VDSS Sodba X Pdp 322/2017

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj, drugi in tretji stranski intervenient in nasprotni udeleženec sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje od od 6. 5. 2009 ne velja za GZS-zbornico A., ki je pravni naslednik Združenja B., in za prvega, drugega in tretjega stranskega intervenienta (I. točka izreka), zavrnilo pa je, kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, to je ugotovitev, da kolektivna pogodba ne velja za člane takratnega podpisnika Združenja B., sedaj njenega pravnega naslednika GZS - zbornice A., in za prvega, drugega in tretjega stranskega intervenienta za čas od 1. 9. 1998 do 5. 6. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da predlagatelj, stranski intervenienti in nasprotni udeleženec sami krijejo stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper 1. in 3. točko navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek predlagatelja v celoti zavrne in mu naloži, da nasprotnemu udeležencu povrne stroške postopka. Navaja, da predlagatelj sploh ne obstaja. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je kolektivna pogodba prenehala veljati po samem zakonu, ker je Zakon o gospodarski zbornici ukinil obvezno članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Sodišče je spregledalo, da 34. člen Zakona o kolektivnih pogodbah izrecno določa prenehanje kolektivnih pogodb le v tistih primerih, ko so bili sklenitelji na strani delodajalcev samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom. Na strani delodajalcev sta predmetno kolektivno pogodbo poleg GZS podpisala še C. in Združenje D., ki nista bili organizaciji z obveznim članstvom. C. je podpisala še dva aneksa h kolektivni pogodbi, kar pomeni, da je KPPN veljavna in se izvaja. Sodišče se do tega ni opredelilo. Poudarja, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, zakaj predlagatelj vztraja pri neobstoječem izstopu, temveč to, da ni odstopil od kolektivne pogodbe, zato ta še vedno velja. V spisu ni nobenega dokaza, da je predlagatelj pravilno izpeljal postopek, ki je vodil v dopis o izstopu. Tudi če bi KPPN bila odpovedana, bi še vedno zavezovala stranke, ker se še vedno izvaja. Sodišče je napačno zaključilo, da je KPPN le podjetniška kolektivna pogodba, ker je C. k njej sklepal anekse in jo še uporablja. Uporabljajo jo dejansko vsi, tudi intervenienti, česar ne zanikajo. Intervenienti sicer neutemeljeno vztrajajo, da ima izstop enake posledice kot odstop od pogodbe. Sodišče nima pristojnosti, da bi nacionalno kolektivno pogodbo prekvalificiralo v podjetniško kolektivno pogodbo. Tudi vsi postopki, vezani na sklenitev te kolektivne pogodbe, so bili izvedeni na način, predpisan za sklepanje splošnih kolektivnih pogodb. Ker se sporna pogodba konkludentno še vedno izvaja, pomeni, da ni prenehala niti z izstopno izjavo dne 1. 9. 1998, niti s potekom roka iz ZKolP dne 6. 5. 2009. Skladno z 58. členom OZ je pogodba veljavna tudi, če nima predpisane (pisne) oblike. Nobena stranka tudi ni podala odstopa. Kolektivna pogodba velja, zato je treba zavrniti predlog v celoti, predlagatelju pa naložiti v plačilo stroške postopka. Priglaša stroške postopka.

3Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugi stranski intervenient na strani predlagatelja, E. d. d. Pritožbenemu sodišču predlaga, da II. točko izreka spremeni tako, da ugodi predlogu tudi v tem delu oziroma podredno, da zadevo v izpodbijanem delu sodbe vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške drugega stranskega intervenienta. V pritožbi se sklicuje na trditve in dokaze, ki jih je v dosedanjem postopku podal sam ter predlagatelj in ostali stranski intervenienti. Izpostavlja, da noben predpis ni določal formalnih oziroma postopkovnih pravil za odstop oziroma odpoved KPPN s strani enega izmed podpisnikov, zato je relevantna volja stranke, ki poda odstop oziroma odpoved. Predlagatelj je svojo voljo nasprotnemu udeležencu izrazil z dopisom z dne 20. 4. 1998. Sodišče je napačno odločilo, da je za odpoved, odstop oz. kakršnokoli spremembo ali prenehanje veljavnosti določil KPPN potrebna obvezna objava v uradnem listu RS, saj za to ne obstaja pravna podlaga. Iz 87. člena ZTPDR ne izhaja, da je potrebno tudi odpoved kolektivne pogodbe objaviti v uradnem listu. Tudi iz 154. člena Ustave RS ne izhaja taka obveza, ki objavo določa le za predpise. Do tega pa se sodišče ni opredelilo. Predlagatelj oz. njegov pravni prednik je sicer o odstopu obvestil svoje člane, objavil odstop v biltenu, časniku E. in obvestil register KP pri Ministrstvu F. ter celo zaprosil za zaznambo tako v registru kot v uradnem listu. Tako so bili z odpovedjo lahko seznanjeni vsi udeleženci. Izrek je v II. točki v nasprotju z delom obrazložitve, saj je sodišče ugotovilo, da za objavo izstopa oz. odpovedi KPPN ni obstajala pravna podlaga in da je relevantna volja odstopnika. Priglaša stroške postopka.

4Zoper II. in III. točko izreka sodbe vlagata skupno pritožbo predlagatelj in tretji stranski intervenient na strani predlagatelja, časnik G. d. o. o., zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi predlogu v celoti. Poudarjata, da gre za branžno kolektivno pogodbo, zato ni pravne podlage za zahtevo po objavi odstopa od pogodbe v uradnem listu. Z odstopom ene izmed strank se ne posega v nedoločen krog oseb, temveč v določen krog oseb - v pravice članov delodajalske organizacije predlagatelja, ki so bili znani. 87. člen ZTPDR ni določal načina odpovedi, sploh pa ne pogoja javne odpovedi. Ker KPPN ne določa načina odstopa ene od strank od pogodbe, se uporabijo določila ZOR, katerim pa je predlagatelj zadostil, saj je podal pisno odpoved in z njo seznanil nasprotno stranko. Predlagatelj je sicer celo želel objaviti odstop v uradnem listu, a ni obstajala obveznost obveščanja o izstopu, kar izhaja tudi iz dopisa Ministrstva z dne 31. 3. 2009. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu napačna, posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglašata stroške postopka.

5Predlagatelj podaja tudi svojo pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da takratni predpisi niso zahtevali javne objave odpovedi kolektivne pogodbe kar vpliva na obe stranki in vse njune člane, kaj šele objave odstopa od KPPN le enega izmed podpisnikov. Neprepričljiva je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da naj bi le z objavo v uradnem listu lahko predlagatelj seznanil zainteresirano javnost, da zanj kolektivna pogodba ne velja več, saj je predlagatelj poskrbel, da sta bila javnost in članstvo glede pravnih posledic odstopa seznanjena. KPPN ni državni predpis, temveč razmerje med strankama pogodbe. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve navedlo, da je bila v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti določena obvezna objava odpovedi v uradnem listu, saj je vsaka kolektivna pogodba samostojen dokument in jih ni mogoče primerjati med seboj. Objava odstopa od KPPN v uradnem listu je bila tudi nemogoča, saj uradni list takih enostranskih objav v letu 1996 ni sprejemal, ker za to ni bilo podlage v predpisih. V tistem letu je bilo sproženih več odpovedi kolektivnih pogodb, od katerih pa ni bila nobena objavljena v uradnem listu. Tega dejstva nasprotni udeleženec ni prerekal, zato ga je potrebno šteti za priznano in bi ga moralo sodišče kot takega upoštevati. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo listin o objavah odpovedi KP v reviji H., ker naj bi bile prepozno predložene. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila od leta 1991 do 2000 ustaljena praksa v kolektivnem dogovarjanju, da se morebitne odpovedi KP ne objavljajo v uradnem listu, temveč se obvesti drugo stranko ter članstvo, ki ga predstavlja stranka. To pravilo je veljalo do nove Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v letu 1997, ki je uvedla obvezno objavo odpovedi v uradnem listu. Predlagatelj se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške postopka predlagatelja in stranskih intervenientov.

6Predlagatelj je podal odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca in pritožbenemu sodišču predlagal, da se zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7Drugi stranski intervenient je podal odgovor na pritožbi predlagatelja in tretjega stranskega intervenienta in pojasnil, da soglaša z vsemi navedbami v teh pritožbah. V zvezi s pritožbo nasprotnega udeleženca pa je navedel, da je neutemeljena in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

8Tretji stranski intervenient je podal odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške postopka.

9O zadevi je pritožbeno sodišče odločalo že dvakrat. S sklepom opr. št. X Pdp 773/2015 z dne 18. 2. 2016 je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo zahtevku predlagatelja ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da KPPN od 1. 9. 1998 za člane takratnega podpisnika te kolektivne pogodbe in prvega, drugega ter tretjega stranskega intervenienta na strani predlagatelja ne velja). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato mu je pritožbeno sodišče naložilo, naj v novem sojenju ugotovi, ali je bil odstop predlagatelja oziroma njenega pravnega prednika objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Če je bil odstop objavljen, potem velja, v primeru, da odstop ni bil objavljen, pa naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi glede določb Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006), glede na določbo 2. odstavka 34. člena Zakona o gospodarskih zbornicah (ZGZ, Ur. l. RS, št. 60/2006 in naslednji). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti ugodilo predlogu predlagatelja. Ugotovilo je, da objava odstopa od KPPN v uradnem listu ni bila potrebna, ker bi bilo treba objaviti le odpoved celotne KPPN. Pritožbeno sodišče je to sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje razveljavilo s sklepom, opr. št. X Pdp 670/2016 z dne 27. 10. 2016 in sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi, ali KPPN med strankama še vedno velja, pri čemer naj upošteva določbe ZGZ in prehodne določbe ZKolP v zvezi z asociacijami z obveznim članstvom.

10V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagatelj ni veljavno odstopil od sklenjene KPPN, ker svojega odstopa ni objavil v Uradnem listu RS. Zaključilo je, da ni podlage za ugotovitev, da KPPN od 1. 9. 1998 ne velja za predlagatelja in prve tri stranske interveniente, za katere pa je ta kolektivna pogodba skladno z drugim odstavkom 34. člena ZKolP prenehala veljati 6. 5. 2009.

11Pritožbe niso utemeljene.

12Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 29/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako tudi ne zatrjevanih bistvenih kršitev v pritožbah nasprotnega udeleženca in drugega stranskega intervenienta.

13Neutemeljena je pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da predlagatelj ne obstaja, s katero nasprotni udeleženec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, je predlagatelj pravni naslednik GZS - Sekcije I., ki je poleg sveta C. in Združenja D. podpisala Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91; KPPN), o veljavnosti katere se odloča v tem sporu. Kot izhaja iz priloge A10, je Gospodarska zbornica Slovenije - zbornica A. sestavni del Gospodarske zbornice Slovenije, ki je samostojna pravna oseba s pravdno sposobnostjo, zato je izkazana njena aktivna legitimacija.

14Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi predlagatelj smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo listin, prejetih na zadnjem naroku. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v sklepu opr. št. II Ips 69/2015 z dne 14. 5. 2015 in sklepu, opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 2. 2013).

15Sodišče prve stopnje je v 5. točki izpodbijane sodbe kot razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih predlagatelj izpostavlja v pritožbi, (utemeljeno) navedlo prekluzijo. Predlagatelj namreč ni navedel, zakaj teh dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogel predložiti prej in jih je predložil šele na zadnjem naroku, v tretjem postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa dejstvo, da naj bi bilo v letu 1996 odpovedanih 14 kolektivnih pogodb, kar je bilo objavljeno v reviji H., za odločitev v tem sporu ni relevantno, saj je sodišče pri sojenju vezano le na ustavo in zakon. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da objav v reviji H. nasprotni udeleženec ni prerekal, in pritožbene navedbe v zvezi s takratno prakso objavljanja odpovedi kolektivnih pogodb.

16V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih, tudi o tem, zakaj je potrebna objava odpovedi kolektivne pogodbe v uradnem listu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo tudi (pravilno) pravno podlago. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se drugi stranski intervenient v tem delu ne strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Sodišče se je opredelilo tudi do dejstva, da je C. h KPPN podpisala dva aneksa, kar po oceni prvostopenjskega sodišča kaže na to, da se KPPN dejansko uporablja in izvaja med C. in nasprotnim udeležencem kot podjetniška kolektivna pogodba. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da se sodišče prve stopnje do teh dejstev ni opredelilo, sicer pa to za presojo v tem sporu niti ni odločilno. Bistveno za presojo v tem kolektivnem delovnem sporu namreč je, ali je pravni prednik predlagatelja veljavno izstopil iz podpisništva KPPN oziroma odstopil od te kolektivne pogodbe in posledično, ali KPPN velja za predlagatelja in za prve tri stranske interveniente na njegovi strani.

17Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugega stranskega intervenienta, da je II. točka izreka v nasprotju z obrazložitvijo, da za objavo odstopa od KPPN ni obstajala pravna podlaga in da je relevantna volja odstopnika. Prvostopenjsko sodišče nikjer v navedeni sodbi ni zavzelo stališča, da za objavo odstopa od KPPN v spornem času ni obstajala pravna podlaga. Ravno nasprotno, pravilno je ugotovilo, da je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/1990; ZTPDR) določal obveznost objave kolektivne pogodbe v uradnem glasilu, posledično pa je bilo potrebno zaradi zagotovitve načela javnosti, objaviti tudi vsako spremembo ali prenehanje določil kolektivne pogodbe, ki poseže v pravice udeležencev, za katere velja (in jih je bilo v konkretnem primeru več kot je bilo podpisnikov na strani delodajalcev).

18Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

19Kot navedeno, so KPPN v imenu delodajalcev sklenili: Gospodarska zbornica Slovenije - Sekcija I. kot zastopnica časopisno informativne in založniške dejavnosti, kot pravna prednica predlagatelja GZS-zbornica A., svet C. in Združenje D., v imenu delojemalcev pa Sindikat J. (1. člen KPPN). Nadalje iz 2. člena KPPN izhaja, da velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike (v nadaljevanju: novinarji), zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen in nedoločen čas, s polnim ali s skrajšanim delovnim časom, iz 3. člena pa še, da pogodba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu RS.

20Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bila KPPN objavljena v Ur. l. RS, št. 31/1991, kar pomeni, da je pričela veljati 28. 12. 1991;

- je GZS - Združenje B. z dopisom z dne 20. 4. 1998 podalo svoj odstop od KPPN Sindikatu J.;

- GZS - Združenje B. svojega odstopa od KPPN v Uradnem listu ni objavilo.

21Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpoved KPPN, ki jo je nasprotnemu udeležencu podal pravni prednik predlagatelja, zaradi odsotnosti objave odstopa v Uradnem listu RS ni bil veljaven. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je obveznost objave kolektivne pogodbe določal ZTPDR - skladno s 3. odstavkom 87. člena ZTPDR je bila namreč obvezna objava kolektivne pogodbe, to pa je nenazadnje določal tudi 3. člen KPPN. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila zato obvezna tudi sprememba njene veljavnosti zaradi odpovedi enega izmed podpisnikov na strani delodajalcev. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu X Pdp 670/2016, z dne 27. 10. 2016, že pojasnilo, da KPPN nima učinka le na pogodbene stranke, saj velja za več udeležencev kot je strank in posega v njihove pravice, zato ni dovolj le izjava volje nasprotnemu udeležencu, in da je šlo v primeru listine z naslovom "Izstop od podpisa" z dne 20. 4. 1998 (A2), ki jo je pravni prednik predlagatelja poslal nasprotnemu udeležencu, po vsebini za odpoved enega podpisnika na strani delodajalcev od KPPN. S tako spremembo, torej da KPPN ne velja za enega od podpisnikov na delodajalski strani, morajo biti seznanjeni vsi udeleženci, za katere ta velja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe predlagatelja ter drugega in tretjega stranskega intervenienta, da v spornem času ni obstajala zakonska obveznost objave odstopa od KPPN. Drugi stranski intervenient se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 154. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja objavljanje državnih predpisov v državnem uradnem listu. Ustava namreč ureja le temeljne in osnovne pravice (kar v konkretnem primeru predstavlja objavljanje državnih predpisov v državnem uradnem listu), ostalo materijo pa zakonodajalec uredi z zakoni (v konkretnem primeru je bila veljavnost in objava kolektivnih pogodb urejena v ZTPDR).

22Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe drugega stranskega intervenienta ter predlagatelja, da naj bi predlagatelj poskrbel, da je bila javnost in članstvo seznanjena glede pravnih posledic odstopa od KPPN. Dejstvo, da so bile o tem obveščene vse časopisno informativne hiše, medijske hiše, da so bili člani pravnega prednika predlagatelja o tem obveščeni preko biltena, da je bila novica objavljena v časniku E. in da je bil o tem obveščen register kolektivnih pogodb pri Ministrstvu F., ki je o tem napravil zaznambo, namreč ne more nadomestiti zakonsko določene obveznosti objave v uradnem glasilu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje predlagatelja ter tretjega stranskega intervenienta na dopis Ministrstva F. z dne 13. 3. 2009, saj ministrstva niso pristojna za tolmačenje zakonodaje in sodišče na ta dopis pri presoji ni vezano.

23Glede na to, da predlagatelj svojega odstopa od KPPN ni objavil v uradnem listu, ni veljavno odstopil od KPPN dne 29. 7. 1998, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da KPPN s 1. 9. 1998 ni prenehala veljati za člane takratnega podpisnika KPPN, GZS - Združenja B., oziroma za člane predlagatelja kot njegovega pravnega naslednika ter za prvega, drugega in tretjega stranskega intervenienta.

24Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno uporabilo tudi 2. odstavek 34. člena ZKolP, skladno s katerim so določbe kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji na strani delodajalcev so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom (med njimi tudi GZS), prenehale veljati po preteku prehodnega obdobja treh let po uveljavitvi zakona, ki je določeno v 32. členu ZKolP (to obdobje se je izteklo na dan 6. 5. 2009). Leta 2006 je namreč v veljavo stopil ZGZ, ki je ukinil obvezno članstvo v GZS. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje nasprotnega udeleženca, da bi KPPN po prehodnih določbah ZKolP lahko prenehala le, če bi bili na strani delodajalcev podpisniki le asociacije z obveznim članstvom. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi (sklep opr. št. VIII Ips 53/2013 z dne 2. 9. 2013) pojasnilo, da zakon res govori o splošnem prenehanju veljavnosti kolektivnih pogodb, če so jih na strani delodajalcev sklenile samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom, vendar je treba pomen te določbe razlagati v skladu z njenim namenom. ZKolP izhaja iz temeljnega načela, da naj bo sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno. Zato zakon ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb, saj bi to posegalo v voljo strank in preprečevalo, da do sklenitve pogodbe pride samo takrat, kadar je takšna volja in interes obeh strank. Upoštevaje načelo prostovoljnosti naj bi imela pravico biti stranka kolektivne pogodbe le tista združenja, ki so prostovoljna, in ne temeljijo na načelih obveznega članstva. Določbo 2. odstavka 34. člena ZKolP je v skladu z njenim namenom treba razumeti tako, da tudi v primeru, ko kolektivno pogodbo na strani delodajalcev ne sklene samo asociacija z obveznim članstvom, ampak poleg nje tudi asociacija s prostovoljnim članstvom, v katero določen delodajalec ni včlanjen, kolektivna pogodba za tega delodajalca (ne pa tudi za druge delodajalce, ki so člani) preneha veljati z iztekom prehodnega obdobja iz 32. člena ZKolP (na dan 6. 5. 2009). To v konkretnem primeru pomeni, da KPPN velja le še za C., saj je bila GZS asociacija z obveznim članstvom, tretji podpisnik Združenje D. pa ne obstaja več. Skladno z 32. členom ZKolP bi GZS kot asociacija z obveznim članstvom v prehodnem obdobju treh let (do 5. 5. 2009) sicer lahko ponovno sklenila kolektivno pogodbo oziroma aneks k obstoječi KPPN, a tega ni storila. Prvi trije stranski intervenienti na strani predlagatelja, K. d. o. o., E. d. d. in G. d. o. o., pa tudi niso izkazali, da so h KPPN pristopili.

25Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je KPPN s 6. 5. 2009 prenehala veljati za predlagatelja in prve tri stranske interveniente, zato v času odločanja za navedene subjekte KPPN ne velja več. Pravilno je tudi zavrnilo predlog predlagatelja za ugotovitev neveljavnosti KPPN za čas od 1. 9. 1998 do 5. 5. 2009 za predlagatelja in prve tri stranske interveniente.

26Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Predlagatelj, nasprotni udeleženec ter drugi in tretji stranski intervenient s pritožbami niso uspeli, zato morajo sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sama pa krijeta stroške odgovorov na pritožbo tudi drugi in tretji stranski intervenient, ker njuna odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k reševanju zadeve (155. člen ZPP).