreka pa je njegovemu drugemu predlogu ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se kazen eno leto zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9845/2015 z dne 29. 11. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9845/2015 z dne 27. 6. 2017, izvrši tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora, natančnejše pogoje izvrševanja pa bo določil zavod za prestajanje kazni zapora glede na delovni čas obsojenega.

2Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča pod točko II izreka sklepa se je pritožil višji državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona oziroma odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sklep v tem delu spremeni tako, da predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 (glede na čas storitve kaznivega dejanja in veljavnost določb KZ-1 pravilno po tretjem odstavku 86. člena KZ-1) - za tako imenovani vikend zapor zavrne, podrejeno pa, da v tem delu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4Državni tožilec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo predlogu obsojenca, da se kazen zapora izvrši tako, da jo prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora le ob vikendih, saj tega ne dopušča teža kaznivega dejanja, ki ga je storil, in povzročena posledica, to je smrt obsojenčeve matere. Poudarja, da je pri odločanju o alternativni izvršitvi kazni zapora ob osebnosti storilca potrebno presojati tudi težo kaznivega dejanja, ki je v obravnavanem primeru še posebej moralno zavržno, hkrati pa eno izmed težjih in družbi bolj škodljivih. Ob upoštevanju silovitosti najmanj dveh obsojenčevih udarcev, ki sta pri oškodovanki povzročila podplutbo čela, podplutbo in odrgnino nosu in zgornje ustnice ter raztrganino notranjega dela zgornje ustnice, na podlagi česar je sodišče ugotovilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, medtem ko je do posledice - smrti oškodovanke prišlo zaradi njegove malomarnosti, je odločitev, da se izrečena kazen zapora izvrši na način, da jo prestane le ob vikendih, nepravilna. Ob naštetem okoliščine, da je obsojenec samozaposlen že od 17. 7. 1997 dalje, da bo zaradi vikend zapora lahko skrbel za gostišče in ohranil svojo poslovno dejavnost, ker edini skrbi za finance, nimajo take teže, da bi utemeljevale način izvršitve kazni zapora, kot ga je določilo sodišče prve stopnje.

5Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo razpoložljive podatke, kot navaja v sklepu, torej navedene v predlogu in tiste, ki jih je samo pridobilo, iz njih pa je razvidno, da je obsojenec samostojni podjetnik z začetkom zavarovanja od 17. 7. 1997 dalje, registriran za opravljanje gostinske dejavnosti in dejavnost penzionov ter svojo dejavnost opravlja v lastnem gostišču, ki ga je prevzel od staršev, ta dejavnost pa mu je edini vir dohodka, pri čemer se je ob prevzemu gostišča zavezal očetu mesečno plačevati preživnino 165,00 EUR, prav tako pa izplačati 100.000,00 EUR kot izročnino za gostišče do konca maja 2018, da v gostišču dela v kuhinji in strežbi in je edini, ki dela obračune, zaključke in bilance ter ima ob tem obveznosti do bank iz naslova najetih posojil. Zaključilo je, da mu bo prestajanje zapora ob vikendih omogočalo, da bo lahko skrbel za gostišče in ohranil zaposlitev in poslovno dejavnost, kjer edini skrbi za finance podjetja, pri tem pa je upoštevalo, da je kaznivo dejanje iskreno obžaloval in se hkrati zavedal, da ga bodo njegove posledice spremljale vse življenje. Pri takšni presoji pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek njegovim poslovnim obveznostim in možnosti, da obdrži zaposlitev, prezrlo pa težo kaznivega dejanja, ki se kaže v silovitosti njegovega ravnanja, ko je svojo mater, starejšo žensko, ki je imela zdravstvene težave, s pestjo najmanj dvakrat udaril v predel obraza, da je padla in v posledici tega izgubila življenje. Okoliščine, da obsojenec ni bil obsojen za drugo kaznivo dejanje in da ni v kazenskem postopku ter da je zaradi posledic svojega dejanja zelo prizadet, so olajševalne okoliščine, ki jih je pri odmeri zaporne kazni upoštevalo sodišče prve stopnje, ustreznost izrečene kazni enega leta zapora je presodilo tudi pritožbeno sodišče. Teža kaznivega dejanja in posledica obsojenčevega ravnanja pa ne dopuščata načina izvršitve kazni zapora le ob vikendih, ker tudi po oceni pritožbenega sodišča namen kaznovanja s takšnim načinom izvršitve zaporne kazni ne bi bil dosežen in ne bi predstavljal ustreznega odziva na obsojenčevo protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico smrt oškodovanke.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker pritožbeno sodišče sodno takso odmeri le v primeru, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, ki ga je vložil obdolženec oziroma obsojenec ali kdo drug v njegovem imenu.