VSRS Sodba I Ips 55478/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. V pogojni obsodbi je bil določen še posebni pogoj, da mora obsojenec oškodovancu I. S. plačati v roku enega meseca 760,00 EUR. Odločeno je bilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je oškodovancu I. S. obsojenec dolžan plačati 760,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje, do plačila; v preostalem delu pa je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati takso v višini 1,00 EUR.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi, obtožni predlog s sklepom zavrže; podrejeno pa, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk navedla, da je ta utemeljena in predlagala, da se obsojenca oprosti obtožbe. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik najprej izpostavlja, da v obravnavanem primeru ni izkazan obsojenčev goljufiv namen že ob začetku izvrševanja kaznivega dejanja. Ta obsojenčev namen ni razviden niti iz samega opisa dejanja, kar pomeni, da dejanje, opisano že v obtožnem predlogu, ni predstavljalo kaznivega dejanja, saj ni zajemalo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Pri tem se vložnik zahteve sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 4574/2012), po kateri mora biti v primeru vzajemnih razmerij pogodbenih strank, ko gre lahko le za civilnopravno razmerje, ta poseben namen obsojenca vnesen že v opis dejanja, torej v sam izrek sodbe.

6Navedeno stališče vložnika zahteve je neutemeljeno, ker v obravnavanem primeru ne gre za primer, ko bi opis dejanja ne vseboval vseh potrebnih konkretnih opredelitev zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Tako je v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izrecno navedeno, da je obsojenec "poleti 2011 z najemodajalcem I. S. sklenil dogovor", kot je vsebinsko v nadaljevanju opisan in je s tem spravil "I. S. v zmoto, da mu je slednji verjel". To povsem nedvoumno in dovolj določno pomeni, da je imel obsojenec ta specifičen, goljufiv namen, že od vsega začetka, torej od leta 2011, ko sta z oškodovancem sklenila dogovor, da bo obsojenec v stanovanju pustil opremo, ko ga bo zapustil, na ta račun pa naj bi mu I. S. znižal najemnino. Ta začetni goljufiv namen pa je obsojenec udejanil 30. 4. 2012, ko se je izselil iz najemniškega stanovanja oškodovanca in iz njega odpeljal tudi indukcijski štedilnik in hladilnik Beko, kar je prav tako spadalo v opremo tega stanovanja.

7Vložnik nadaljnje navedbe, da bi naj bile storjene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, utemeljuje s sklicevanjem na protislovja in nelogičnosti v izpovedbi oškodovanca, pri tem povzema njegove izpovedbe o višini najemnine za stanovanje; se sklicuje na vsebino "listka" po vsebini katerega naj bi bila vrednost opreme v stanovanju 1.360,00 EUR, kar naj bi nasprotovalo zaključku sodišča o oškodovanju v višini 760,00 EUR; meni, da ni prišlo do nobenega oškodovanja I. S. in zato ni "izkazan bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije"; zaključuje, da je iz vsebine listka s popisom opreme in njene cene (v prilogi B1) razvidno, da je oškodovanec "namesto ene premičnine prejel plačilo v denarju" ter podaja siceršnjo oceno verodostojnosti izpovedovanja oškodovanca (na primer glede vprašanja, kolika je bila varščina in za koliko mesecev je bila plačana). V vsem navedenem pa ne gre za uveljavljano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč se vsebinsko ponuja drugačno oceno dokazov, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi in gre zato za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V zahtevi se ponuja drugačno dokazno oceno obravnavanega dejanja obsojenca tudi z nadaljnjimi navedbami v zahtevi, ko se oporeka zaključku sodišča o višini najemnine, ki naj bi jo za stanovanje plačeval obsojenec oškodovancu in pri tem predstavlja vsebino dokazov o najemninah za podobna stanovanja v okolici Novega mesta, se sklicuje na oškodovančevo oglaševanje oddaje stanovanja v letu 2009, podaja svojo oceno zagovora obsojenca in izpovedbe zaslišanega T. J. o okoliščinah višine najemnine ter poudarja, da ni bila višina najemnine opredeljena niti v najemni pogodbi, kar naj bi obsojencu otežilo dokazovanje. Glede na navedeno je tudi v teh okvirih zahteva neutemeljena.

9Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pretežno pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.