VSC Sodba Cp 298/2017

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se za točko 3. izreka sodbe doda nov odstavek: "in se v tem delu - prvi in tretji odstavek, izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL VL 69843/2012 z dne 28. 5. 2012 razveljavi", v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 788,12 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo P 729/2012 z dne 1. 12. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 56.706,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za nadaljnje plačilo zneska 10.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženec prenehal plačevati obroke iz sklenjene leasing pogodbe, katero je sklenil za nakup motornega plovila, zato je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe ter od tožnika zahtevala deloma utemeljeno odškodnino iz naslova tako imenovanega pozitivnega pogodbenega interesa. Pri tem je delno sledilo obračunu kot ga je podala tožeča stranka, od skupnega dolga je odštelo le znesek 10.300,00 EUR in za ta del je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko zmanjšala škodo, če bi plovilo prodala v krajšem času kot pa ga je, saj je plovilo prodala po preteku 17 mesecev od odstopa od pogodbe. V tem delu leasingodajalec ni izkazal svoje skrbnosti pri poskusu zmanjševanja škode. Pri svoji odločitvi je uporabilo določbe člena 103 OZ, tretji odstavek 104. člena OZ ter določbe pogodbe, glede teka zakonskih zamudnih obresti pa je uporabilo določbo člena 299 OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo znižati odškodnino ne samo za znesek 10.300,00 EUR, temveč za znesek 51.100,00 EUR in za tak znesek bi bilo sodišče dolžno zvišati ceno, doseženo s prodajo plovila, za katerega je tožeča stranka iztržila znesek 115.000,00 EUR. Posledično bi sodišče moralo za isti znesek znižati tožbeni zahtevek od vtoževanih 67.006,47 EUR na dejanskih 15.906,47 EUR. Sodišče bi se v tej zvezi moralo v celoti opreti na cenitev izvedenca R. Navaja še, da na noben računski način ni mogoče ugotoviti kako je sodišče prve stopnje prišlo do zneska 18.164,07 EUR. Nadalje je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo neskrbnost upoštevati tudi glede nadaljnjih stroškov, kateri ne morejo biti v breme tožene stranke glede na dejstvo, da izpolnitvena obveznost leasingojemalca preide v odškodninsko obveznost tudi glede stroškov. Tožena stranka priznava znesek 2.008,22 EUR stroškov, ostale stroške pa ne priznava. V tej zvezi glede neskrbnosti tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je bila tako nedvomno sodbeno ugotovljena opustitev tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ, bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, saj izračun pokaže celo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 27.713,66 EUR. Posledično je tudi napačno izračunan uspeh v pravdi na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno ocenilo vrednost plovila in tudi pravilno sprejelo izvedenčevo mnenje kot strokovno in konsistentno. Res je, da tožena stranka cenilnega poročila družbe D. d.o.o. ni sprejela in ji je ugovarjala, vendar pa sodišče tega cenilnega poročila ni uporabilo kot dokaz, ampak se je do njega opredelilo zgolj v smislu dokumenta, s katerim je razpolagala tožeča stranka v času prodaje plovila in ki je služil kot orientacija za določitev vrednosti plovila in posledično za določitev prodajne cene. Tožeča stranka je plovilo prodala za ceno 115.000,00 EUR, kar po mnenju tožeče stranke ne odstopa bistveno od povprečne tržne vrednosti plovila v letu 2011 (155.800,00 EUR). Sodišče je pravilno prodajni ceni dodalo znesek 10.300,00 EUR, kar predstavlja očitek, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo. Izvedenec se je v mnenju opredelil tudi glede stroškov, ki jih je tožeča stranka trpela zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Tožeča stranka je vse stroške v zadostni meri konkretizirala in priložila vsa potrdila o plačilu, tožena stranka pa je na naroku za glavno obravnavo 25. 10. 2016 izrecno izjavila, da vztraja samo pri ugovoru v zvezi z ustreznostjo oziroma pravilnostjo cenitve čolna oziroma jahte in glede opremljenosti čolna, ter da ne ugovarja več ostalim postavkam, ki so predmet tožbenega zahtevka. Zaradi priznanja tožene stranke je sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na stroške, pravilno povzelo v 29. točki obrazložitve sodbe in jih je sprejelo kot resnične. Zaradi navedenega vse pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo neutemeljen pritožbeni očitek. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke tudi pravilno ugotovilo uspeh v postopku na prvi stopnji. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške kot odvetniške stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je le delno utemeljena in to v delu, kjer je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dopolnilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, kajti ta pravdni postopek se je nadaljeval na podlagi utemeljenega ugovora tožene stranke, takrat dolžnika, zoper sklep o izvršbi VL 69843/2012 z dne 28. 5. 2012. V takšnem primeru pa pravdno sodišče sprejme odločitev o glavni stvari na podlagi tretjega odstavka 436. člena ZPP in v takšnem primeru sodišče odloči ali ostane plačilni nalog - sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Ker je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek, je potrebno v tem delu tako razveljaviti sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine.

5V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in je pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju pogojev za uporabo določbe četrtega odstavka 243. člena OZ, po katerem stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. V tej zadevi je namreč bistveno, da je leasingojemalec bil tisti, ki je povzročil, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe in da je nato morala tožeča stranka plovilo prodati in so ji v tej zvezi nastali stroški in ostala vtoževana škoda. Izpolnitev obveznosti leasingojemalca se spremeni v odškodninsko (plačilo že zapadlih obrokov z zamudnimi obrestmi, plačilo diskontiranih nezapadlih obrokov na čas prenehanja pogodbe ter plačilo stroškov, vse zmanjšano za vrednost predčasno vrnjenega predmeta). Ta obveznost zapade v plačilo z dnem, ko je pogodba zaradi odstopa prenehala veljati.¹ Sodišče prve stopnje je takšen obračun pravilno temeljilo na podlagi izvedenih dokazov in je v točki 28. obrazložitve sprejelo pravilno odločitev, da se zaradi delne neskrbnosti tožeče stranke doda k vrednosti prodanega plovila v znesku 115.000,00 EUR še znesek 10.300,00 EUR na račun zamika s prodajo, kar se je odrazilo med pravdnim postopkom v manjši tržni vrednosti plovila v času 2010 (166.100,00 EUR) in 2011 (155.800,00 EUR), med katerim tožeča stranka kot strokovnjak na svojem področju, ki se ukvarja z leasingi ni izkazala dovolj svoje skrbnosti pri poizkusu zmanjševanja škode. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prenizko dodano vrednost, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je poudarjalo v obrazložitvi svoje sodbe, da je tožeča stranka leasing hiša, ki se ne ukvarja s prodajo plovil in kot že povedano je toženec bil tisti, ki je povzročil takšno stanje v zvezi z neizpolnjevanjem leasing pogodbe in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka na podlagi revizije cenitve katere je v skladu s splošnimi pogoji najela od podjetja D. d.o.o., zelo približala realni vrednosti plovila na dan prodaje le-tega. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dosežena prodajna vrednost plovila v višini 115.000,00 EUR tudi bistveno ne odstopa od ocenjene vrednosti plovila po obeh revizijah in sicer po prvi v znesku 134.715,85 EUR, po drugi pa na 124.343,93 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je takšni cenitvi očitno tožeča stranka zaupala, saj ni strokovnjak na področju prodaje plovil. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da gre za plovilo, ki je namenjeno osebnim potrebam in da gre za predmet prodaje kateri se težje proda. V pritožbi tožeča stranka še navaja, da ne ve od kod je sodišče prišlo do zneska "18.164,07 kot ga navaja v obrazložitvi sodišče prve stopnje", vendar v tem primeru ne gre za takšen znesek, temveč gre za znesek 18.165,00 EUR, to pa je razlika med ocenjeno vrednostjo po izvedencu R. v znesku 166.100,00 EUR in najvišjo ocenjeno vrednostjo po cenitvi D. d.o.o. v znesku 147.935,00 EUR. Sodba sodišča prve stopnje ima tako vse razloge o odločilnih dejstvih za pravilno materialnopravno uporabo prej citirane določbe četrtega odstavka 243. člena OZ, in pritožba v tej zvezi tako ni utemeljena.

7Sodba je tudi pravilno obrazložena v točki 29. glede končnega obračuna še dolgovanega plačila s strani tožene stranke. Po 12.e členu pogodbe se škoda izračuna na osnovi razlike med vsoto še neplačanih obrokov najemnine, vključno z morebitnim končnim zneskom obroka in morebitnim dobičkom iz prodaje predmeta najema s poznejšim odkupom in je zmanjšana za plačilo odškodnine tretjim in za druge koristi, pri čemer gredo stroški prodaje investicijskega vzdrževanja v breme leasingojemalca. Za vse stroške, ki so navedeni v točki 29. obrazložitve, je sodišče prve stopnje imelo oporo v trditveni podlagi tožeče stranke, kar vse je ta dokazala z računi, ki se kot priloga nahajajo v predmetnem sodnem spisu. Pritožnik šele sedaj v pritožbi navaja, do katerih stroškov je bila po njegovem mnenju tožeča stranka upravičena in do katerih ne in samovoljno daje priznanje določenim stroškom, drugim pa ne. Tožeča stranka v tej zvez pravilno v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka ni podala konkretnih pripomb glede stroškov in da je celo na naroku za glavno obravnavo navedla, da več ostalim postavkam, ki so predmet tožbenega zahtevka, ne ugovarja. To je izjavil pooblaščenec tožene stranke na izrecno vprašanje sodnice, da glede na predloženo dokumentacijo s strani tožeče stranke ne ugovarja več ostalim postavkam, ki so predmet tega tožbenega zahtevka². Tožena stranka ni utemeljeno substancirano in vsebinsko ugovarjala posameznim postavkam in bi takšne ugovore morala postaviti tekom postopka na prvi stopnji in njihovo pravilnost preveriti npr. z dodatnimi vprašanji izvedencu kateri je podal oceno vrednosti plovila, kakor tudi glede utemeljenosti stroškov, ki so nastali po odstopu tožeče stranke od leasing pogodbe. V tem delu ima tako sodba razloge o odločilnih dejstvih, pritožba pa neutemeljeno navaja, da je predmet leasinga celo preplačala.

8Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Prav tako ni podana očitana protispisnost, ki je tudi pritožbeno neobrazložena, sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ker je tožeča stranka priglasila skupaj 1407,75 odvetniških točk, kar se poveča za 22 % DDV, in to skupaj znaša 788,12 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena povrniti tožeči na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

¹ Primerjaj sodbo VSK Cpg 22/2013, z dne 23. 5. 2013.
² Glej listovno št. 196 spisa.